ponedeljek, 28. november 2016

Rašica trail (50km/2500vm)


 
Konec novembra, tam nekje po Palmanovi, me vsako leto popade tekaška lenoba. Se mi zdi, da čisto upravičeno. Telesu je od časa do časa potrebno dati tudi malo več počitka. Ampak letos moram s to lenobo bolj previdno. Spomladi se namreč odpravljam na prvih 100milj, zato si želim, da bi bila zima bolj aktivna kot ponavadi.

Ker mi je jasno, da se v tem meglenem in žalostnem jesenskem času sama težko spravim na 50km trening, sem se prijavila na Rašica trail. Sicer sem tik pred zdajci še nekaj cincala in preverjala vremensko napoved, ampak sama v sebi sem vedela, da moram lenobi pogledat direktno v oči.

Bojda so letos organizatorji, po lanski izkušnji, naročili lepo vreme. No, snežilo res ni, je pa cel dan  bolj ali manj deževalo. Na štartu se nas je tako nabralo kakih sedemdeset ljubiteljev dežja in blata. Pred nami pa dvakrat ali petkrat 10km in 500vm.

Kakšno olajšanje je po Palmanovi spet stati na štartu trail tekme. Čvekanju, smejanju in objemom ni ne konca ne kraja. Na kupu je ultra nora energija.

Razmišljam, ali bi kateri od trail prijateljev opazil, če bi na tekmo prišla brez superg. Zakaj? Zato ker so prav vsi opazili, da sem prišla brez Andreja. Kot kaže šteje med mojo obvezno opremo. Ne, ni še obupal nad mano, čeprav je včasih že zelo blizu tega. Samo žrtvoval se je za družinsko dobro in peljal hčero na tekmo. V Energe teamu nismo samo tekači, imamo tudi plesalce.

Pred štartom gledam, kaj za en tip sledi Majčki kot senca. Ko vidim, da se ga nikakor ne more otresti, posežem vmes kar jaz in vpričo njega Majo vprašam, kje pa je njen Damjan. Stavka še končam ne, ko se zavem, da je ta tip, ki jo brez sramu zasleduje, pravzaprav Damjan z brki. Movember je naporen mesec. Če imam srečo in brkača prepoznam, mi je na smrt smešen, če pa mi ga ne uspe spoznat, sem smešna jaz.

Že dolgo nisem bila na tekmi v stilu nevemkolkrat na en hrib gor in dol. Me je pa tokrat, glede na vremensko napoved, prav to dejstvo pomirjalo. Vsakih 10km bom tako ob prečkanju štarta čisto blizu svojega nahrbtnika. Vanj sem stlačila rezervne tekaške opreme za deset tekačev, od katere seveda med tekmo ne bom potrebovala čisto nič, je pa res fajn, da je tam.

Čvekanje pred štartom me je tako zavedlo, da sem bila v čistem šoku, ko smo kar na enkrat začeli. Za prvi krog smo moči združili Uršula, Maja, Jaka in Marko. Na nekaterih odsekih je bilo res fino, da nas je bilo več in smo tako lažje navigirali po progi. Nimam pripomb na označbe, proga je bila označena kot je treba, ampak mene pač včasih iz neznanega razloga bolj pritegne kakšna druga stezica, kot ravno tista, ki jo je predvidel organizator.

Vzpon je bil mestoma fajn strm in drseč. Posebna dodana vrednost so bili vložki oviratlona iz podrtih dreves, ki si jih včasih premagal s plazenjem spodaj, včasih pa s prestopom od zgoraj. Priznam, da je bila koreografija plazenja in preskokov iz kroga v krog bolj uboga. Jaka je rekel, da grem kot stroj. Se strinjam. Če me gledaš kako lezem v breg, zagotovo spominjam na staro dizelco.

Ne glede na blatno podlago pa je bil vzpon prav prijeten, česar ne bi mogla trditi za spust z Rašice proti cilju. Prva polovica spusta je bila precej strma. Ilovnata podlaga pa je prav vabila k zdrsu. Po kratkem plezalnem vložku, kjer so prav prišle visokogorske izkušnje, se je strmina postavila še bolj na glavo. Seveda se nisem razveselila, ko sem za piko na i na drevesu zagledala še opozorilo: »Pozor, zelo strm spust.« Kako je lahko spust še bolj strm od strmega, smo kaj kmalu spoznali. 

Prav hvaležna sem bila za dva krajša makadamska vložka, kjer sem se malo oddahnila in spočila. Predvsem psiho, se mi zdi. Hvala bogu, da sta bila vsaj zadnja dva kilometra lepo tekaška in je bil zato vsak prihod v obrat res prijeten. Tik pred zdajci pa še presenečenje. Ročno izdelana brv čez potoček. Fotko tega izuma bom definitivno poslala Alenu in mu predlagala, da kaj takega postavi na Istra100milja, da ne bo treba do kolen v mrzlo vodo in to trikrat čez en in isti potok.
 
 
Ob progi je bilo kar nekaj amaterskih in profesionalnih fotografov, ki so se trudili ovekovečiti veličastnost trenutka. Z Uršo sva se vsakemu posebej na široko nasmehnili. Jaz sem tudi potegnila trebuh noter in se delala, da na polno tečem. Tudi v breg. Aja, nekaj drugega sem hotla povedat. V nekem trenutku sem se zavedela, da so vsi tisti nasmehi silno zavajajoči in Urši predlagala, da tega ne delava več. Kdo bo namreč vedel, da so ti traili en sam »sufer«, če jih pa midve pretečeva »z nasmehom«.
 
 
In tako petkrat. Navigiranje po progi je bilo iz kroga v krog lažje, saj smo pot tako razrili, da se sploh ni bilo več potrebno ozirati za trakovi. Je pa to seveda pomenilo, da je bilo blato iz kroga v krog globlje, bolj drseče in cmokajoče. Postajalo je pravo »živo blato«. Meni je v zadnjem krogu na nekaterih odsekih skoraj snelo superge z nog. Če sem prvi krog tekala levo in desno in se izogibala lužicam, da bi ohranila vsaj kanček elegance, sem proti koncu na polno letela po blatni čofti.  Supergi so postali neprepoznavna kepa blata, z blatom pa sem bila pošpricana do riti. V letih traila sem dala skozi že marsikatero blatno kopel, ampak tako na debelo z blatom ofrajhanih tekaških hlač pa še nisem prinesla domov.


V četrtem krogu sta mi nasproti prišla Andrej in Snežka. Snežka ni bila blatna samo do riti, ampak do ušes. Samo cmok v letu je dovolj, da sem bila spet polna energije. Tekla sem kot nora, da ju srečam še v petem krogu. Snežka je bila sicer neskončno razočarana, ker sta nadaljevala v nasprotni smeri, ni ji bilo namreč jasno, zakaj sta mene pustila kar po svoje.
 
 
Dan ni bil samo deževen, ampak tudi meglen. Megla se je iz ure v uro bolj gostila. Na koncu na trenutke nisem imela več pojma kje sem, saj se ni videlo nikamor. Iz megle je sevala samo blatna steza, ki sem ji slepo sledila.

Glede na teren sem prav važna, da sem padla samo enkrat, pa še to ni bil pravi padec, ampak samo zdrs s pristankom na riti. Malo sem bila umazana, predvsem roke sem imela čisto blatne, pa sem problem hitro rešila in si jih umila v naslednji luži. Glede na to, kako me je na nekaterih predelih zanašalo na ovinkih, bi bilo pričakovati širši repertoar padalnih vložkov.

