četrtek, 25. januar 2018

6. Tektonik etapni ultra trening (65km/2000vm)

 

Tekaški kolega Toni Vencelj si je pred šestimi leti zamislil etapni tekaški dogodek, kot dober ultra zimski trening. Ker je že na prvi izvedbi spoznal svojo bodočo nevesto Katko, se zdaj vse naslednje izvedbe dogajajo kot obletnica njunega prvega srečanja. Tako se je letos zgodil že šesti takšen trening. Energe team se je dogodka letos udeležil prvič, a gotovo ne zadnjič. Tokrat sva zdržala dva dni, naslednje leto mogoče do konca.


Za vikend so se torej obetali trije dnevi teka in ultra druženja. Tektonik ultra nas bo v treh etapah popeljala skozi dvanajst krajev občine Ivančna gorica, po 100 kilometrov dolgi markirani krožni poti Prijetno domače. Pot poteka po gozdnih stezicah in kolovozih, ter redko zavije na asfalt. Dolenjsko res slabo poznam, zato sem tokrat še posebej uživala v opazovanju narave, ki v teh krajih, kako bi rekla, dobesedno valovi.

Vremenska napoved sicer ni bila preveč obetavna. Za petek je bil napovedan močen dež, za soboto pa obilno sneženje. A nima smisla jamrat, treba je trenirat, saj bo leto polno podvigov. In v takšnem vremenu, kilometri v družbi minevajo hitreje. Ko sva se v petek peljala proti Šentvidu pri Stični, je vremenska napoved držala kot pribito. Z neba se je zlival dež, ki je nekje na pol poti prešel v sneženje.



V dvajset petkovih kilometrov nas je zagrizlo trinajst bedakov s Katko na čelu. A kot že tolikokrat, se je tudi tokrat izkazalo, da so vremenske neprilike najhujše, ko jih gledaš po televiziji. Zunaj, v naravi, med tekom slabega vremena ni. Nočno tekanje po prelepih gozdičkih in travnikih, ki jih je počasi belil sneg, je bilo prekrasno. Z neba so padale velike snežinke in v soju naših lučk izgledale kot ognjemet.


Pobeljene veje so se sklanjale nad gozdnimi potmi, nas žgečkale po ličkih in stresale mrzel sneg za naše pregrete vratove. Kilometri so mehko in tiho izginjali pod našimi nogami. Tek po svežem snegu je meni nekaj najlepšega. Nekje med potjo nas je pričakal Toni s toplim čajem, pivom, sadjem in piškotki. V prijetnem klepetu so slabe tri ure minile kot bi mignil. In že smo bili nazaj.

Midva sva se v Šentvid pripeljala s kučo putujučo, ostali udeleženci pa so spali na skupnih ležiščih v Tonijevi telovadnici. Zvečer smo se do poznih ur družili ob sladkih dobrotah in grenkem pivu. Ta ultraška druženja me vedno znova navdušijo iz večih razlogov, od katerih en še posebej izstopa. Na trasi tekme smo pravzaprav konkurenti, pred tekmo in po tekmi, ter na skupnih druženjih pa iskreni prijatelji. Zgodbe, ki smo jih spisali med dolgimi urami boja s sabo in silami narave, so vir neskončnih pogovorov in izvor neštetih šal. Zato smeha in dobre volje nikoli ne zmanjka. Vsebina klepetov niso rezultati, minute, sekunde ali treningi. Beseda se ves čas vrti okrog ekstremnih dogodivščin in je večino časa začinjena s takšnimi ali drugačnimi peripetijami, zaradi katerih se včasih skoraj polulam od smeha. Kilometri teka, litri svežega zraka, ure sončnih žarkov, dež, veter in sneg očitno na ljudi delujejo kot droga. Povzročijo ure smeha in željo po še.

Noč je hitro minila in že smo stali na štartu druge etape. Vreme je presenetilo in namesto snega, ki so ga napovedovali ves teden, je izza oblakov sramežljivo kukalo sonce. Tokrat se nas je zbralo nekaj čez dvajset. Dvakrat toliko pa je bilo kilometrov, ki so na nas čakali tega dne. Tempo se je prav prijetno razvlekel, kot se je razvlekla tudi naša četica. Snega je bilo za vzorec, malo več je bilo blata, večina gozdnih poti in kolovozov pa je bila prav prijetno tekaška.


Noge so bile na začetku nekam težke. Poznali so se mnogi kilometri, ki so se pod njimi zavrteli v preteklem mesecu. A zdaj že vem, da bo težko le toliko časa, da se telo ogreje na delovno temperaturo. Potem bo, čeprav se sliši protislovno, iz kilometra v kilometer lažje.

Tek naj bi bil organiziran kot samooskrbni, vsake toliko naj bi nas pričakala le čaj in voda. A že na prvi okrepčevalnici se je pokazala gostoljubnost organizatorja. Poleg odličnega čaja in nekaj kratkega za pogret, se je miza šibila od dobrot. Nehote smo se zadržali tako dolgo, da nas je že malo zeblo. Želodčki pa so bili skoraj prepolni za živahen tek. Zato smo tudi nadaljevali v zložnem tempu.


Hudih vzponov ni bilo, zato sem lahko toliko bolj uživala v opazovanju mehke dolenjske pokrajine. Pred mano so se vrstile doline in blago vzpenjajoči se grički odeti v gozdove ali vinograde. Njive so krasile zelene travnike, ki so bili tokrat ponekod belo okrašeni s snegom. Beli hribčki in modro nebo. Kontrast, ki me vedno začara. Tekli smo mimo številnih cerkvic, kozolcev in pritekli do Krke, kjer v ritmu rečnega toka klopotajo mlinska kolesa. Občasno smo naleteli na ljudi, ki smo jih zmotili pri opravilih okrog hiš in začudenih pogledov so nam mahali v pozdrav.

Tu nekje nas je pričakala druga okrepčevalnica, kjer se je miza se bolj šibila pod domačimi dobrotami. In ne samo hrana, tudi topel nasmeh gospodarja in gospodinje, sta hrani dodala posebno aromo. Domači sendviči in skutni štrudelj so bili odlični. Nisem štela koliko kosov sem ga pojedla. Andrej pa je celo vstal od mize, saj se je le tako lahko obvladal pred smrtno dozo hrane. Nekateri so celo omagali in so jih s prizorišča morali odpeljati. Vsaj tako smo dražili tiste, ki so se danes odločili preteči krajši del poti in so tek tukaj zaključili. Še enkrat se je izkazalo, da je definicija samooskrbnega teka zelo raztegljiva. Tokrat je samooskrba od nas zahtevala to, da smo morali vsak zase poskrbeti, da smo hrano dvignili z mize do svojih ust.


Od tu dalje smo, kljub prepolnim trebuščkom, dvignili tekaški tempo. A ne na račun klepeta. Čvekanje in smejanje sta odzvanjala po gozdovih, kjer nas je nosil korak. Poleg zbadanja in norčevanja, pa je padlo tudi nekaj čisto resnih debat in izmenjave ultra tekaških izkušenj.

Malo pred ciljem je Katka dobila klic, da jo njena princeska že čaka pred hišo. Prevzela je vodstvo in v nestrpnem pričakovanju, da objame svojo pikico, dvignila tekaški tempo, mi pa smo ji poslušno sledili. Tako smo po 43 kilometrih v cilj pritekli tako, kot da smo šele začeli.

Najboljše pa je šele sledilo. Druženje ob hrani, pijači in novih zgodbah. Kako, da jih nikoli ne zmanjka? Na žalost sva morala zgodaj domov, ker je naslednji dan rojstni dan praznovala najina ljubica. Na žalost zato, ker sva zamudila zanimiva tekaška predavanja. Ali pa na srečo, ker bi v tem primeru svojemu že zdaj zelo dolgemu spisku tekaških želja, gotovo dodala še kakšno.

Melanholija prvega dne, ko sva se v močnem dežju peljala proti Dolenjski, je bila pozabljena in v vozniški kabini je kar pokalo od pozitivne energije, s katero sva se spet nabila. Kot ponavadi sva bila po dolgem teku dobre volje in nasmejana. Prav čutila sem, kako sem polna hormonov sreče. A zadnjič sem prebrala, da teh občutkov pravzaprav niso krivi endorfini, ki so bili dolgoletni osumljenec. Njihove molekule naj bi bile prevelike, da bi po krvi pripotovale do receptorjev za užitek v možganih. So pa dovolj majhne molekule endokanabinoidov. Asociacija? Mene spomni na kanabis. In to menda z razlogom. Droga, ki jo proizvede telo samo, deluje tako, da smo po treningu polni energije, nasmejani in dobre volje. Kaj bi si človek lahko še drugega želel v tem življenju, polnem delovnih obveznosti in izzivov. 


