četrtek, 13. april 2017

100 miles of Istria 2017 (171km/7120vm)


Za začetek kar priznam, da sem v sebi že dolgo vedela, da se je bom enkrat lotila. 100 majlerice.

Po vseh pretečenih trail stotkah, sem lani poleti sama pri sebi ugotovila, da v taki formi, kot sem zdaj, še nisem bila in ker leta tečejo, ni več kaj odlašati. Tako sem se kot ena prvih prijavila na 100 milj Istre. Mojo prvo 171km dolgo tekmo, kjer bo treba premagati še 7120vm navzgor in 7400vm navzdol, po tehnično precej zahtevnem terenu. Pot nas bo vodila od štarta v Labinu, po planinskih poteh, gozdnih cestah, kolovozih, travnikih, čez reke, križemkražem po Istri, vse do cilja v Umagu.
 
Z jasnim ciljem pred sabo sem tako celo jesen in zimo grizla kilometre in višince. Tekla sem sama, tekla v družbi. Tekla sem v soncu, dežju, vročini, mrazu. Tekla zjutraj, tekla zvečer, občasno tudi cele dneve. Brez slabe vesti lahko rečem, da je bil utrip življenja v teh mesecih podrejen enemu samemu cilju in ta je bil »priti v cilj«. Seveda pa so v življenju na prvem mestu še vedno ostali družina, partnerstvo in podjetje. Ne glede na veličino zastavljenega cilja, je tek za mene še vedno le hobi.  

Mislim, da sem imela v vsem tem času eno samo trening krizico. Pa še ta je prišla verjetno zato, ker smo se v nekem obdobju za vikende držali bolj doma in sem zato tekala po tisočkrat pretečenih domačih hribčkih in dolinah. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da v Polhograjcih, ki so moj domači playground, poznam vsak kamen in korenino. Takoj ko sem spet zamenjala trening podlago, pa je spet steklo samo od sebe in o krizi ni bilo ne duha ne sluha. Koliko avantur se je nabralo vzdolž vseh pretečenih kilometrov. A o teh mogoče kakšen samostojen zapis.

Pol leta sem trdno verjela vase in se videla v cilju. Zato me je tem bolj presenetilo, ko so me v zadnjem tednu zvili dvomi. Vsak impulz, vsaka misel na Istro, je sprožila mravljinčke v želodcu. Želja priti v cilj je bila izjemno močna. Razmišljanja, kaj vse bi lahko šlo narobe na tej dolgi poti, pa tudi. Hvala bogu je enkrat za spremembo sodelovalo vsaj vreme. Suho bo, veter nam ne bo preveč nagajal, noč ne bo premrzla. Obetala se je le precej vroča sobota, a to bom že preživela, da le ne bo blata. Vreme je na tako dolgi pustolovščini skoraj glavni faktor, ki ti lahko pomaga do cilja, ali pa te ovira.

V petek se po prevzemu štartnega paketa iz Umaga peljeva v Labin, kjer bo jutri štart dogodivščine. 95km čez Istro se že na motorni pogon vleče kot jara kača. Jutri pa peške. In to ne počez, ampak kar se da naokrog. Še enkrat dlje kot danes z avtom, ter čez hribe in doline. Ali je to sploh mogoče? Mravljinčki v želodcu spet tekajo sem in tja.

Zjutraj se v Labinu odpravim na sprehod. Po trasi traila se vzpnem skozi park proti staremu delu mesta. Prebudili smo se v prekrasen dan. Piha šibak severnik, nebo je sprano od včerajšnjega dežja. Istra leži pred mano kot na dlani. Tam daleč stran vidim Učko. Tako mogočna se šopiri v daljavi. Zdi se, da je na koncu sveta, a jaz vem, da je do njenega vrha točno 40 kilometrov. Tja me bo danes popoldne vodila pot in če bo po sreči, bom njen vrh dosegla okrog polnoči. Potem pa naprej. Še 130 km. Noro! S pogledom sicer zaokrožim v smeri mojega popotovanja, a um ne dovoli res videti te razsežnosti. Na srečo je celota vedno sestavljena iz delov. In v tem trenutku si upam videti, čutiti in upati le del te poti.
 
 
Trema pa je nekam izpuhtela že pred štartnim strelom. Med ultraši se počutim, kot da sem v svojem plemenu. Zame smo bili zmagovalci vsi, ki smo si sploh upali pojaviti na štartu. V urici druženja z ultra norci pred začetkom tekme, sem v sebi spet našla osredotočenost. Prihodnje dogajanje sem predala v roke stvarstva, ki bo v naslednjem dnevu povedalo, ali sem zrela in zaslužna, da vidim cilj. Moje telo je postalo čoln, duša je sedla vanj in štartni strel naju je odnesel po toku reke moje želje. Ko pluješ s tokom, je vse enostavno.
 
 
Začetek mi je bil izjemno všeč. Moja prva tekma, na kateri me takoj po štartu ni čakal vzpon, ampak spust. In to naravnost dol v Rabac, po hribčku, na katerem se vsako leto na Valamar trailu mučim navzgor. Navdušilo me je umirjeno vzdušje med tekmovalci. Ni bilo čutiti nobene naglice in prerivanja, čeprav je bila potka ozka. Vsi smo vedeli, da je to šele začetek dolge poti.