Skovala sem tihi načrt, da zadnje prečkanje brvi izvedem kar pod njo. Se pravi čez potok. Tako bi lahko opravila predpranje blatne tekaške opreme. Kot se je izkazalo na koncu, nisem bila edina s to idejo in prečkanje potoka v zadnjem krogu je postalo kar »must be done«. Ker pa je postajalo vedno bolj hladno, me konec koncev ni zamikalo v mrzlo vodo. Kot prava »party breakerica« sem kopanje izpustila in v cilj pritekla ovita v zdravilno blatno oblogo. Revma mi letos ne more do živega.


V cilju me je z Andrejem čakala še novopečena trailašica Tjaša, ki se je danes prvič preizkusila na takratki progi. »Veš, to je pa res težek šport,« je izjavila. In dodala, da ni bilo treba, da so progo speljali po takih stezah, saj so na Rašici tudi lepše ceste. Ja, tudi jaz se med tekmo velikokrat sprašujem prav isto. A kot kaže je prav to tisti pravi čar traila.

Organizatorjem sem se želela zahvaliti še za traso brez srečanja s kravami. Pa sem si premislila. Ravno zdaj, ko se mi zdi, da sem se z njimi končno spoprijateljila in bi to prijateljstvo morala vaditi, mi naredijo trail brez krav. To ni preveč lepo od vas. Pašnik smo prečkali, drugo leto na njem pričakujem še krave. Če se vam zdi, da je za krave premrzlo, pomislite prosim še na nas. Ampak to je več ali manj edina resna kritika. Sicer pa vse pohvale za organizacijo in srčnost.

Z družino Jež, ki organizira ta prelepi dogodek, sem se dogovorila, da drugo leto zagotovo naročijo  sonce. Pozabila pa sem vprašat, kdo je napekel vse tiste dobrote s katerimi ste dvigovali našo energijo na okrepčevalnicah. Se mi zdi, da sem probala prav vse. Odlične so bile!
 
Še enkrat pa prav posebne pohvale za lepotilni blatni tretma. Brez doplačila. Je bil vključen v ceno. Na srečo proti gubam od smeha ni deloval. Te so ostale.

Zadnjič mi je Žiga rekel, da so moji blogi daljši od ulter. Zato sem danes (spet) probala bit ne preveč kratka in jedrnata.
 
 
 
 


 
 
 

nedelja, 09. oktober 2016

Valamar trail 2016 (54km/1650vm)


 
V petek popoldne je Energe team spet na poti v Rabac. Pred nama pa tretji Valamar trail. Tokrat ga čakam napol poklapana, saj se me loteva zoprna viroza. Pljuča imam polna in komaj diham. Bašem se z vsemi mogočimi arcnijami. Kurkuma, cimet, ingver, med, evkaliptusove kapjice, imunal, limona in verjetno še nisem naštela vsega, kar sem spravila v svoje telo. Če me bodo na tekmi testirali za doping, bom verjetno pozitivna.

Vzdušje v tednu pred tekmo je zaznamovala predvsem simpatična debata v ultra krogih, ali bom tokrat uspela prehiteti Andreja. Seme debate je pravzaprav zasejal Andrej sam, ko je izrazil dvom, ali sploh še lahko v cilj pride pred mano. Ne vem, ali so se pobirale tudi stave, vsekakor pa bo na progi zanimivo.

V Rabcu sije sonček. Vzdušje je skoraj poletno. Pogled navzgor na hribčke, ki jih bomo premagovali jutri, ne povzroči višjega utripa. Proga je znana in vse kar čutim je veselje, da se ponovno spopadem z njo.

Pred hotelom Sanifior, kjer delijo startne pakete, se počasi nabira pisana druščina. Omizje se počasi veča. Prihod vsakega od tekaških prijateljev in hkrati konkurentov, je pospremljen z množičnim objemanjem in čestitkami za pretekle podvige. Energija je ultra fajn. Komentiram: »Zdaj se tako objemamo, jutri na progi bomo pa spotikali drug drugega.« Kar je seveda samo hec.
 
 
Kaj vse si je treba povedati. Zgodb kar ne zmanjka. Žurka se preseli k Vencljevemu kombiju, kjer sledi hidracija s Stezičarjem. Nekateri vztrajajo pozno v noč. Midva pa se pospraviva v posteljo. Jaz v upanju, da bom do jutra ozdravela.

Čeprav je vremenska napoved aprilska, se zbudimo se v prekrasen sončen dan. Mene sicer peče grlo, a da ne bi šla na štart, sploh ne razmišljam. Sklenem, da na progi čudežno ozdravim.

Na štartu je živahno. Štarte obožujem. Vem, da se ponavljam, a ne morem mimo tega. Na trail preizkušnjah se tekači večinoma poznamo. Zato je vsaka tekma hkrati tudi druženje. In zato je štart take tekme vse kaj drugega, kot štart velike maratonske preizkušnje. Tukaj do zadnjega trenutka postavamo naokrog, se fotografiramo in na veliko klepetamo. Če kdo še ne ve, brez prestanka klepetamo tudi na progi, če je le kdo blizu in teče v tvojem tempu.
 
 
Prvi vzpon na Labin mine veliko hitreje kot lani. Nekje na sredi hriba Andrej uide naprej. Kljub prehladu v telesu čutim moč. Kmalu po Labinu prvič in na srečo tudi zadnjič zaidem s poti. Lahkotno tekam za skupno nekaj tekačev, z mislimi zabluzim in že sem s poti. Preden ugotovim, da je zmanjkalo zastavic, sem predelala že lep kos dodatnega klanca. Ob spremljavi kletvic jo potegnem navzdol in obrnem še nekaj zablodelih duš. Na glas se pogovorim sama s sabo, da se tega danes ne grem več. Enostavno si prepovem, da bi kot slepa kura letala za vsakim bedakom, ki misli, da je na progi. Od zdaj naprej se zanesem samo še nase.

Srečno prečkam predel, kjer sem lani prvič padla. Saj v resnici to niti ni bil padec, ampak špaga. Letos ni problema. Ker je proga suha, si prihranim baletne vložke. In že smo na obali. To je del, ki se ga veselim zaradi bližine morja. Proga in sonce, ki je že dobilo na moči, tukaj sicer nista prav prijazna, a pogled na obalo odtehta vse. Najrajši bi zavriskala. Čutim moč v svojih nogah, ki poskakujejo s skale na skalo.
 
 
Prvih petnajst kilometrov tečem v skupini nekaj tekačic in ves čas se po malem prehitevamo. Po obali pa si uspem pridobiti nekaj prednosti in na prvi okrepčevalnici izvem, da sem prva ženska na trasi 54km.

Suvereno nadaljujem v svojem tempu. Noge so lahkotne, telo je močno, glava sodeluje. Prehlad se je iz grla preselil v nos, ampak nos si na trailu očistiš v letu. Pri tem velja biti pozoren samo na tiste, ki tečejo za tabo.

Zagrizem v drugi hrib. Noben hujši zalogaj po vseh letošnjih višincih. Pa še malo so letos spremenili progo tod okrog in nam prihranili vzpon čisto na vrh gore Glušići. Spusta z vrha niti malo ne pogrešam, proga je bila tam primerna za kakšen zvin. Letos je speljana veliko bolj tekaško.