Katka in Toni ter ostali, ki ste sokrivi, najlepša hvala za prekrasno druženje! 

sobota, 13. januar 2018

Corsa della Bora 2017 (57km/2400vm)


Burjin tek me je nagovarjal že vse od njegove prve izvedbe. Ker pa se vsako leto dogaja prav na 6.1., četudi ta pade na delovni dan in ker imamo v Energe takrat inventuro, se želja, vse do letos, žal ni uresničila. Letos pa je 6.1. padel na soboto. Torej? Gremo!

Burje letos ni bilo pričakovati, zato pa je kazalo, da nas bo na teku spremljal močan jugo, ki bo z morja seboj prenesel tudi nekaj dežja in spomladanske temperature.

Po tem, ko sem zadnjič javno priznala, da mi je najtežji del teka oblačenje, sem tekaški outfit tokrat izbrala z neverjetno lahkoto. Kot kaže se včasih dogajajo tudi čudeži. In ne samo to, vsega česar nisem obleka, tokrat za spremembo niti nisem, za vsak slučaj, vzela s sabo. Tako sem se, prvič v življenju, na tekmo odpravila z res lahkim nahrbtnikom. 

V petek je v Sistianu prav lepo deževalo. Za dober začetek sva z avtodomom obtičala v blatu na vhodu na uradno parkirišče. Šlo ni ne naprej, ne nazaj. Sicer sem se tolažila, da tukaj pa že morajo imet kakšen traktor, a občutek ni bil najboljši. Sedla sem za volan, Andrej pa je šel porivat tritonsko žival in po nekem čudežu, so kolesa zagrabila in sva za kampiranje rajši šla poiskat košček asfalta. Lahko pa že zdaj povem, da je na omenjenem travnatem parkirišču po tekmi dežural jeep in enega za drugim iz blata vlekel avtomobile sotekmovalcev.

Kljub temu sem bila prav presenečena, ko smo takoj po startu zagazili v prvo blatno strugo. No, saj včasih je boljše, če se česa ne zaveš, preden se začne. Med počasnimi prvimi kilometri, pa sem v miru skupaj zložila podatke o vremenskih pogojih, ki so vključevali veliko dežja, ter geološko podlago imena dolinice, po kateri se bomo podili prvih 20km. Dolina Glinščice je ime po vsej verjetnosti dobila po glini.

Glino pridobivajo iz ilovice, ane?! Od dežja razmočena ilovica v raznoterih oblikah je bila tako naša spremljevalka vse do cilja. Poleg tega, da sem bila blatna do vratu, sem se po progi več drsala, kot tekla. In to ne le na spustih. Drsala sem se tudi na vzponih. S tem, da sem tam morala uporabiti še roke, če sem želela, da smer gibanja vodi navzgor in ne navzdol. Blato iz zemlje in blato iz ilovice, sta si namreč podobna po tem, da si po teku pošprican do vratu, razlikujeta pa se po tem, da v zemljenem blatu sicer drsi, v ilovnatem blatu pa še leti.


Sodeč po vzorcih na zadnjih plateh tekmovalcev, ki sem jih prehitevala na progi, leti lahko tudi na rit. Ker je bitka za mano, se že lahko pohvalim, da tokrat za spremembo nisem padla. Pravzaprav sem prvič v življenju res uživala v čmokanju blata pod nogami. Očitno sem se vdala v usodo, da se vremena za tekmo ne da izbirat, ter da sta dež in blato del te igre. Sem se pa na poti spraševala, kako sem lahko prav jaz, ki sem obsedena s čistočo, pristala v tako svinjskem športu. Andrej je rekel, da je v življenju konec koncev vse balans.

Na enem od vzponov, ko se je blatna strmina postavila tako pokonci, da smo si pri vzponu morali pomagat še z rokami, je tekmovalec pred mano tako opletal s palicami, da sem se resno bala za svoje življenje. Zakaj za boga človek sabo tovori palice, če jih ne zna uporabljat? Zakaj jih je na tem vzponu nosil v rokah in pri tem plezal po vseh štirih? A uporabljal jih bo pa na asfaltu? A tudi blatnega vzpona je bilo enkrat konec. Trasa se je poravnala in vijugala po prelepi planoti. V luži na poti sem si mimogrede oprala blatne roke. Higienski minimum mora bit.


Reka Glinščica najprej teče po valovitem flišu med bujnim rastlinjem, nato pa se preko slapa prelije na izrazito kraška tla. Tako se na nekaj kilometrih močno spremeni tako tekaška podlaga, kot tudi rastlinje. Iz borovih gozdičkov poraslih s travo, kjer sem oprezala za špargeljnovimi grmički in že načrtovala, kako se sem vrnem aprila, smo pritekli na golo in trdo kraško pokrajino. Tam nekje pa se je na robu nad Trstom odprl prekrasen pogled na tržaški zaliv.

Pod našimi nogami je bila zdaj planinska pot, ki nas je vodila prav po robu klifa nad zalivom. Sledili so prekrasni tekaški odseki po Stradi Napoleonici. Po začetnem blatnem terenu, smo umazane superge zdaj lahko obrisali ob trd kraški kamen. Poglede pa so zdaj lovile od burje prepihane stene. Nekateri vzponi in spusti se lahko primerjajo s tistimi v visokogorju. Vsekakor pa ne smem pozabiti povedati, da so bili na vseh izpostavljenih mestih prisotni gorski reševalci, nevarni odseki pa varovani s fiksnimi vrvmi. Četudi vrvi nisem vedno uporabila, je bilo tolažilno že dejstvo, da so tam in na voljo. Na ta način so bili varovani tudi prehodi čez potoke. Priznam, da mi je bilo to všeč. Oprijem za vrv je obljubljal, da je možno čez potoček priti s suhimi nogami. Če bi te seveda sploh bile suhe. Pa niso bile. Od vsega tistega blata in luž je v supergih kar čmokalo.


Z okrepčevalnic mi je v posebnem spominu ostala mesna ponudba. Suha salama, šunka, hrenovke in dimljen losos. Predvsem ta zadnji, se mi je prav posebej ponujal. A sem se ga vzdržala in se držala preizkušenih pomaranč in banan. Odkar sem se nehala siliti z drugo hrano in tečem na sadje, imam mir s prebavo, pa tudi pojem lahko več.

Saj veste, da tekaških modnih smernic navadno ne komentiram. Kar se tiče oblačil, se ponavadi brigam sama zase in pri tem mi je več ali manj pomembno, da sem oblečena tako, da mi je udobno in da me ne zebe. A tokrat ne morem, da ne omenim, da mi je že v prvih kilometrih v oko padla tekačica, oblečena v kričeče zeleno majčko in ujemajoče tekaške pajke. Ko sem jo počasi dohitevala in ravno razmišljala, ali je ta oprema za na trail ali v cirkus, je pravi šok šele sledil. V modnem presežku je namreč paradiral fante.

Tudi za vse izstope iz cone udobja, so zaslužni italijanski tekači, ki sem jih, oblečene v roza pajke, ali oprtane z roza nahrbtniki, zamenjala za svoje konkurentke in zagrizeno prehitela. Ob tem priznavam, da nisem študirala mode v Milanu in sem zato za te komentarje verjetno res nekompetentna.

Zadnji spust proti plaži bo ostal v posebnem spominu. Navpično navzdol po blatu in skalah. Tempo so od časa do časa zmotili le počasnejši tekači s krajše proge. Nekateri so se umaknili, ko so za seboj zaslišali hitrejšega tekmovalca. Drugi so se delali neumne in trmasto, ter prav počasi grizli spust. Pa nič zato. Nervoza in naglica na takšnem terenu nista najboljša družba. Prehitevati izven poti v tisti strmini ni bilo mogoče. Zato sem občasne upočasnitve v tempu izkoristila za uživanje v razgledih.

Zadnji kilometri po plaži so bili čisti užitek. Skakanje s skale na skalo me je spominjalo na sprehode po obali v našem campu. Potem pa samo še vzponček, še ena blatna drsalnica navzdol in zadnji vzpon, pa smo v cilju. Ne pa ne. Organizator je čisto za konec namreč pripravil še ciljni finiš okrog stadiona. Pa dobro. Mašina je bila ogreta in mimogrede sem tam prehitela še nekaj tekačev.


Z vsakim kilometrom, ko sem se bližala cilju, sem bolj oprezala za tekači v daljavi pred mano. Na krajši progi sta namreč tekli Mojca in Nataša. Če bi ju dohitela, bi ju uščipnila v tazadnjo. Ampak v cilju sem bila zadnja jaz.


V cilju sem izvedela, da so prijatelja so odpeljali v bolnico zaradi poškodbe komolca. Nekaj je bilo tudi padcev in drugih poškodb. Po tekmi so padali komentarji, da je bila trasa brutalna. Meni se je zdela brutalno lepa. Dan pa kljub blatu in megli tako lep, da je bil že skoraj kičast. Ne, vreme pri tem ni imelo prav veliko. Ta lepota je prihajala iz mene. Iz občutkov radosti, ki sem jih doživljala od starta do cilja.

ponedeljek, 01. januar 2018

Rašica trail 2017 (56km/3000vm)


Rašica trail, ali kako se medalja zgodi po nesreči. Ampak naj začnem na začetku. Po lanski udeležbi, je bil Rašica trail seveda tudi na spisku letošnjih želja Energe teama. Ker je res blizu. Ker se je letos obetala zanimivejša proga. Ker se novembra sama od sebe zelo težko spravim na kakšen malo daljši trening. Ker spet pridejo vsi. Ker vsako leto naročijo malo boljše vreme. In zato, ker je to edini trail, kjer na okrepčevalnicah strežejo doma spečeno drobno pecivo. V ogromnih količinah in omamno dobrega.

Bogovi teka me letos ne marajo. Kaj sem zagrešila, sicer ne vem. Ampak zdravje letos noče sodelovati. Od Dalmacije sem sicer končno lahko tečem brez bolečin v peti, pa me poleže skoraj enomesečni prehlad. Večino novembra sem preživela z bolečim grlom, kašljem in smrkavim nosom. Pojedla sem na kile ingverja, cimeta, kurkume, medu in drugih arcnij take sorte. Tudi s tekom sem nehala za celih deset dni, a imunski sistem se kar ni hotel postaviti nazaj na noge. Tako sem še dva dni pred štartom razmišljala, ali je pametno, da sploh grem na tek. Razum in telo sta govorila naj počivam. Duša pa je že takrat vedela, kje bom stala v soboto zjutraj. Na štartu. Seveda.

Že prvi klanec mi je pokazal, da danes ne bo lahko. Zabasani sinusi in zamašen nos so močno otežili dihanje. Strmine pa take, da bi pri dihanju prišla prav še ušesa, če bi bila uporabna v te namene. Noge so se vrtele po svoje v znanem ritmu, dihala pa sem kot slon. Zaradi pomanjkanje dotoka kisika je ponorel še srčni utrip.  

Proga je bila prečudovita. Letos so nas namesto lanskih petih krogov po Rašici gor in dol, čakali trije, ki so povezali Rašico s Šmarno goro v prekrasen 56km in 3000vm krog. Trasa je vključevala vse. Zelo strme in prijetno tekaške vzpone, strme tehnične in uživaško tekaške spuste, ravninski kros po travnikih in gozdnih potkah, ravno prav makadama in kratek asfaltni vložek.

Okrepčevalnice na vrhu Rašice, Šmarne gore in na obratu v Gameljnah, so poleg piškotkov, kokosovih kroglic, skutnega peciva, čokoladnega peciva, palačink, mandarin, banan, juhe, čipsa, kruha z zaseko in kaj jaz vem še česa, saj ni bilo časa, da bi si vse ogledala, kaj šele pojedla, vključevale še srčno navijanje. Z veseljem bi se malo dlje zadržala na kateri od njih, a treba je bilo naprej.

Dan je bil sicer oblačen, a temperature so bile prijetne. Na vzponih, ko je telo dajalo vse od sebe, so bili kratki rokavi prava odločitev. Proga je bila v prvem krogu še suha. Nekaj spoštovanja sem pokazala le odpadlemu listju, za katerega nikoli ne veš, kaj skriva pod sabo, sicer pa je dobro letelo. Tudi pozna jesen je v gozdu prekrasna. Občudovala sem drevesa porasla z mahom. Spomladi in poleti takšen detajl sploh ne pade v oči, saj je vse zeleno. Tokrat pa je zeleni mah, med vso jesensko rjavo, prav božal oči. V trenutkih utrujenosti sem si v živo predstavljala, kako se spočijem na posteljici iz mahu. V najtežjih trenutkih pa sem v domišljiji v z mahom obrasle votlinice na deblih dreves postavljala božične figurice in oblikovala jaslice.

Na drugem spustu s Šmarne gore nerodno stopim, zdrsnem v blatu in v stegno me zagrabi močan krč. S krči ponavadi res nimam težav, zato mi ni jasno čisto nič. Krč pa ne popusti. Čepim na gozdni potki in sredi belega dne vidim vse zvezde. Nekajkrat poizkusim vstati, a bolečina me prikuje nazaj na tla. Pila sem dovolj, tudi slane tablete, utrujenosti še ne čutim. Verjetno sem v telo dobila premalo kisika, ker nisem mogla dihat, kot bi bilo treba in so se mišice zakisale. Pa saj v bistvu ni važno zakaj. Boli!


Svoje telo ponovno poženem v tekaški korak. Ravno se za silo sprostim in spet. Krč. Tokrat se takoj ustavim, zato ni tako hudo. A seme strahu in nezaupanja vase in v svoje telo, je zasejano. V misli se prikrade ideja o predčasnem odstopu. Rodila se je iz strahu, kako bo v tretjem krogu, če se krči nadaljujejo. Ko se zavem, da v bistvu ne morem odnehati, ključi od avta so pri Andreju, Andrej je na progi, v avtomobilu pa moja suha oblačila. Ker že nekaj časa dežuje, sem premočena, mokri so tudi lasje. Kako bom mokra čakala tri ure? To ne bo ravno koristilo mojemu še ne pozdravljenemu prehladu. Nimam kaj, treba bo v tretji krog. Ko se spomnim na Natašo. Če bo še v cilju, jo prosim, da me odpelje domov. 

Misli se igrajo z idejami. »Bom odstopila, ne bom odstopila. Ali je res tako hudo? Ali res ne bi zmogla teči naprej. Ali bom zmogla odstopit? Je to poraz? Čutim razočaranje sama nad sabo?« Tečem po zadnji ravnici. Telo funkcionira brezhibno. Pa bo sodelovalo tudi na tistih divjih spustih, ki so še pred mano? Vsaj desetkrat si premislim. Sprejeti dejstvo, da prvič v življenju ne bom končala tekme, ni lahko. Cilj je pred mano, jaz pa še vedno ne vem, kaj bom naredila.

Ko zagledam Natašo. In ni nobenih vprašanj več. Samo jasna odločitev. Najavim svoj zaključek, z Natašo oddirjava domov in se prav na hitro vrneva sveži in suhi. V cilju je treba pričakat Andreja in druge borce, ki še norijo po progi. V bifejčku v cilju nas je vedno več. Vedno več je tudi takšnih, ki proge nismo dokončali. Ob izvrstni ciljni enolončnici, štrukeljcih, klepetu in smehu, ni časa za obžalovanje. Pravzaprav sem prav vesela, da sem na toplem, zunaj se je namreč stemnilo in dež pada vedno močneje. Nikomur na progi ne zavidam.

Takrat izvem, da sta progo končali samo dve dekleti, jaz pa sem z enim krogom manj, na tretjem mestu in, da se je organizator odločil, da dobim tudi medaljo. Malo mi je nerodno, še bolj pa čudno, da bom za svoj prvi odstop stala še na stopničkah. Zakaj pa ne?! Tudi tokrat s širokim nasmehom. Medalje se lahko zgodijo tudi na nenavadne načine.


Kdor še ne ve, da komaj čakam čas tekaške penzije, ko bom na tekmah hodila od okrepčevalnice do okrepčevalnice in pojedla vse, čemur se zdaj odpovem za voljo hitrega prihoda v cilj. Namesto izlivov o tekaških užitkih, pa bodo te strani polnili gurmanski. Začinjeni s fajn razgledi. In okušani v nori družbi.

sobota, 28. oktober 2017

Dalmacija ultra trail 2017 (100km/4000vm)


Življenje prinese vse vrste izzivov in naneslo je tako, da je bila Dalmacija ultra trail izbrana kot mesto prav posebnega dvoboja. Ta se je napovedal pred dobrega pol leta. Na Slivnici. Takrat se je nekaj svežih ultra trailašev tako zagnalo v prvi in drugi vzpon, da so na četrtem skoraj obležali. Takrat mi je ultra kolega omenil, da če bi bilo časa za še en vzpon, bi ga pa prehitela. Jaz pa ne bi bila jaz, če ne bi stegnila jezika, da na stotki ga pa gotovo namaham. Beseda je torej dala besedo, segla sva v roki in začelo se je iskanje pravega izziva. V možnih terminih in lokacijah se je tako kot prava pokazala Dalmacija.


Moje možnosti, da premagam nadebudnega mladeniča so ležale zgolj v njegovi neizkušenosti in potencialni zaletavosti. Redno se mi namreč dogaja, da na tekmah po petdesetem kilometru začnem serijsko prehitevati fante, ki so precenili svoje zmožnosti v prvi polovici tekme, zdaj pa jih dajejo krči, bruhanje in druge težave, predvsem zato, ker niso znali pametno razporediti svojih zmožnosti. Ultra pač ni polmaraton in je ni mogoče preteči na moč, ampak zahteva nekaj modrosti in trme.