Zanka proti Bartićem mine res hitro. Skrbi me samo vročina. Kot sem videla kasneje, se je ogrelo tudi na 28 stopinj, kar je zame kar malo prevroče. Ampak ker sem res veliko pila, tudi to ni bil prehud problem.

Telefon pocinglja, pogledam in vidim Natašino sporočilo, da grize nohte ob online rezultatih in zakaj ji nisem povedala, da nameravam zmagati, ker potem bi pa ona sigurno prišla navijat. Navijanju se je tokrat s težkim srcem odpovedala. Prejšnji vikend je namreč v Berlinu postala maratonka in je menila, da ta vikend pa nima časa za tekaške dogodke, ker jo doma čaka preveč dela. Pa se je motila. A k temu še pridemo.

Na kmetiji, kjer sem imela lani pogovor z lajajočim cuckom, so letos zverino zaprli za ograjo. To mi je v veliko olajšanje, kajti lani sem na cilju zvedela, da je enemu od sotekačev mimogrede skrajšal tudi hlače. Spuščena ščeneta so zame najhujši del trailov. Še s kravami se lažje zmenim kako si bomo razdelile pot.

V Labinu me pričaka cela horda navijačic. Tečem skozi val srčnih žensk. Andreja, Helena, Katka in še nekaj obrazov, ki noro navijajo za vse Slovence na progi. No, ne vem. Mogoče celo za čisto vse na progi.

Na travnikih pred Ripendo telefon spet opozori nase. Berem: »Glej, da boš zmagala. Prihajam v Rabac.« A ne no! Nataša me heca. Odpišem: »Ne pozabi pižame.« Vem, da se zdaj razburja. Vedno je namreč huda name, zakaj ji med tekmo še odpisujem na njena sporočila. Po njenem bi namreč morala teči na vse ali nič. "Saj tečem Nataša, saj tečem." Odpisujem samo takrat, ko rinem v klanec in na žalost ne morem hitreje.

Pred mano se zasveti roza pojava. Ker se mi zazdi, da sem s planinske poti skrenila na tekaško modno pisto, je pred mano lahko samo Polona, ki teče na 42km. Počvekava o zadnjih modnih smernicah za tekače in počasi jo pustim za sabo.

Počutje pred zadnjim vzponom je odlično. Kilometri od štiridesetega naprej, so moji najljubši. Do takrat sem že v svojem svetu, glava je že izklopljena, telo ogreto na pravo delovno temperaturo, utrujenosti ali naveličanosti, ki se pojavita v kasnejših kilometrih, pa še ni na vidiku. Takrat se resnično počutim povezana z vesoljem. Takrat sem v svojem elementu. Takrat sem verjetno polna hormona sreče in vse je lepše, kot se zdi.
 
 
S temi mislimi grizem proti zadnjemu vrhu na poti. Vem, da mi bo tam gori zastal dih, kajti odprli se bodo neverjetni pogledi. Zdaj že znani kot tisti, ki »gate trgajo«. Čeprav sem že tolikokrat uživala v njih, me tudi tokrat pustijo brez besed. Še enkrat se zahvalim svojemu telesu, ki si upa in zmore podati na te prekrasne poti.

Organizator je letos sicer izpustil tisti najbolj zoprni spust z vrha, smo pa vrh zato obšli po terenu, ki ga še opisati ne znam. Hodili smo, ker tekat se tu res ni dalo, po njivi polni res globokih lukenj in kamenja. O poti ni bilo ne duha ne sluha. Če ne bi bile zastavice tod posejane res na pogosto, bi bila prepričana, da se je nekdo pošalil in nas speljal s prave poti.

Pa sem tudi ta teren pustila za sabo in že uživam na zadnjem spustu. Navijem mašino in tečem kot nora. Prehitim nekaj sotekačev iz krajše 42km razdalje. Eden izreče poklon, jaz pa se smejem nazaj: »Ker imamo daljšo razdaljo, moramo pač teči hitreje. Saj tisti na 75km bodo tudi kmalu prehitevali nas.« In res, malo pred ciljem mimo mene pade Toni, ki vodi na 75km razdalji.

Ko se spuščam proti Rabcu in tam doli zaslišim zvoke iz cilja, se prvič na tej tekmi ozrem čez ramo in preverim, ali me kakšna od sotekačic že zasleduje. Na tem klancu sem vsako leto tik pred ciljem na vse ali nič prehitela kakšno od konkurentk in zbojim se, da mi letos katera ne vrne.

Zvoki s tenis igrišč me pomirijo. To je to. Samo še malo in že z dvignjenimi rokami tečem v cilj. V ciljnem lijaku izvedem še skok. Kako je bil videti ne vem, je pa močno prijal. In tako priskakljam možičku v objem. Močno me objema, pa ne vem, ali je tako vesel zato, ker sem jaz zmagala, ali zato, ker me je močno prehitel. Tam sta tudi Mojca in Tomaž, novopečena člana tekaške združbe, ki sta se letos krstila na trail terenih.
 
 
Nataše ni. Itak, da se je hecala. Pošljem ji sporočilo, da jo že čakam v cilju in dobim nazaj, da ona je pa tudi že tukaj. Ne morem verjet! Ženska se je iz Ljubljane v Rabac pripeljala na podelitev in pijačo. »Prfuknjena si,« ji rečem. »Ne, ti si prfuknjena,« mi vrne. »Ma bog mi je priča, da si ti bolj,« vztrajam. V bistvu pa na tisti ploščadi, v tistem trenutku, verjetno niti enega normalnega. En za drugim v cilj prihajajo tekaški kompanjoni. Sonček sije in v cilju je prekrasno vzdušje. Navijamo, klepetamo, uživamo. Prekrasen  dan se počasi preveša v noč, mi pa še kar nismo povedali vsega.
 
Alen naju z Ajdo na podelitvi napove kot svoji "manekenki" iz Slovenije. Najini fotografiji z lanske tekme namreč krasita internetno stran Valamar traila http://www.valamartrail.com/en/. Vse možno sem si mislila o svoji prihodnosti. Da bom tekačica in "manekenka" pa niti v sanjah. Upam, da Alen ne bo zamenjal fotografij z bolj svežimi, ker "krono" bom težko predala. Lahko se zbudim iz teh sanj in postanem žaba.
 
 
Marko je pred tekom rekel: »Na tekmo greš premagat samega sebe, če pa ob tem še koga prehitiš, si je pa sam kriv.« Marko, hvala za tole. Sama ne bi mogla povedati boljše.


 

petek, 16. september 2016

Sellaronda ultra trail (63km/3700vm)

 
Poleti v Dolomite je bila dolgoletna želja. Pred dvemi leti sva se že skoraj odpravila. Pravzaprav sva imela avtodom že spakiran. V njem pa supergi, kolesa, nahrbtniki, planinski čevlji, čelade, cepini. Skratka tekaška, kolesarska in plezalna oprema. Pa se katastrofalna vremenska napoved ni in ni hotela popraviti in sva zavila proti Toscani. Počitnice so bile prečudovite, želja po Dolomitih pa je ostala.