Spomnim se komentarja gospe z ene od okrepčevalnic v Vipavi, ki je rekla, da punce skoraj brez izjeme vse nasmejane pritečejo izza ovinka, se na vse kriplje zahvaljujejo osebju na okrepčevalnici, pojejo pol banane in par oreščkov, spijejo kozarec vode in odšibajo naprej. Fantje pa izza ovinka večinoma prišepajo, ob tem komentirajo kakšen »sufer« je tekma, prostovoljcev na okrepčevalnici seveda niti ne pozdravijo, saj jih že zaskoči petčlanska podporna ekipa, ki jih poleže v ležalnik, eden od ekipe masira, drugi hrani, tretji preoblači, preostala dva pa spodbujata, potem pojedo vse in še več na okrepčevalnici, ter se odvlečejo naprej brez pozdrava. Jah! Razlike med spoloma!

Že dolgo se nisem na tekmo odpravila tako dobro razpoložena. Obetalo se je prekrasno vreme. Poleg tega me je noga po pol leta neprestanih bolečin nehala boleti in v tekaškem koraku sem se počutila kot v raju. Epsko bitko pa sem v glavi tako ali tako izgubila že poleti, ko je moj tekmec briljantno odtekel svojo prvo trail stotko in mi jasno nakazal, da ni eden tistih zaletavih mladcev, ampak ultraš z glavo na pravem mestu. Od tu dalje je bila prihajajoča tekma zame le še zabava.

Glede na vremensko napoved smo se proti jugu odpravili že v sredo. Ponujeni bonus skoraj poletnih dni na morju je pač treba izkoristiti. Omiš me sicer ni navdušil. Mestece na ustju Cetine je obdano s prekrasnimi gorami, ki rastejo iz morja tudi do tisoč in več metrov visoko, vendar so prekrasni razgledi večinoma pokvarjeni z brezdušno gradnjo. A se temu dejstvu nisem dala preveč motiti, saj sem vedela, da bodo razgledi več kot poplačani na tekmi.


V dneh pred tekmo smo se tako aklimatizirali z vzponom na bližnjo trdnjavo, aktivirali s kratkimi skoki v morje, polnili glikogenske zaloge s štrudljem in kostanjem izpod kuhalnice Drejka teama, se hidrirali v družbi našpičenih ultrašev in se tudi izdatno spočili. Priprava na tekmo, kot si jo lahko le zamisliš.

Start 100km preizkušnje je bil na trdnjavi Klis nas Splitom. Srednjeveške utrdbe in njihovo skrivnostno moč naravnost obožujem. Tokrat pa me je nočni mraz odvrnil od raziskovanja njenih skrivnih soban in sem se pred startom rajši grela v kavarni. Razgled na lučke Splita pred startom je dvignil adrenalin. Točno ob polnoči s petka na soboto je iz dveh piratskih pištol počilo in na sto kilometrsko avanturo se nas je pognalo dobrih sto ultrašev. Energe team ponovno na poti. Epska bitka se začenja. Po precej dolgem spustu s trdnjave, ki se je začel po zlizanih kamnitih potkah in stopnicah, se je pred nas postavil prvi vzpon.


Zrak pred lučko je migljal, kot da je ozračje megleno. Vendar je bilo nekaj drugače. To ni megla. To je prah. Začutila sem ga tudi v očeh in nosu. Z lučko sem posvetila okrog sebe in iz teme so se izluščile zoglenele silhuete dreves. Seveda, tod so poleti divjali strašni požari. Pogled me je navedel na razmišljanje o tem, kako smo majhni in nebogljeni pred silami narave. Poleg prahu, ki se je dvigal s požganih tal in dražil dihala, je bila tudi okolica neprijazna in pogledi prav strašljivi. Tako je, ko smrt pokosi življenje.  A hkrati je med vonjem po zažganem, med vonjem po koncu, z morja vsake toliko prineslo tudi svež vetrič, ki je opominjal, da se bo tu kmalu naselilo novo življenje.  


Obožujem nočni del tekme. Tema nekako zoži zavest. Potegne me samo vase, v svoje misli. Ni razgledov in pogledov, ki bi jemali pozornost. Verjetno svoje pridoda še zaspanost, a tisti drobni delček poti, ki ga osvetljuje naglavna svetilka, je prav čaroben. Rosne trave se svetlikajo, kot da so srebrne, skale tvorijo skrivnostne podobe, potočki se svilnato razlivajo proti dolini, iz grmovja ob poti se sem in tja posvetijo očke in takrat veš, da na poti nisi sam. Ponoči se tako stopim z naravo, da sem del nje. Nisem več vsiljivec v gozdu, ampak sem njegova prebivalka.

Na dolgem vzponu srečam Andreja, ki pravi, da bo odstopil. Pravi, da so se bolečine v križu, ki so ga zagrabile pred dvema dnevoma, na teh razdrapanih poteh močno poslabšale. Da se ne bo mučil do cilja. Zveni tako dokončno odločen, da ga niti ne poizkusim prepričati v nasprotno. Skupaj odtečeva nekaj kilometrov do naslednje okrepčevalnice. Jaz se počutim odlično. Noge se igrajo s terenom. Glava je na mestu. Duša vriska!

Pasji lajež v samoti noči vsakih nekaj kilometrov naznanja prihod v civilizacijo. Če temu lahko rečem civilizacija. Pot nas vodi čez odročne vasi v dalmatinskem zaledju. Življenje tam je težko. Kot neme priče tistih, ki so obupali in odšli, nas spremljajo zapuščene kamnite hiše. Podrti zidovi, zaraščena dvorišča, zarjaveli ostanki življenja. Pred mano osvetljena cerkev in pot, ki vodi prav čez pokopališče. Bi moralo biti strašljivo, pa ni. Migljajoče svečke v noči, kot opomin, naj uživamo vsak trenutek, ki nam je dan. Pa spet tema in vsakih nekaj kilometrov osvetljena okna okrepčevalnic. In prav v vsaki nasmejani ljudje, ki mi nesebično pomagajo, me spodbujajo in mi podarijo del svoje pozitivne energije.

Centimeter gole kože na stegnih. Na neprimernem mestu. Hlačke pod krilcem so zlezle gor, nogavčki pa dol. Hvala temi, da me ščiti pred nezaželenimi pogledi. Moje štrumpanteljčke vsake toliko razkrije le soj svetlobe tekača v prehitevanju. Takoj, ko nad obzorje pokukajo prvi žarki jutranjega sončka, pa oprema, ki se je ne bi sramovale niti prijateljice noči, poleti v nahrbtnik.

Čez dolino zrem proti Zadvarju. Zdi se nenavadno blizu. Skoraj bi se ga lahko dotaknila. A  izmuzne se kot privid, ko se pot začne strmo spuščati in ugotovim, da je med nama še globok kanjon. Zagrizem v njegove strme stene in prav v trenutku, ko imam vsega zadosti, se mi z dreves nasmejejo rdeča granatna jabolka. V teku enega poberem s tal. Sline se mi pocedijo ob misli na njegovo sočno vsebino. A tudi tokrat sem se veselila prekmalu. Granatno jabolko še ni zrelo. Izpljunem grenkobo. Takšno in drugačno.

Prekrasni borovi gozdički, kjer tečemo po mehki preprogi iz borovih iglic, pa spet pobočja, kjer so sonce, veter in voda skalo slekli do golega in naš korak tolče ob trdo dalmatinsko kamenje, se menjajo v naprej neznanem ritmu. Proga je večinoma prijetno tekaška. Razen morbidnega odseka kmalu po tranziciji, kjer je trasa speljana po brezpotju. Pot je dobesedno izsekana skozi obmorsko makijo ali pa se vije po skalah, ki so po travi nametane kot po topovski bitki.

Točno ob enih se iz dalmatinskega zaledja po strmem spustu prebijem na obalo. Na okrepčevalnici v Breli z Andrejo skupaj vzklikneva Nataši, ki se je pravkar podala na krajšo progo. Srečam Oskarja, spremljevalca mojega nasprotnika in izvem, da sem epsko bitko že davno izgubila. Tešky je tekel, kot da mu je za petami sam hudič in se že bliža cilju.


Sonce zdaj pokaže svojo moč. Naslednjih petindvaset kilometrov do cilja se mi smehlja iznad Brača, megli moj pogled, iz mene črpa zadnje kaplje znoja in preostale atome energije. Zdaj se pokaže, kako neskončno dolgi so lahko kilometri. Na okrepčevalnici v Pisku me preseneti Andrej. Nasproti mi je prišel s kolesom. V roke mi stisne sladoled. Zadetek v polno. Ni boljšega v takšni vročini. Žal je prijetna ohladitev prekratka.

Prav nesrečna se v strumnem koraku vlečem po zadnjem vzpončku, ki bi ga bilo sicer vredno preteči, a mašina je prekurjena od strašne vročine. Ob mislih, kako se bo ta vzpon vlekel, če ga bom prehodila, zavre še v možganih. Prekrasni razgledi zamotijo begajoči um. Zadnja okrepčevalnica nudi možnost ohladitve s cevjo za zalivanje. Užitek je v tistem trenutku primerljiv s celodnevnim kopanjem v termah.

Žuljček je med tem postal žulj in tudi žulil je prav tečno. Šivanke nimam sabo, se pa kot možna rešitev pokažejo trnji robidnic, ki rastejo ob poti. Superga zleti z noge, zaviham nogavičko, prebodem žulj in že tečem naprej. Najprej malo peče, potem pa je tek spet bolj udoben. Kmalu v daljavi zagledam plažo, kjer je cilj današnje avanture. Zadnji spust je seveda začinjen še z zadnjim vzpončkom, a kilometri zdaj kar letijo mimo mene. Sonce se počasi spušča za Brač. Njegova svetloba nežno boža kamnite hiše na obrobju mesta. Poigra se tudi z lički malih deklic, ki so postavile svojo okrepčevalnico. Kozarčki z vodo in mandarine so lično postreženi na kamniti mizici, kot bi stale na belem čipkastem prtičku. Trenutek neopisljive hvaležnosti in čiste radosti. Male stvari so tiste, za katere je vredno živeti.

V meditativnem počutju preskakujem zadnje kamnite stopnice pred ciljem, ko me kot izstrelek prehiti sotekmovalka. V nekem oddaljenem končku možganov se prižge alarm tekmovalnosti, a žal sem kot parnik, ki pluje v svoji udobni hitrosti. Preklop na višjo brzino žal ni mogoč.

Cilj pod mogočno steno Dinare. Odbleski zahajajočega sonca na morski gladini. Moji navijači. Noga je zdržala. Prvi tek brez bolečin po dolgega pol leta. Moj najboljši čas na trail stotki. Strasti in mir v duši. In spet rečem, da ne bom nikoli več, pa v isti sapi iščem nove izzive.


Ko zvečer zaprem oči, pride k meni velika ptica. Objamem jo okrog vratu in skupaj vzletiva. Letiva nad  prehojenimi potkami. Nad rekami, dolinami, vrhovi. Nad travniki, polji, gozdovi. Čez morje. Utrinki s poti se vračajo k meni povezani v novo zgodbo. Sto kilometrov napora v mojih spominih postane sto kilometrov čistega užitka in radosti. Hvala ti univerzum, ker lahko. Hvala vam ultra nori prijatelji, ker lahko z vami delim kilometre poti in ure klepetov.


nedelja, 15. oktober 2017

Vsak ultramaraton ima enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev


Za spremembo me je danes popadlo filozofsko razglabljanje. Povod je bila debata na družabnih omrežjih. Čeprav prežvečena, je spet potegnila tudi mene. Kdo je ultramaratonec? Kaj je ultramaraton? In kdo si s svojim ultramaratonskim rezultatom zasluži pozornost medijev?

Kdo je ultramaratonec, ne vemo. Zato, ker ne vemo, kaj je to ultramaraton. Ker termin še ni jasno definiran. Pa tudi če bo kdaj bil, ga bo v debati vedno možno zlorabiti. Kot se še vedno zlorablja beseda maraton. Saj vemo, o katerih razdaljah se še vedno razpravlja kot o »maratonskih«.  Marsikateri tekač je svoj prvi »maraton« uspešno pretekel na DM teku ali Nočni10ki.

Dokler torej ne vemo, kdo je ultramaratonec, do takrat ne bomo imeli zmagovalca teh debat, imeli pa bomo zmagovalce mnogih »ultramaratonov«, ki to mogoče niti niso in mnoge »ultramaratonce«, ki so samo tekači ali celo pohodniki.

Ko smo ravno pri zlorabi besed, ali veste, da je Superga italianska znamka športnih čevljev? In čeprav nihče od vas ne teče v Supergah, prav vsi za tek obujete »superge«. Ali pa »adidaske«. Ista zgodba.

Da je stvar še bolj zapletena in za razliko od krajših tekov, nosi ultramaraton, poleg rezultata, v sebi še zgodbo. Zgodbo o presežkih vseh vrst. S podaljševanjem razdalje, časa in zahtevnosti podviga, ta zgodba postaja širokim množicam vedno bolj nedosegljiva in zato vedno bolj epska.

Ključno je torej, da pri ultramaratonu ločimo rezultat in zgodbo. Rezultat je en sam. Jasen, merljiv in za vedno zapisan v statistikah. Zgodbe pa so na drugi strani povsem prepuščene domišljiji tistega, ki jih pripoveduje. In prav je tako. Vsak ultramaraton ima zato enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev.

Zapis o rezultatu je novica. Za zgodbo pa potrebujemo nekaj več. Da bi novica o rezultatu postala zgodba, mora biti začinjena vsaj še z naporom in odpovedovanjem, ki sta bila potrebna za uspeh. Ultramaraton pa tudi brez rezultata ponudi neskončno paleto presežkov, iz katerih je mogoče splesti dobro zgodbo.

Problem tako ni v novicah in zgodbah. Je pa lahko v njihovem sporočilu. In tu je odgovornost pisca, da svoje sporočilo poda jasno in nedvoumno. Če piše o rezultatu, lahko uporabi pojme kot so najboljši, najhitrejši, najdaljši le ob jasnih definicijah, klasifikacijah in primerjavah. Objektivnost rezultata je tu najpomembnejši del novice, kajti cilj tistega ultramaratonca, ki teče za rezultat, je biti najboljši.

Ljudje pa se ultramaratonov lotevajo tudi iz drugih vzgibov. Nekateri tečejo za dobro počutje, drugi iščejo svoje meje, tretji tečejo za dobrodelnost, četrti zato, da bi bili opaženi, peti uporabijo tek kot način osebne rasti, naštevala bi lahko do nezavesti. Ampak na vsaki ultri se pišejo zgodbe. In tudi tu naletimo na odgovornost pisca, da se zaveda vsebine zgodbe in jo kot takšno tudi poudari. Morda so to zgodbe o intimnem notranjem doživljanju in čustvih, ki se sprožajo ob dolgotrajnem naporu. Morda zgodbe o ozdravitvi ob pomoči teka. Lahko tudi zgodbe o doživljanju narave, ki se pišejo ob prekrasnih razgledih. Zgodbe o telesu, psihi in duši tekača. Lahko so to zgodbe o najbolj norih podvigih. Vsekakor pa to niso zgodbe o najboljših in najdaljših.

Vsaka taka zgodba se po spletu takšnih in drugačnih naključij lahko znajde tudi v medijih. In takrat bo, zaradi načina, kako mediji funkcionirajo, pridobila pridih senzacionalnosti. Verjetno zato, ker v teh norih časih lahko prodamo samo še nekaj šokantnega. Cilj pisca zdaj ni več objektivnost, temveč doseg čim širšega kroga bralcev. Tega se moramo zavedati. Zato v tem trenutku nastopi odgovornost tekača, ki je vpleten v takšno zgodbo, da je objektiven do samega sebe, da se zaveda, ter to tudi poudarja, ali mediju prodaja svoje dosežene rezultate, ali intimno zgodbo. Nič od tega ni boljše ali slabše. Le ločiti je treba med njima. Pet minut slave bo tako slajše.

In sladek naj bo tudi tek. Za rezultat ali zgodbo.

petek, 06. oktober 2017

Valamar trail 2017 (42km/1000vm)


Za mano je še en najlepši trail na svetu – Valamar trail. Rabac me res nikoli ne razočara. Pravzaprav me ta skriti biser Jadrana vsakič znova preseneti. Sprašujem se, zakaj me vedno znova tako očara? Mogoče zato, ker dolgočasna pot čez notranjost Istre ne obljublja, da na njenem koncu čakajo turkizno zeleni zalivčki, plaže z belimi kamenčki, obmorski gozdički in hribčki z res norimi razgledi. Mogoče zato, ker se turistično mestece v tem času že umirja in počasi vrača v svoj naravni ritem. Ali pa zato, ker jesensko sonce vsemu doda posebne barve in čudovito mehkobo.

In seveda ljudje, ne smem pozabiti nanje. V Rabac se rada vračam tudi zaradi čudovite ekipe Valamar traila. Sami čudoviti, dostopni in dobrovoljni ljudje. Prav zaradi vas je ta tekma tako domača in intimna. Upam, da takšna tudi ostane. Najlepše od vsega pa je seveda druženja z našimi ultra norci. Ker je dogajanje celega vikenda omejeno na malo mestece, smo vsi tam nekje in prav prijetno je, ko na vsakem koraku srečaš sotrpina pripravljenega na klepet, kavico, pijačo.


Jesenski termin tej tekmi doda posebno energijo. Šteje kot nekakšen zaključek sezone, čeprav se po njem zvrsti še nekaj čisto zaresnih tekem. Verjetno nekateri tudi v Rabac pridejo čisto zares tekmovat. A zdi se mi, da nas večina pride preprosto uživat. Tekma je tako dober izgovor za uživaški jesenski vikend na morju. 