Zato sem naju letos spomladi prijavila na Sellaronda ultra trail, ki je bil napovedan za začetek septembra. Dolomiti so bili tako zagotovljeni. V vsakem vremenu. Ker tekme pa Energe team ne izpusti.

Tudi letos sva v avtodom nabasala vso možno športno opremo. V Dolomitih sva načrtovala ostati cel teden. In idej kaj početi ni manjkalo. Hvala babicam za  varstvo, če se temu še lahko tako reče. Mladež z nama noče več po svetu. Ravno varovati ju ni več potrebno, kosilo in taksi služba pa prideta prav.

Štart 63km traila s 3700vm navkreber in prav toliko navzdol je bil v vasici Colfosco v dolini Alta Badia. Tam sva se utaborila v lušnem kampu in se dan pred tekmo grela na vročem višinskem soncu. Srce mi je igralo ob pogledu na venček gora, ki so naju obkrožale. Strmo nad nama se je dvigal 3100vm visok Piz Boe, ki je tudi na seznamu želja.
 
 
Dan pred tekmo vem, da nič ne vem. Na tako dolgi preizkušnji se lahko zgodi vse. A prav to je tisti čar. Ta avantura. Vem, da bo težko. Vem, da bo bolelo. A hkrati bo letelo. Telo in um povezana v premagovanju nadrealističnega napora, za katerega se na koncu zdi, kot da ga sploh ni bilo.

Ko se skoraj sredi noči odpraviva iz tople postelje proti štartu, ki bo 5:30, je zunaj 8 stopinj. Nase navlečeva vso obvezno opremo, ki je bila spakirana v tekaškem nahrbtniku. Kapo, rokavice, rokavčke, nogavčke in anorak. Kljub mrazu pa na kratkem vzpončku iz kampa do štarta že fino zašvicava, zato gre še pred pokom pištole vsa oprema nazaj v nahrbtnik. To se kmalu pokaže kot dobra odločitev, kajti trasa proge ni prav nič usmiljena. Po ogrevalnem kilometru, ki ga oddelamo rahlo navzdol, namreč zagrize v prvo strmino. Prvi vzpon na Rifugio Boe gre navpik navzgor 800vm brez popuščanja.
 
  
Ko po uri vzpona pridemo iz gozda na smučišče in se odprejo prvi razgledi, zaslutim, da je pred mano poseben dan. Proga se ovinkasto vije po s črno označeni smučarski progi navzgor, jaz jo pičim kar navpik. Srce divja, višine so tukaj takšne, kot jih nismo navajeni. Še malo in prvič danes bom stala na 2200.


Hvala bogu, da sem si za tekmo oblekla mojo lepo svetlomodro Salomonovo kiklco. Krilce je v Italiji na trailu za dekleta očitno obvezen kos opreme. Prisežem, da sem le sem pa tja videla punco v tekaških hlačah.


Prvi spust je tehnično kar zahteven. Kot se kasneje izkaže, eden redkih takšnih odsekov, saj je večina proge izjemno tekaška. Hvaležna sem za najin izlet na Triglav, saj mi je spuščanje po skalnatem terenu domače. In že smo spet na smučišču. Danes se bodo eden za drugim vrstila pod mojimi nogami. Bemtiš pa črne proge. Hvala bogu, da poleti vsaj kucljev ni. Ampak za razliko od smučarije, ko tele strmine premagujem v zavojih, gre tokrat kar na glavo navzdol.

Iz Arrabe na Rifugio Portavescovo je napovedan vertikal kilometer. In je res navpičen. Na nekaterih odsekih se mi zdi, da hrib visi že nazaj. Da plezam gor po previsu. Noge so čvrste, tudi srček ne nagaja, diham pa kot slon. Na srečo ne edina. Tudi tisti pred mano in za mano sta slišati tako, kot da potrebujeta kisikovo masko. Kmalu bomo na 2600 in dihanje je tam res pravi izziv. Kljub naporom se mi smeje. Prve tri kritične ure so za mano. Zdaj se začne tekaški trans.

Na višini med 2200 in 2400 metri bomo zdaj tekli skoraj 15km. Teren je čudovit. Široka utrjena potka, ki se na trenutke rahlo dviga, pa spet spušča. Zanimivo bi bilo videti s kakšno hitrostjo bi jo pretekla na nadmorski višini Ljubljane. Tukaj se moram kar malo prisiliti v tekaški korak. Poleg dihanja ga ovirajo še razgledi. Dobro uro namreč zrem v mogočna ostenja Marmolade in njen ledenik. Uau! Ne morem si pomagat, da se ne ustavljam. Občudujem razglede, ki se ponujajo in fotografiram. To je tudi dober izgovor, da se od časa do časa vsaj malo nadiham.
 
 

V nekem trenutku mi živčke nakravžlja tekmovalec, ki motovili pred mano. Teče počasi in nesigurno, že nekaj časa mu diham za ovratnik, vendar kaže, da se nima namena umakniti. Ko se že precej naprdnem, me le spusti naprej. Zašibam in zaslišim čuden zvok. Nekaj z nenaravno brzino piči dobesedno mimo moje glave in naprej v globino. Kamen. Ogromen kamen se je odkrušil nekje visoko in se kotalil v dolino. Počasnež mi je dobesedno rešil življenje. Če bi tam mimo prišla sekundo prej, bi me ubilo. Še enkrat pomislim, da je vse v življenju urejeno in se stvarstvu zahvalim, ker skrbi zame.
 
 
Ker na to višino vozi kar nekaj gondol, je na poti mogoče srečati vse živo. Od modelov v japankah, do sprehajalcev v popolni alpinistični opremi. Nasproti vozijo kolesarji in saj ni res pa je, očka z dojenčkom v vozičku. Upam, da mali ni dobil višinske bolezni. Opaziti je tudi turistke z bisernimi ogrlicami in njihove soproge, ki okrog sebe širijo vonj po vodici za britje.

Trasa se obrne navzdol proti Passo Pordoi. Od tukaj bova jutri štartala na Piz Boe. Na prelazu je nekaj malega navijačev. Ti so na progi zelo redka dobrina. Proga je res dolga in ne pričakujem navijaškega navala. A kljub temu tekmujejo večinoma Italijani, veliko je verjetno celo domačinov, navijačev pa praktično ni. Ne da imam neke strašne izkušnje s tekmovanji v Italiji, a mi je močno ostalo v spominu, da na maratonu v Rimu navijačev skoraj ni bilo. Mogoče se v Italiji ne navija.

Pičimo strmo navzdol proti Canzeiu. Trasa je tu speljana tako, da kakšna dva kilometra tečemo vzporedno po progi navzgor in navzdol. Sotekmovalci, ki že grizejo hrib navzgor, me na vso moč spodbujajo. Skoraj vzamem nazaj tiste misli o navijačih. Saj sem čisto v šoku, da tako zavzeto navijajo kar konkurenti.

Letim in kmalu tudi jaz grizem navzgor iz Canazeia. Takrat me prešine zakaj navijanje. V Canazeiu je bil časovni limit šest ur. Pogled na uro pove, da sem ga ujela mogoče ravno za kakih pet minut. Priznam, da se s časovnimi zaporami nisem ukvarjala, s tem na nobeni tekmi še nisem imela težave. Tokrat pa za las. Očitno je tukaj to kar fino našponano. Kasneje iz rezultatov izvem, da je bilo na časovnih limitih izločenih skoraj 100 od 250 tekmovalcev. Noro!

Grizem v tretjega od štirih vzponov. Počutje odlično. Da je temu res tako, kaže tudi to, da prehitevam tekmovalca za tekmovalcem. Počutim se kot »the mašin«. Hrib ne jenja, jaz pa tudi ne. Ne prvič tega dne se skoraj zjokam od sreče. Taki občutki me redno popadejo večkrat na vsaki tekmi. Gre za kombinacijo ponižnosti in hvaležnosti. Hvaležnosti telesu, glavi in srcu, ki zmorejo takšne napore. In ponižnosti, da lahko. Da sem ena redkih izbrancev, ki jim je doživeti to izkušnjo. 
 
 
Na Passo Sella se prvič pooblači in opere me prijeten poletni dežek. Ker je bilo do zdaj fino vroče, mi osvežitev prav paše. Lepo je za umret. Razgledov, ki se odpirajo, se ne da opisati z besedami, zato se ne bom niti trudila. Vse brez izjeme pa sem vsrkala vase in jih zaklenila v dušo.

Vzpon iz Selve na Dantercepies se vije skoraj navpično navzgor in ves čas pod gondolo. V tem trenutku me ta prizor nagovarja samo k temu, da si v glavo zašraufam en šrauf. Ker sigurno nekje manjka. Zakaj bi sicer kot budala tekala po teh hribih, če se pa povsod pride tudi z gondolo. Sonce nažiga v glavo. Prečkam pašnik, kjer se pasejo krave. Opažam, da sem se v zadnjem času malo bolj spoprijateljila z njimi. No, vsaj na smrt me jih ni več strah. Mogoče sem pa tudi jaz ena navadna krava.
 
 
Zgornjo postajo gondole zdaj vidim malo nad sabo. A na žalost se kmalu izkaže, da ta še ni zgornja, pač pa srednja. Na srečo sem v stanju skisanih možganov. Pojav, ki sta ga povzročila sonce direktno v glavo in enoličnost vzpona. Zato se ob ugotovitvi, da se ta muka še ne bo končala, sploh ne vznemirim, ampak v ritmu korakam naprej. Kot da so me navili.

Takrat tri ovinke nad seboj zagledam Andreja. Ne morem verjet, da sem mu skoraj za petami. To me zbudi iz melanholije in iz meč potegnem svežo energijo. Dokler se prikotalim do najvišje točke zadnjega vzpona o soncu ni več sledu. Oblaki so vedno bolj črni, veter je močno potegnil in počasi začne še dež.
 
 
"Ni panike, saj je samo še spust. Še malo pa sem v cilju,« pa se spet izkaže za prepotentno misel, ki sem si jo na ultrah že davno prepovedala. Ponavadi namreč pomeni težave. In nič drugače ni bilo niti tokrat. Spuščamo se po planinski poti, ki že sama po sebi zahteva zbrane misli. Dež vedno bolj lije. Oblaki nad mano so vedno bolj črni. Ne tako daleč tudi grmi. Jaz pa na vso moč tečem. In storim drugo napako iz prevzetnosti. Andrej je pred mano na dohvat ruke. Še malo pa mu bom zaklicala: »A se tuki sprehajamo, ali bomo tekli?« In prav v tem trenutku, ko sem vzvišena nad vsem, dobim novo porcijo ponižnosti. Z neba se vsuje sodra. Male ostre kroglice prebadajo golo kožo na rokah in nogah. Še hip nazaj zeleni, se travniki obarvajo v belo. Siva pot se v trenutku spremeni v blaten hudournik.

Izvlečem telefon, da bi slikala ta urnebes. Pa ga ne morem prižgat. Čisto je namreč premočen. Iščem vrečko, v katero bi ga zavila. Hip nepozornosti in že sem na napačni poti. Samo da tega še ne vem. Bredem po ledenih lužah. Nekatere so tako globoke, da se vanje potopim do gležnjev in še čez. Takrat opazim, da ni trakov. »Fak! Fak! Fak! Nazaj ali naprej? Sem na napačni poti ali samo na slabo označenem odseku. Kako sem bila lahko tako neumna?«

Pridem do pašnika, kjer je na mojo srečo tabla, da je prehod prepovedan. Zdaj vsaj vem, da sem res spet zabluzila. Obrnem in kot nora tečem nazaj. Pot sem falila točno tam, kjer sem se ubadala s telefonom. Še enkrat ga izvlečem in zdaj mi dovoli, da naredim fotografijo.
 
 
Na zadnjem spustu tečem kot zmešana. Kot kaže ta brzina zaskrbi tudi sotekmovalca pred mano, saj me na lesenih mostičkih dvakrat zaustavi s: »Piano, piano.« Hvala za opozorilo, ker moker les res fino drsi. Zebe me, saj si po vsej zmedi s potjo nisem oblekla niti anoraka. Tako po ledenem dežju tekam v kratkih rokavih in kiklci. Pol ure za tem popolnoma premočena in premražena, a neskončno srečna, prečkam ciljni balon.


Padem direktno v praznino. Dejansko in miselno. Ker se je vreme tako poslabšalo, me v cilju pričaka samo osamljen napovedovalec. Katarza cilja je tako pravzaprav nepopolna. In v tistem drobnem praznem trenutku se v misli prikrade: »Zakaj?«. Ki ga takoj naslednji hip izrine: »Zato, da lahko pišem.« In že tečem naprej, proti kampu, kjer me čakata topel tuš in topel objem.


Poletni Dolomiti so ljubezen na prvi pogled. Ki bo, glede na možnosti, ki jih ponujajo, trajala dolga leta. Na nove dogodivščine!

Za konec pa še kratek filmček s te lepe dogodivščine.

nedelja, 04. september 2016

Peš iz Ljubljane na Triglav (100km/6100vm)


Pred tremi leti sem odkrila zapis legendarnega ultraša Davida Kadunca - Avija o njegovem podvigu »izLjubljane na Triglav«. Še danes čutim kako sem se naježila in si rekla: »Enkrat pa tudi jaz.« Letos pred poletjem sem začutila, da zdaj sem tudi jaz že dovolj natrenirana za kakšen takšen hec. Avi je na Triglav iz Ljubljane sicer prišel v enem dnevu. Jaz sem planirala v dveh. Priti v enem dnevu bi bilo sicer izvedljivo, a tudi pravi izziv.Ta naj mogoče ostane za kdaj v prihodnosti.

Ko sem idejo obelodanila Andreju, je kar malo zaštekal. Ko pa je videl, da zadeva res ni prevelik zalogaj za naju in da se mi še ni čisto do konca odpulilo, se je počasi zagrel tudi on. Energe team je imel tako novo noro idejo.

Največji del priprav je zavzela priprava poti, po kateri naj bi prišla pod vznožje našega očaka. Želela sva se čim bolj izogniti cestam in se v čim večji meri držati planinskih poti, pri tem pa je bilo seveda treba optimizirati vzpone. Preveč si jih seveda nisva želela. Pred odhodom sva imela tako pripravljeno gps sled v (skoraj) diagonali od doma do Triglava.

Opravila sva tudi dve daljši ogledni turi, v katerih sva pretekla dele poti, ki nama niso bili poznani. To se je kasneje izkazalo kot zelo pametna odločitev, saj sva se na ogledih kljub gps sledi kar nekajkrat izgubila. Deli začrtane poti namreč vodijo po precej neobiskanih poteh, zato so te na posameznih odsekih precej zaraščene in jim je kar zahtevno slediti.