Letos se je v Rabcu obetal prelep sončen vikend. Kičasto. In tako je tudi bilo. Da bi užila čim več te idile, sva v petek pohitela proti morju. Ker sva bila res zgodnja, sva se odpravila na bližnji hribček na aktivacijski tekec. Pred tekmo ponavadi počivam, tokrat pa so me pete neznansko srbele, saj sem cel september počivala in nisem tekla. To je bila še ena neznanka pred preizkušnjo naslednjega dne. Ali bo ta daljši počitek pomenil, da bom spočita in na progi eksplodirala od energije, ali pa se bo poznala odsotnost treninga?


Cici proga, na katero sem se zaradi težav z nogo, ki kar ne ponehajo, prestavila tik pred zdajci, je speljana tik ob morju. Žal pa se razgledov na prekrasne zalivčke nisem mogla zares naužiti. Čeprav bi lahko rekla, da je ta del proge pravzaprav ravninski, je teren tako razgiban, da zahteva stalno pozornost. Spusti z gozdne potke na samotne plažice vključujejo tudi plezalske elemente. Vključen je bil tudi oviratlon in sicer občasno plezanje pod debli dreves. Manjši tekači so bili vsekakor v prednosti.

Sonce je na vso moč svetilo skozi krošnje dreves, ki so se zibala v ritmu močne burje, skupaj pa sta ustvarila igro senc, ki je povzročila vtis, kot da se tla pod mano premikajo. Ne glede na to, kako sem se trudila, pogleda nisem mogla izostriti in možgani niso dobivali prave informacije o terenu, zato sem se nekajkrat spotaknila ob ovire, ki jih sploh nisem videla. Kot sem izvedela kasneje, se je na progi zgodilo lepo število padcev in tudi nekaj odstopov zaradi poškodb.

Ravnine kar ni in ni zmanjkalo. Energija je špricala. Tekla sem precej podivjano, a komaj čakala na vzpon, da pokažem kaj znam. Prehiter ravninski tempo mi ne odgovarja. Vzponi so moj najljubši trail playground.

Prehitela sem manjšo ekipo Hrvatov. Ker sem prehitevanje napovedala v angleščini, niso vedeli, da sem Slovenka. Seveda jim moški ego ni dovolil, da me brez boja spustijo naprej, zato so jo žgali za mano. In komentirali. Mojo kiklco, noge, ritko. Na glas. Jaz pa modro tiho, se po tihem muzala in čakala, kaj bo še na programu. A karma je takoj ukrepala. Spotaknila sem se ob korenino in med lovljenjem spontano zaklicala zasledovalcu, da še sreča, da ni padel name. Ko so se fantje zavedeli, da sem razumela vse njihove komentarje, jim je bilo fajn nerodno. Tako zelo, da so zbrali zadnje atome moči in me vsi po vrsti prehiteli.

In že sem lezla v težko pričakovani prvi vzpon. In nato šok. Energije, ki me ponavadi ponese po hribu navzgor, ni bilo od nikoder. Vlekla sem se kot sluza. Pulz mi je nabilo v višave in na okrepčevalnico sem se privlekla vsa zardela in zaribana. Nič mi ni bilo jasno. Ali pač. Na tekmo očitno ne moreš brez treninga.

Brez prave volje sem tako bolj tekala, kot tekla. Bila sem tako gnila, da se mi še v razgledih ni ljubilo uživati. Kilometri so sicer hitro izginjali na števcu, a v pravo počutje sem prišla šele okrog tridesetega kilometra. Kar je na tako kratki progi skoraj tik pred ciljem. Tu sem oživela in prišla v svoje počutje. Do te točke pa je bil tek eno samo mučenje. Tam nekje sem sklenila, da če se bom še kdaj prestavljala s proge na progo, se bom premaknila na daljšo in ne krajšo traso. Ponovno sem namreč ugotovila, kar tako ali tako že vem, da mi kratke proge ne odgovarjajo. 

Mogoče pa sem tako počasi tekla zato, ker sem tek posvetila Nataši, ki je letos tek neprostovoljno zamenjala za kavč, kamor so jo posedle poškodbe, ki sledijo ena drugi. Ob tem razmišljanju sem začutila hvaležnost, da lahko kljub poškodbi, ki že pol leta nadleguje tudi mene, vseeno še vedno uživam svobodo gibanja. Pa čeprav bolj počasi in z nekaj bolečine. 

Na progi je bilo ves čas živahno. Prehitevali smo se s tekači z vseh prog. Proge so se namreč večkrat križale in spet razcepile. Ta živahnost mi je bila všeč, saj sem imela priložnost, da sem poklepetala in se spodbujala s tekaškimi kolegi. Vendar sem že pred tekom razmišljala, da je sistem tras precej zapleten. Da množica križišč dopušča velike možnosti napak, teren pa tudi možnosti hotenih ali nehotenih bližnjic. To se je izkazalo tudi po tekmi, ko je organizator ugotovil, da si je kar nekaj tekmovalcev nenamerno skrajšalo progo. 

Jaz si progo žal podaljšam, če jo že zgrešim. Tudi tokrat sem spregledala odcep kmalu za Bartići. Zaposlena s svojimi mislimi sem tekla po poti naravnost, namesto da bi zavila levo navzdol. Strumno mi je sledila četica tekačev. Ne vem, ali je bila tudi njim všeč moja kiklca, ali sem delovala tako zaupanja vredna. Na srečo sem kaj hitro pogrešila zastavice in kolono vrnila nazaj na prava pota. Tomaž me je kot trail debitant pred tekmo veliko spraševal na temo izgubljanja. Pa ni kaj veliko povedati. Izgubljanja so del trailov. Vsak od nas je sam odgovoren za to, ali zbrano sledi progi, ali ga s proge zanese na kakšno bolj všečno potko.

Na zadnjem spustu sem dohitela družinico na MTBajkih. Očka in sine sta se suvereno spustila po grobem makadamu, mamica in hčerkica pa sta hodili ob kolesih. Ta strah dobro poznam. Zaradi dveh precej hudih kolesarskih padcev, me je bilo makadama nekaj let na smrt strah. In ko sem letos za darilo za rojstni dan dobila MTB tečaj, sem Andreju skoraj napovedala ločitev. Pred predvidenim datumom nekaj noči sploh spala nisem. A nekje globoko v sebi sem se zadeve perverzno veselila. Ker sem vedela, da se je s svojimi strahovi potrebno soočiti. Na srečo sem imela res potrpežljivega učitelja in tako je dan na Krvavcu ostal v zelo lepem spominu. Spomladi grem na nadaljevalnega.

Pa nazaj k dekletoma ob MTBajkih, ki sta se spuščali po naši trasi. Ko sem ju tekaje prehitela, se je deklica vzpela na kolo. V očeh se ji je videlo, da jo je strah, a da bi jo tekači prehitevali, to pa ne. Ko sem tekla ob njej, sem ji povedala, naj na kolesu stoji, da ga bo lažje obvladovala. Takoj je poskusila in z novim znanjem odpeljala v dolino. Mamica za učenje ni bila tako hitro dojemljiva in bo morala na tečaj.

V cilju že dolgo nisem bila tako srečna, da je vsega konec. Da grem lahko pod tuš, na večerjo in na analizo s sotrpini. Mojca je obljubila še palačinke. Ponavadi me je v cilju pričakal Andrej, letos pa sem jaz čakala njega, saj se je spopadel z daljšo progo. V cilju je tako letos on dobil tradicionalni poljubček.


Večer je prijetno minil ob zelo živahni analizi. Zbrali smo se skoraj vsi. Bolj ali manj zagrizeni tekmeci na progi in iskreni prijatelji izven nje. Druščina, ob kateri ti zaigra srce. Moje pleme. Skupaj za isto mizo tisti, ki so stali na najvišjih stopničkah in tisti, ki so komaj ulovili limite. Vsi pa polni napetih zgodb.

V nedeljo je v Rabcu, po nekaj deževnih letih, sijalo sonce. Pred burjo, ki je še vedno bičala obalo, sva se z Andrejem skrila v prekrasen zalivček. Sonce je grelo tako močno, da me je zvabilo še na jesensko namakanje v morju, kar je dokončno zaokrožilo prekrasen vikend.

»Where the hills meet the sea« je slogan tekme, ki pove vse. Zato se vsako leto znova vračam v Rabac. Dve moje ljubezni; hribi in morje, v eni sami tekmi. Energe team bo naslednje leto spet na startu.






nedelja, 10. september 2017

Ultra trail okrog Mont Blanca - UTMB - CCC 2017 (101km/6500vm)

 

Tokrat pa blog, katerega pisanje ni bilo v užitek, saj dogodki na tekmi in pred njo niso tekli z lahkoto in užitkom, pač pa so se na poti do cilja UTMB-CCC ves čas pojavljale ovire in prepreke. Ker je tek res poezija za mojo dušo in ga doživljam kot notranji izraz mene same, so me te zunanje ovire ves čas vodile na pot razmišljanja o notranjih zavorah. Je teka mogoče preveč? Se je moje telo na neskončnih vzponih in spustih utrudilo in reklo: »Ustavi se!« Ali je fizično telo res lahko ovira na poti duše? Ali pa je skupaj z dušo zmožno poleteti v kozmos vseh možnosti, le da za ta preskok potrebuje čas?