V prvem dnevu sva se namenila doseči Bohinjsko jezero in prespati na planini Voje, naslednji dan naju bi tako čakal še vzpon iz doline na Triglav in spust na Pokljuko, kjer naju bo pričakala Nataša.

Pot naju bo vodila iz Ljubljane čez Toško čelo, Katarino, Grmado, Tošč, Pasjo Ravan, Poljane, pod vrhom Blegoša, Zali Log, čez Soriško planino, Nemški rovt, Bohinjsko Bistrico, Staro Fužino, planino Voje, Vodnikovo kočo, Planiko, na vrh našega Triglava.

Datum odhoda sva zaradi vremenskih neprilik prestavila kar dvakrat. Prvič je Triglav zasnežilo, drugič so bile napovedane nevihte. Mogoče se ne sliši kot nekaj katastrofalnega, a za samooskrbni projekt sva potrebovala lepo in stabilno vreme. Na pot sva se namreč odpravila v kratki tekaški majici, hlačah in trail supergah. Oprtala sva si vsak svoj mali tekaški nahrbtnik, v katerem sva imela vsak eno svežo majico, rezervne tekaške hlače, nogavice, kapo, rokavice in anorak. Poleg tega pa še lučko, nekaj malega hrane in seveda veliko tekočine. To pa je več ali manj vse. No, jaz sem imela še zobno ščetko, ki sva si jo zvečer delila. Andrej pa polnilce za tehniko in zemljevide. Kaj več v nahrbtnik ne gre. Zato bi bil v mrazu ali dežju projekt obsojen na neuspeh. Nekako pa sva si želela vso zadevo speljati brez zunanje podpore.
 
 
Na pot sva tako krenila na lep avgustovski torek ob treh zjutraj. Iz postelje proti Triglavu. Nočne ure so tekle po znanem, že stokrat pretečenem terenu. Ko je sonce vstalo izza hribčkov, sva bila ravno preko Tošča. Malo pred Pasjo ravnjo, pa se nama je v daljavi sramežljivo prikazal najin jutrišnji cilj. Že zaradi tega pogleda se je pohod splačalo prestaviti. Dan je bil kot naročen. V jasnem vremenu so se okrog naju širili top razgledi.
 
 
Najbolj me je skrbel spust s Pasje ravni. Pred nekaj dnevi, ko sva tam raziskovala teren, naju je precej neprijazno sprejel ovčarski pes. Res je, da sva precej hitro pritekla in ga verjetno presenetila, vendar je tako grozno renčal in kazal zobe, da si ga nisem želela še enkrat srečati. Tokrat sva pašnik prečkala počasi in tiho, naklonjen je bil tudi veter, ki je pihal v nasprotno smer, tako naju mrcina ni ne slišala, ne zavohala in je mirno spala na dvorišču. Čuvaj pa tak!


V Poljane sva pritekla po petih urah in ravno pravi čas za zajtrk in kavico. Napolnila sva še zaloge pijače, saj je bil pred nama dolg vzpon na Blegoš in kar nekaj ur hoje ter teka do naslednje postojanke. Pot je bila večinoma senčna, kar je v precej vročem in sončnem vremenu prišlo zelo prav. V gozdu so se nama ponujale gozdne jagode, robide in maline. Na senožetih v bližini kmetij sva utrgala kakšno jabolko in hruško. Babi Ani nama je zadnjič povedala, da so tiste, ki visijo na cesto, od vseh nas. Zato nisva imela prav nič slabe vesti. Na vznožju Blegoša sva se osvežila še pri lepo urejenem izviru, kjer ni manjkal niti kozarček.
 
 
Spust se je začel po makedamski cesti in je obetal lep tek. Ponovno sva zagledala tudi našega očaka. Zdaj že malo bliže. V jasnem vremenu bi ga lahko skoraj pobožala. Pred njim pa pogledi na Črno prst in Ratitovec, kraje, kjer sem začetek poletja odtekla Ultra pušeljc trail. S ceste sva kaj kmalu zavila na pot, ki je bila precej zaraščena. Kot kaže ni prav pogosto v uporabi.


V Zali Log sva pritekla 12:01, kar pomeni, da sva na poti devet ur. Gostilna, v kateri sva načrtovala kosilo je bila zaprta. Počitnice pač. Pogled na delovni čas trgovine pa je razkril, da je odprta do 12:00. Na srečo je bila prijazna trgovka še tam in naju pripravljena postreči. Sicer bi bila kriza, naslednja koča je namreč na Sorici, do tam pa lep zalogaj kilometrov in višincev. Usedeva se v senčko za trgovino. Pojeva sladoled in grozdje, ter ju poplakneva z Radlerjem. Kombinacija za v grmovje, ki jo prenese samo ultra želodec.

Večino poti kot ponavadi prehodiva kot pravoveren arabski par. Andrej spredaj, jaz pa kakšnih deset metrov za njim. To razdaljo je nemogoče zmanjšati. Če pospešim in se mu začnem približevati, nemudoma pospeši tudi on. Očitno je ta razdalja zelo pomembna. Ker ne želim hiteti čez svoje zmožnosti, se je pridno držim. Klepetava skoraj ne. Razen ko mi Andrej občasno nekaj na vso moč razlaga, jaz pa tako ali tako ne slišim. Verjetno je vesel, da se z vsem strinjam, zato pot mineva v prijetnem vzdušju.

Vzpon na Sorico je bil najhujša muka dneva. Zaradi vročine, ki je pribijala v glavo. Pa še vlekel se je. Zadnji del od vasi Sorica naprej, je bil strm kot hudič, pot pa tako razrita, da sem šla na trenutke dobesedno en korak gor in dva dol. Končno doseževa tudi kočo na Sorici. Po poti sem vizualizirala, kako se bašem s kislim mlekom in žganci, zato sem bila še pa še vesela, ko so jih v koči res imeli. Pa še ajdove štruklje za povrh.
 
 
In že sva se spuščala proti bohinjski strani. Pot je bila zelo razrita od vlak in je bila tekaško kar zahtevna. Noge mi je v gležnju zvijalo na vse strani, pa še kamni so se pod nogami prav neprijetno kotalili. Kljub temu sem ohranila optimizem, ki me je spremljal cel dan. Potovala sva po planu, brez nekih nevšečnosti. Utrujenost se še ni poznala.

Ko sva prišla v Nemški rovt sem mislila, da sva skoraj na cilju. Pa žal ni bilo tako. Zgubila sva gps sled, ker sva kot kaže že nekje višje ubrala neko drugo pot od načrtovane. Znašla sva se na razpotju za vasjo in tudi zemljevid naju ni razsvetlil katero pot naj ubereva. V tistem se mimo pripelje fant na traktorju in naju napoti po poti navzdol, ki je po dobrem kilometru kar zmanjka. Prav nič nama ni jasno. Ko se vzpenjava nazaj na razpotje, je Andrej čisto penast. »Naj mu koklja kravo v vime brcne!« jo pribije, jaz pa se skoraj polulam od smeha. Pa imamo novo kletvico.