Tek okrogMont Blanca UTMB – CCC - sanje vseh trailašev tega sveta. Ne najdem pravih besed, da bi opisala njegovo veličino. Tekma, o kateri sem sanjala, vse odkar sem na tekih asfalt zamenjala za planinske poti. Vendar me bog teka tja ni spustil takoj. Je že vedel zakaj. Ta tekma pač ni za pripravnike. Tako sem tri leta pridno zbirala točke za kvalifikacijo in prosila za ugoden izid žreba. Na vse tekme serije UTMB se namreč prijavi nekajkrat več tekačev, kot jih vsako leto stoji na startu. Poleg pripravljenosti, za udeležbo potrebuješ še srečo. Rado je šlo šele v tretje. Ko ti mesto na tekmi, če si seveda kvalificiran, pripade avtomatično in sreče torej ne potrebuješ več.

Kmalu v začetku letošnjega leta sva tako z Andrejem vedela, da bova 1. septembra stala na startu 101km in 6500vm dolge tekme okrog Mont Blanca. Nataša se je takoj ponudila, da gre z nama, tako je bilo tudi vprašanje suporta rešeno. Za trening sva prelezla vse domače hribe in doline, ter se odpravila še v Dolomite, ko je teh zmanjkalo. Priprave so bile en sam užitek, malo jih je grenilo le dejstvo, da so se mi po Istri100milja začele težave s plantarno fascijo in kljub fizioterapiji bolečine v peti kar niso ponehale.

Sreča pa se pred odhodom kar ni in ni nasmehnila. Za začetek je Nataša grdo padla na enem najinih pohodov. Spotaknila se je dobesedno na ravnem in po tednu hrabrosti dobila gips. Pogled na vremensko napoved pa je obetal rock'n'roll. Očitno sem prevečkrat poslušala Marka in Polono, ki sta mi opisoval epske pogoje na tekmi leta 2013, ko je na progi deževalo, snežilo in pihalo. Ponovitev se je obetala letos. V nekem trenutku sem začela razmišljati, ali naj ostanem kar doma. Vsi znaki so namreč kazali, da me UTMB-CCC ne pričakuje ravno odprtih rok.

Po drugi strani pa so me napovedane težke vremenske razmere nekako dražile. 100 kilometrov, pa čeprav začinjenih z veliko višinskimi metri, visoko višino proge in težavnim terenom, sami po sebi niso več pravi izziv zame. Torej se mora zgoditi nekaj več, da se bo v Chamonixu zapisala prava zgodba.

Kdor še ni bil na trailu, si ne more niti zamisliti, koliko časa lahko vzame pakiranje tako majhnega nahrbtnika, kakršnega sabo vzamem na tekmo. Obvezna oprema na UTMB-CCC je že tako obsežna, zaradi napovedanega dežja in mraza pa sem opremo noter in ven preložila vsaj desetkrat. Katere rokavice, katero majico, kako toplo kapo, kateri trak, koliko hrane, je lučka res napolnjena do konca, pa da ne pozabim dežnih hlač ali anoraka. Vzporedno pa neskončna premlevanja kaj obleči za dolg dan in noč, ki sta pred mano. In predvsem, v kateri kotiček psihe potisniti strah pred mrazom, napori, poškodbo in neuspehom.

Vzdušje v Chamonixu je bilo noro. V času UTMB je tam 8000 tekačev in 20.000 spremljevalcev. Kljub tem strašljivim številkam, na prevzemu štartnih številk in kontroli opreme, vse teče kot namazano. Škoda samo, da se z neba uliva dež in se zato mimo predstavitev trailov z vsega sveta sprehodiva res na hitro. Po eni strani še sreča, saj sem že v hitrem mimohodu dobila idej za tekme za nadaljnih deset let, kaj bi bilo šele, če bi si za to vzela čas. Popoldne se nas v taboru zbere večina Slovencev, da se še malo ohrabrimo in spijemo enega za srečo na poti. Večinoma modrujemo o vremenu.

 
Naslednji dan zgodaj zjutraj pa Energe team v polni opremi in z veliko mero spoštovanja stoji na startu v Courmayerju. Vzdušje je neopisljivo. V množici vre. Tukaj in zdaj se uresničujejo sanje. S solznimi očmi poslušam uvodno pesem. Še vedno ne verjamem, da sem res ena tistih izbrancev, ki zmoremo takšen podvig. Da sem ena tistih, ki lahko stojim na tem štartu. Okrog mene čisto navadni ljudje. Ženske, moški, hčere, sinovi, mame, očetje. Delavci, doktorji, tehniki, umetniki. Visoki, majhni, suhi, debeli. Vsi pa z žarom borbe v očeh. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojim klicem, ki ga je pripeljal sem in ga bo danes gnal proti cilju.


Kot da bi me dražilo, pa se na vrhovih strmih hribov nad mano poigrava sonce. Sonce, ki ni bilo napovedano v nobeni od vremenskih napovedi. S hvaležnostjo vpijam njegove žarke, saj nekje globoko vem, da me je prišlo pozdraviti samo na kratko.

Vzpon na Tet Tronchet torej ponuja nekaj tistih tako zaželjenih razgledov. Vrhovi so žal skriti v meglicah. Najbolj me navdušuje pogled na neprekinjeno kolono tekačev, ki se vije po travnatem pobočju pol kilometra v višino nad mano in še dobrega pol kilometra v globino pod mano. Kot da si je gora nadela praznično pisano ogrlico. Prečudovito. Počutim se kot majhen delček velike zgodbe.

 
Po precej dolgem vzponu se trasa nadaljuje po prekrasnih potkah na višini nekaj čez 2000m. To so trenutki čistega užitka. Že na vzponu na drug današnji dvapetstotisočak, pa vreme pokaže svoje zobe. Zajameta nas megla in veter. Oblečem vetrovko, ki bo moja spremljevalka vse do cilja in si nataknem kapo ter rokavice. Teren pa je še vedno prijeten. Kljub vlagi in vetru je tekaška podlaga stabilna, supergi prijemajo in tako je tekaški užitek zagotovljen.

 
Žal pa me že nekaj časa spremlja moja zvesta spremljevalka, bolečina v peti. Zaradi povečane količine treninga pred mojimi prvimi 100 miljami, se mi je vnela fascija na podplatu. Zdravila sem jo s počitkom, fizioterapijo in vsemi žaubami, kar jih obstaja. Pa ni nič pomagalo. Večina laičnih nasvetov znancev in prijateljev se je vrtela okrog povečanja količine počitka. A se nisem dala. »Na to tako dolgo pričakovano tekmo grem, pa če mi noga odpade!« In res je začela odpadati že po slabih 20km. "Ampak eni bolečinici se pa že ne bomo dali! Scott Jurek je itak rekel, da ko si enkrat na ultri, te tako vedno nekaj boli." S to mislijo stiskam zobe, na bolečino sem tako ali tako navajena. Žal pa me boleča noga upočasni na spustih in mi zbije moralo, saj vem, da bo to podaljšalo čas borbe na progi. Ko na ultri nisem v svojem tempu in se mi proga začne vleči kot čreva, vse skupaj postane večja muka, kot bi bilo potrebno.


Na okrepčevalnici v La Fouliyu se na velikem ekranu predvajajo navijaški filmčki, ki so jih tvoji navijači posneli prav zate. Ptička mi je povedala, da naj bi tudi mene tam nekaj čakalo, a na ekranu samo francoske družine. Saj nisem razumela, kaj govorijo, razumela pa sem, da ne navijajo zame. Nabašem se lubenice, sladkor pomaga proti razočaranju in se poženem naprej v mraz.

Malo pred 50tim kilometrom se spopademo s precej dolgim kosom asfalta. Zame čisto presenečenje. Tega res nisem pričakovala, da bom na UTMB-CCC tekla po asfaltu. Ker se proga prav tu rahlo spušča, ob asfalt udarjam z bolečo peto in jo tako še dodatno razbolim. Tam nekje se megli in mrazu pridruži še močen dež. Ob progi pa prijetno presenečenje. Mali fantek pred hišo ponuja svežo kavo z mlekom. Z veseljem jo spijem in malemu Eriku zakličem, da se ga bom s hvaležnostjo spominjala celo življenje. Žareče male očke me spremljajo še dober kos poti.

Ob poti stojita bika, črna kot noč. Stresata glavi z mogočnim rogovjem in zvonita z zvonci. Eden me s svojimi hudičevo črnimi očmi pogleda v globino duše in reče: »Jaz sem strah vseh tvojih strahov in sem tu zato, da te spomnim, da se boš danes zavedla in soočila z vsakim izmed njih.« Čeprav me srečanje pretrese, me hkrati osvobodi, saj to neposredno soočenje iz mene povleče notranjo moč, s katero sem se sposobna spopasti z vsemi svojimi demoni.
 
Na progi niti za trenutek nisem sama. Vas čas me prehitevajo, sem in tja tudi jaz koga. Sploh navkreber vlečem kot dobra lokomotiva. Kot ponavadi, se na tretjem vzponu šele zares razigram. Čeprav me tokrat kar malo stiska, saj so pred mano vsaj še trije tisoč metrski.  

Počasi se mrači in dež se z neba dobesedno uliva, ko prijetno razigrana prispem do Champex au Lac. A ta razigranost mi je bila naklonjena le za kratek čas. Tam je okrepčevalnica, kjer ti pomoč lahko nudijo tvoji suporterji. Šotor je poln tekmovalcev in njihovih bližnjih. Jaz pa sama. Prav stisne me pri srcu in v tistem trenutku bi se kar zjokala, tako pogrešam Natašo. Prinesla bi mi suha oblačila in nogavice. Zdaj bi se problekla, najedla in malo pogrela. Poizkusim najti tolažbo v tem, da vsaj ne bom zgubljala časa s preoblačenjem. Saj je tako vseeno. Zunaj je huda ura in tudi suha oblačila bi bila čez pet minut spet premočena. Čez mokre tekaške hlače navlečem dežne hlače, kar se izkaže za zelo umazan podvig. Predstavljajte si, kako je obleči hlače čez superge, na katerih je pol kile blata. Elegantno blatna odtečem noči nasproti. Prižgem lučko, ki mi bo kazala pot nadaljnjih 10 ur, vse do zore naslednjega dne.

 
S poti zavijem na stransko cesto. Tišči me lulat. Za mano zavije vseh pet zasledovalcev. Tako so zasanjani sredi nočnih naporov, da brez razmišljanja tečejo za mano. Vpijem: »Toillet, toillet!« Pa se jih komaj znebim in usmerim nazaj na pravo pot. Ko čepim v travi, se smejem svojemu pogumu. Sama sredi temne nočne hoste, z nago rito in četo tipov za sabo. Na srečo mi ta hip nihče od njih ni sposoben storiti sile. Ženske jih zdaj ne zanimajo, vse kar vidijo pred sabo, je cilj. »Upam, da zdaj, s tem občutkom lažne varnosti, ne trčim v medveda!«

V tem trenutku pa se začne tudi agonija na progi. Dež je razmočil potke, po katerih redno ženejo črede krav. Dan prej jih je poteptalo še 2000 tekačev na krajši razdalji, danes pa jih pred mano tlači še kakšnih 1000. Na strmih predelih po poti navzdol tečejo hudourniki, kjer se proga rahlo poravna, pa je živo blato. Nimam pojma po kakšnem čudežu se supergi še vedno solidno držijo podlage, malo večja umetnost pa jih je obdržati na sebi. Vsakič, ko zagazim v globlje blato, mi grozi nevarnost, da me bo sezulo.

Še bolj moreči so neskončno dolgi spusti. Na trenutke ne vem, kako naj sploh stopim. Na korenino ne, ker drsi, na skalo tudi rajši ne, mogoče drsi, ups, v blatu tudi drsi. In najhujše od vsega, vsak drugi korak in pritisk na peto, pa še boli. Kaj žene človeka, da v takšnem trenutku vztraja, ne vem. Čeprav o tem razmišljam dolge ure na treningih in tekmah, odgovora ne vem. Vem samo, da me nekaj pokliče in potem moram na pot. 

Svetloba lučke v megli in pršenju, že tako neprijazni okolici, doda še več morbidnosti. Vendar sem na trenutke prav srečna, da prepade pod seboj samo slutim in ne tudi vidim. Hribi so res izjemno strmi. Vzpone sicer požiram kot za šalo, spusti pa so mi huda muka, ki se še poveča, ko vidim nekaj grdih padcev. Takrat sklenem, da bom šla res počasi in previdno, da le cela pridem v cilj.

V okrepčevalnici Vallorcine izvem, da so zadnji del poti spremenili. Spustili bomo vrh Tet aux Vents, ker je zasnežen, smo pa zato na obvozu dobili dodaten spust v globel, vzpon nazaj iz nje in dodatne tri kilometre. Čeljust se mi povesi. Po dolgih 84 km sem se tolažila, da jih je do cilja samo še 17, zdaj pa jih je kar na enkrat 20. Vendar organizator hiti razlagat, naj nas to ne deprimira, ker nas zato čaka res lahka in prijetna proga. Jah nič! Pot pod noge in gremo.

 
Ker sem vedela, da je zadnja okrepčevalnica na vrhu smučišča, sem si pod obljubljeno lahko progo naslikala sprehod po zelenih strminah. A to se je izkazalo le za pobožno željo. Proga je namreč, po strmem in dolgem skalnatem vzponu, v globel zavila v skoraj navpičnem spustu po koreninah in se končala na čisto pravi plezalni poti. Mislim, da je bilo to najdaljših 400vm spusta v mojem življenju. Vzpon, ki nas je čakal za tem, pa se mi je zdel neskončen. Olajšanje, ki sem ga čutila, ko sem prispela na zadnjo okrepčevalnico na La Flegere, je neopisljivo.

Na tistem zadnjem vzponu me je sicer še vedno spremljala tema, a ta se je počasi redčila. Dež je ponehal, oblaki so se razkadili in tam v daljavi so se pokazali obrisi mogočnih zasneženih gora. Zaslutila sem razglede, zaradi katerih sem sploh prišla na to tekmo in ki so se mi prejšnji dan izmaknili. Pa sem spet razmišljala, kako je vedno treba paziti, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči. Ko sem pred tekmo gledala vremensko napoved in so se tako želeni razgledi umikali v polje neverjetnega, sem jaz kar vztrajala in vztrajala, da jih hočem! In tako je, kot kaže, oni zgoraj sklenil, da vremena ne bo menjal, je pa poskrbel, da so podaljšali progo in da so bili spusti ena živa drsalnica, kar je privedlo do tega, da sem na progi dočakala nov dan in z njim razglede.

Zagledala sem se v lučke Chamonixa, ki so svetile skoraj 1000vm nižje in se zapodila v zadnji spust. Lučke so počasi pogasnile, v nastajajočem jutru so se prikazale stavbe. Približevale so se prepočasi. Postajala sem nestrpna. Na poti sem bila predolgo. Štela sem minute, štela sem metre, štela vsak kamen, ki je bil odveč na poti. Končno asfalt in prve mestne ulice, ter navijači. Vedno več navijačev. Vpijejo, tolčejo po reklamnih tablah ob progi, zvok se zlije v reko, ki me nosi proti cilju.

Andrej je že davno v cilju, pa tako ga je skrbelo, da ga ne prehitim. V vsem vesolju je v to možnost verjetno verjel le on sam, a najgloblji strahovi so tako ali tako samo naši. Iz srca sem vesela zanj, da mu je uspel nori podvig, v tem norem vremenu. Predvsem pa sem vesela, da me zdaj pričakuje v cilju. Kajti tak je naravni red. Moški princip v naravi predstavlja moč in hitrost, zato je prav, da so vloge tako razdeljene tudi v partnerstvu. In moj močni moški me me bo vsak trenutek stisnil v močen objem.

 
Po prečkanju ciljne črte tokrat čutim polnost. Z mano so gore, doline, skale, korenine in blatne potke, ki sem jih pretekla. Z mano so navijači, prostovoljci in nočne živali, ki so me spremljale na poti. Z mano so slutnje razgledov, ki mi niso bili namenjeni.  Izza oblakov me je prišlo pozdravit tudi sonce. Vidim ga, kako mi pomežikne in reče: »Vsak korak preko točke udobja te dela živo.« In res je tako. Lep sončen petek bi mi na teku okrog Mont Blanca ponudil točno tisto, kar sem si želela, užitkarski ultra trimček s prekrasnimi razgledi. Dan, ki bi v spominu zbledel skupaj z vsemi tistimi, ki so mi že in mi še bodo ponudili nekaj podobnega. A kot kaže si zaslužim nekaj več. Oni zgoraj mi je preskrbel epsko zgodbo, na katero bom lahko obujala spomine do konca življenja in jo pripovedovala svojim vnukom. Zgodbo o borbi z mrazom, dežjem in blatom. In predvsem zgodbo o borbi s svojimi strahovi in odpori.


Odšepala sem iz cilja in teden dni po preizkušnji me noga boli tako močno, da komaj stopim nanjo. Nastopil je čas za zaslužen počitek. Nastopil je čas za pogovor telesa in duše o tem, kako bosta sobivala naprej. In že zdaj vem, da bo telo  v neki točki moralo popustiti in ozdraveti, kajti duša je odločena, da bo letela.