Tečeva po cesti skozi Bohinjsko Bistrico in se proti jezeru podava kar po kolesarski stezi. Za nama je dobrih trinajst ur miganja, a po ravnini tečeva kot da sva pravkar začela. Čeprav se dan nagiba proti koncu, je v dolini vroče in sonce še vedno pripeka. Sedem kilometrov do jezera se vleče. Popestrijo ga le prekrasni pogledi, ki se odpirajo proti Triglavu. Zdaj je že tako blizu, da bi ga lahko objela.
 
 
Skok v Bohinjsko jezero je nagrada za premagano pot. Proti Stari Fužini jo mahneva kar čez travnik. Vijugava po potki, med tem ko buljiva vsak v svoj mobi. Čez hribe in doline je bil signal bolj slab in nabralo se je kar nekaj sporočil. Nemška družina, ki prihaja nasproti, se nama smeje, ko skoraj padeva v visoko travo. »Kaj buljite? Pokemone loviva!« jo pribijem prešerno razpoložena.


Po cesti skozi Staro Fužino nama nasproti pridivja terensko vozilo. S polno hitrostjo zapelje v popolnoma svež kravjek. Odskočim v obcestni jarek. Niti predstavljati si ne morem kako bi dišalo, če bi me zadela sveža mina.

Skozi Korita Mostnice razmišljam, da moram sem nujno pripeljat Brino. Voda se igra spuščajoč se po globokih tolmunih in skrivnostno spreminja svojo barvo v svetlobi zahajajočega sonca. Ne glede na prekrasno okolico začutim, da zdaj imam pa dovolj za danes. Po petnajstih urah doseževa Kočo na Vojah, kjer imava rezervirano prenočišče. Za nama je 84km in 3700vm vzpona in malo manj spusta.
 
 
Prijazna oskrbnica kar ne more verjeti, da sva res prišla peš iz Ljubljane. Najeva se golaža in odlične pite. Neverjeten luksuz je, da imajo v koči tudi tuš s toplo vodo. Zvrneva se vsak v svojo posteljo, jutri bo treba zgodaj na pot. Moj »berg fuhrer« se zdaj sprosti. Čez dan je bil namreč pod veliko napetostjo, da naju po najkrajši poti spravi pod vznožje Triglava. Jaz sem potovala bolj sproščeno, saj sem bila v njegovih varnih rokah.

Zjutraj napolniva mehove s svežo studenčnico in jo ob petih zjutraj mahneva na pot. Mraz je, vendar naju hoja hitro segreje. Utrujenosti prejšnjega dne ne čutim, telo pa vseeno ne pusti prehitrega tempa. Takoj ko stopim na gas, se mi fino dvigne pulz. Prav. Bomo pa po pameti. Triglav se prikazuje obsijan s prvimi jutranjimi žarki in naju vabi.
 
 
Na Vodniku sva ravno prav za zajtrk. Vse pohvale mladi ekipi, ki mirno postreže množice planincev. Če sva do zdaj hodila po samotnih in slabo uhojenih poteh, sva se pravkar priključila na hribovsko avtocesto.

Ob prelepih pogledih pot na Planiko mine tik tak. Čeprav sonce sije na vso moč ni vroče, saj močno piha severnik. Više kot se vzpenjava, močnejši so sunki vetra. Iz vseh smeri se na Triglav vijejo kolone osvajalcev. Nekateri samozavestno, drugi tudi objestno, prehitevajo kolono. Spet drugi se držijo zajle z vsemi štirimi in vidi se, da jim ni ugodno, ampak vsaj enkrat v življenju je pa ja treba gor. Midva pa zgledava kot Čeha. V kratkih hlačah, kratkih rokavih in supergah. No, vsaj anorak sva vzela.
 
 
Na Malem Triglavu srečava Tjašo. Fajn. Če se že v Ljubljani ne vidimo, pa vsaj na Triglavu. Kar nekaj časa traja, da dojame, da sva prišla iz Ljubljane. Ja, saj oni tudi. »Kaj? A peš?«

V dobrih petih urah in 2400 premaganih vm doseževa vrh. Ne morem verjet! Še enkrat se je potrdilo, da če si človek nečesa iskreno želi, se mu želja tudi uresniči. Dan je takšen, da bi težko rekla, da je lep, ker je že kičast. Vidi se do morja na eni in Glocknerja na drugi strani, vmes pa naša deželica kot na dlani. Gate trga.
 
 
Nazaj grede pred Planiko zagledava Natašo, ki nama na vso moč maha. Glej jo babnico, je kar nasproti prišla. Ni da bi človek zapravil tak lep dan s postavanjem v dolini. Spust proti Pokljuki tako mine v znamenju neprekinjenega babjega čvekanja.

Sem rekla, da ga bom, pa sem ga! Priznam pa, da je bilo potrebne kar nekaj samodiscipline, da sva se čisto zares odpravila. Drugače kot na tekmi. Ko sva prijavljena, pač greva. Za ta podvig pa ni bilo zunanjega poriva, iz postelje je bilo potrebno vstati izključno na pogon notranje motivacije.
 
 

sreda, 29. junij 2016

Ironman Celovec 2016 (3,8km/180km/42km)




Za Ironman-a sem slišal že pred leti. Na TV sem videl posnetek, kako se dve popolnoma izčrpani tekmovalki po vse štirih vlečeta v cilj. Takrat mi je bilo vse skupaj absurdno. Greš na tekmo, kjer se razturiš do konca, padeš dol, vstaneš in še kar goniš naprej?! Zadeve mi niso bile prav nič jasne, vse do moje prve tekaške ultre Celje-Logarska 75km, ko mi je na šestdesetem kilometru v trenutku vse odpovedalo. Pri polni zavesti sem padal v nezavest, a že v naslednjem trenutku, tik predno bi se dokončno sesedel, je nekje iz mene prišlo pravo živalsko rjovenje in ponoven vklop sistemov. Odtekel sem še preostanek tekme, kot da se mi ni nič zgodilo. Presenečen nad doživetim, sem postal zaprisežen ultraš. 

V iskanju vedno novih ultra izzivov, me je pot pripeljala do Ironman triatlonske tekme v Celovcu. Tekma je sestavljena iz 3,8km plavanja v kristalno čistem Vrbskem jezeru, 180km +1680vm kolesarjenja ob jezeru in okoliških vaseh in 42km teka, katerega trasa poteka ob jezeru do centra mesta in nazaj. Ker je trasa Ironmana v Celovcu ena hitrejših in predvsem zelo lepa, je zanimanje zanj izredno veliko. Zato sem se na tekmo prijavil že lanskega julija. Hvala Mare! Po opravljenih formalnostih sem pridno treniral plavanje pri Blažu v TKL. S fanti smo se še nekajkrat dobili na kolesarski rundi in leto je bilo naokoli. Treningov je bilo v povprečju za 13h tedensko. Še sreča, da sva oba s Katjo usekana ultraša, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj izšlo.
Po lanskoletnem preživetju na Extreman Madžarska, sem si postavil cilj končati IM Celovec pod 11h. Do tu vse OK, plan mora bit. Problem je nastal aprila v Beogradu. Nastop na Beograjskem maratonu sem vzel zgolj za trening in zavestno tekel počasi. V cilj sem prišel v dobrih štirih urah in si dodobra zmešal glavo. Kako bom dosegel zastavljen plan pod 11 ur, če pa tečem vedno počasneje, ne pa hitreje?! Glava je huda stvar, vam povem. Kar videl sem, kako bom po plavanju in kolesu, maraton na IM tekel 4:30 in celo 5 ur. Groza me je bilo tega dolgega matra, ko se začne vse vleči. Počasnejši kot sem, daljša bo agonija do cilja. Na misel mi je prišel še Mravljetov zapis o pozitivni vizualizaciji poteka tekme in cilja. Absurd, pri meni pa ravno nasprotno. Sem že skoraj obupal. Nisem bil prepričan, da bom uspel. Zato sem v zadnjem mesecu izdatno tekel. Po nekaj dobrih treningih sem se potolažil, vse je bilo OK.

V Celovec sem prišel nekaj dni pred tekmo. Vse okoli kopališča na Vrbskem jezeru je že vibriralo v znamenju Ironmana. Tekma je organizirana na visokem nivoju. Vse štima, vse je premišljeno. You can do it! Motivacijska gesla, video posnetki, power music in še en kup zadev, ki tekmovalcem in spremljevalcem dvigajo adrenalin. Vzdušje je noro. Že samo ker si tam, se počutiš Ironman.


Končno je prišlo zgodnje nedeljsko jutro. Dan za Ironman. Poleg Katje, Brine in Laure, je iz Ljubljane prišla še dodatna Energe Ultra navijaška ekipa: Nataša, Klara in Matjaž. Sami odbitki. Itak. Pospremili so me v štartni lijak. Ob 6:50 je ustrelil top in začelo se je. Plavanje mi je hitro minilo. Nekaj bližnjih srečanj s kakšnim drugim tjulnom, s katerim sva si sekala pot, a ni bilo hudega. Pri plavanju v kanalu sem, v žaru borbe zadnjih zavesljajev, zajel travnato goščo na dnu in občutil kako se počutijo grabljice za nabiranje borovnic.
Hitro iz vode, tek po preprogi med huronskim navijanjem, medtem že slačenje neoprena, čevlji, čelada, očala, številka, ura in to je to. Tek po kolo in hitro do konca tranzicije. Adrenalin šprica, sploh ne čutim, da sem ves lesen, gonim na polno, letim, pulz nori. Kričanje brezglave množice navijačev počasi pojenja, ko šibam naprej v smeri Veldna.

Pred mano je 180km kolesa. Vožnja v zavetrju je prepovedana, najprej opozorilo, nato dobiš kazenskih 5 min. Skušam se zrinit na samo, a ne gre. Ogromno nas je. Skoraj 3000. Prikolesarim na prvi resnejši vzpon pri Baškem jezeru. Tik pod vrhom pa presenečenje. Energe Ultra team navijači navijajo kot nori. Havajski ples, tek ob kolesu do vrha: »Kaj je penzija, a bo kej?« »Da te ne bodo tekači prehitel!« Kričanje kultnega ultraško motivacijskega: »A si dal vse od sebe!?« Cestišče v Energe napisih, zastave, ni da ni! Me je kar ustrelilo čez pukl. In prav tako v drugem krogu.

Do klancev na progi sem imel čisto ta prav »rešpekt«. Saj ne, da bi bili zelo strmi in dolgi, a ko sva bila s Hagnom na pripravljani rundi, sva v prvem krogu zgrešila odcep in šla po drugi položnejši dolini. V drugem krogu sva zavila prav in ko se je meni zdelo, da sva oddelala že vse puklne, sem zelo samozavestno navrgel: »Ej, sej tole pa ni nobene panike. Tale proga je pa res na easy!« V tistem sva zavila in se zabila v prvi resnejši vzpon in takoj zatem še na enega. Pulz v višavah, ego pa v nižavah.
 
V drugem krogu nas ujame dež, ujamem kar nekaj potolčenih kolesarjev, zato na spustih raje malo upočasnim. Pred Celovcem neha deževati in na spustu v mesto drvim na polno. To! Leti kot sneta skera, še malo in že sem v menjalnem prostoru. Skočim s kolesa in se skoraj polomim med tekom v kolesarskih čevljih. Gledam ostale, vsi tečejo sproščeno, tečejo bosi. Glej in se uči! 
Hitro obujem superge, popijem malo limonade, gel in hopla že tečem. Začuda mi prehod iz kolesa na tek ni predstavljal večjih težav. Noge so ubogale in hitro sem ujel ritem. Kmalu me ob progi pozdravita Klara in Matjaž, nato še Katja, Brina Nataša in Laura, potem zagledam še Polono in Miha, skratka energije kolikor hočeš. Dobro mi gre! Ko oddelam prvi krog, me začne zvijat. Mater, ma ne bom sedaj zaradi sranja vse zasral. Ni kaj, narava je zmagala. Skočim v dixija na WC in zgodi se nič. Čakam in pizdim! Nič! Grem ven iz dixija, pizdim na polno. Na srečo se hitro spravim k sebi in ne padem v melanholijo. Kar je, je! Laufaj!

Ko ponovno pritečem do navijačev, mi Katja kriči: »Daj vse od sebe! Ratal ti bo!« In je šlo. Iz koraka v korak sem bolj šponal. Sam sebi nisem verjel, da lahko, da imam toliko zaloge in če odmislim vse tiščanje in bolečino, se pravzaprav super počutim. Tečem iz centra, pred okrepčevalnicami kričim: "Wasser, Iso, Cola!" Točim vase, polivam po sebi, vroče je, sonce na polno žge. Poln adrenalina se brzdam, da ne bi pregorel v zadnjih metrih. Navijači ob progi kričijo, dobesedno norijo, do cilja je samo še par sto metrov, sprostim se, nažgem kolikor gre, vse je noro, noro v meni, noro okoli mene, pogled se zoži, zvoki se oddaljijo, v glavi trenutek tišine in spet sem tu.


Cilj! Okoli mene vse rohni, kričijo navijači, mažoretke plešejo, mahajo s svetlečimi kroglami, glasba, svetlobni efekti in napovedovalec kriči: »Andrej, you are an Ironman!« Rezultat 10:59. Uspelo je! Noro! V cilju me pričaka Katja z navijaško ekipo Energe Ultra Team. Predam se čustvom, vesel sem, da je vse skupaj za mano. Vesel za tako močno in srčno podporo in možnost, da mi je dano.

Ves vznesen in poln vtisov se nikakor nisem mogel zaustaviti. Ko se je glavnina navijaške ekipe vrnila v Ljubljano, sva s Katjo odšla v ciljni prostor navijat za preostale tekmovalce, ki so prihajali v cilj. Nasmejani, objokani, v krčih od bolečin, ob tem pa jih s tribun bučno pozdravlja množica navijačev. Ni važno kdo si, kaj si, iz kje si, ti si v tistem trenutku Ironman.

Droga v kakršnikoli obliki je hudič, še posebno naslednji dan, ko spusti. Za Ironmana pravijo, da je drugi dan lesen. Na srečo sem tokrat ta stadij preskočil. Nekaj sončnih opeklin in neizmerna lakota sta me spominjali na napor včerajšnjega dne.

Pred Ironmanom v Celovcu sem opravil daljše in bolj zahtevne športne izzive. A vzdušje, ki ga pričarajo tekmovalci, množica navijačev in vrhunska organizacija prireditve, je tako edinstveno in neponovljivo, da ima ta tekma pri meni posebno mesto. Ironman rules!