V prvi vzpon ujamem svoj ritem in uživam. Odpirajo se prekrasni pogledi na Kvarner. Takrat pomislim: »This is my church!« Tu je dom moje duše. Na teh neskončnih poteh, med temi norci! Naša četica pa koraka. Eno uro gor, eno uro dol. Pod nogami se drobi trd istrski kamen. Vsi dvomi so izpuhteli skupaj s kapljami znoja. Začelo se je. Zdaj gre zares. Korak za korakom proti cilju v Umagu.

 
V Plominu (18km) me pričaka moja podporna ekipa. Andrej in Nataša dream Energe team me bosta spremljala na okrepčevalnicah na tej dolgi poti. Kako prija vedeti, da sta tu samo zame. Da me bosta med vsakim kratkim postankom pocrkljala. Ko vem, da ves čas mislita name in stiskata pesti. Ko vem, da je moj cilj, tudi njun cilj.

 
In že se podam proti dolgemu vzponu na Učko in prvi noči nasproti. Prva noč me ne skrbi, saj sem jih že nekaj prekolovratila po trailih. Druga noč pa je še neznanka in zbuja spoštovanje. A zdaj ne bom mislila nanjo. Se bom ukvarjala z njo, ko pride.

Nekje na pol poti se v svetlobi zahajajočega sonca še zadnjič prikaže vrh Učke, potem pa počasi prižgem naglavno lučko in se potopim v svet teme. Žarek svetlobe avtomatično išče odbleske zastavic, ki kažejo pot, noge drobijo v svojem ritmu. Glava je v svojem svetu. Potujem v tišini. In iščem razglede na osvetljena mesta in vasi tam doli nekje. Reka lučk pred mano se razteza kilometre naprej. Vidim, da so nekateri že dosegli vrh Učke. Tudi jaz bom kmalu tam.
 
 
Tik pod Vojakom me dohiti ekipa Slovencev. Zapojemo Kekčevo pesem. Tisto, ki govori o lahkih nogah onih, ki gredo po svetu dobre volje. Malo se pohecamo in pohitimo naprej v noč. Na spustu prisluškujem, kdaj bom zaslišala prve glasove z okrepčevalnice na Poklonu (43km). Glasno vriskanje me opozori, da sem že blizu. Ker sem močno pred svojo časovnico, se veselim, kako bom presenetila Andreja in Natašo. Hitro se objamemo, napolnita mi zaloge. Trenutno imam še dober apetit in se  najem dobrot, ki so na voljo. Mogoče se kar preveč napokam, zato me zaskrbi, kako bo na naslednjem precej tekaškem odseku.
 
A izkaže se, da so bile skrbi odveč. Hrana je kar padla skozi želodec. Po gozdnih cestah proti Planiku združimo moči z ekipo Slovencev. Aleš mi Izpolni še glasbeno željo. Tako ob polnoči, v soju skoraj polne lune, nekje v Hrvaških šumah, nabijamo Na Golici in jo v plesnem koraku režemo po trasi. Če ne bi doživela, ne bi verjela.

Vem, da se mi je pot do okrepčevalnice na Brgudcu (57km) pred dvemi leti neskončno vlekla. Danes pa sem tam tik tak. Presenečena se zaletim v Petra, ki se je že okrepčal in hiti naprej. Tudi jaz se ne obiram. Moja podporna ekipa je šla spat. Tako sem jima zaukazala, saj ju bom bolj potrebovala naslednji dan in drugo noč, tako sem zdaj do jutra prepuščena sama sebi.

Noč je prijetno hladna. Okrog sončnega zahoda sem čez majčko s kratkimi rokavi oblekla anorak in na glavo poveznila trak. Zdaj razlike v temperaturi med vrhovi in nižjimi legami reguliram samo z odpenjanjem zadrge in rokavičkami, ki jih po potrebi nadenem.

 
Tek ponoči mi zelo prijeten. Ker pa imam težave z vidom, nogometnim vložkom tudi tokrat ne uidem. Z vsako nogo sem kar nekajkrat fino brcnila v kakšen kamen ali skalo in že zdaj je jasno, da bom v kratkem spet brez nohta ali dveh. Pa ravno zdaj, ko imam po res dolgem času spet vse svoje. Pedikerka me bo spet sekirala, čeprav v resnici ne vem zakaj, saj ima s to mojo težavo vendar dober posel.

Na vzponu na Gomilo srečam Petra. Pravi, da ima težave. Rada bi poklepetala z njim, a tudi jaz sem trenutno v low energy in odvlečem se mimo. Tudi Gomila se vleče. Sploh spusta ni in ni konec. To je odsek proge, ki mi je res najmanj ljub. Špičaste skale so nametane po travi in ne morem in ne morem ujeti nekega ritma. Nizki grmički me praskajo po mečih in nemogoče se jim je izogniti.

Kmalu po Trsteniku (74km) tečem po gozdni potki, ko za mano zasvetijo žarometi. Kako za vraga terenec pelje po tej potki, pa še slišati ga ni?! Skočim v grmovje, ko mimo pritečeta Zupančič in njegov tekmec na 100km progi. Z lučmi, s katerimi bi lahko osvetlil cesto, z ramo ob rami, v norem tempu, vštric po potki za enega. Marjanu zavpijem eno spodbudno, ko ju že ni več videti. Jaz pa se še dolgo čudim tej noriji.

Prebavnim motnjam se tudi tokrat očitno ne bom mogla izogniti. Po drugem obisku grmovja sklenem, da bom prenehala z geli in se držala izključno prave hrane. Moje telo kemije ni navajeno in se takšni prehrani upre z vso odločnostjo. Čeprav so ti praški praktični za tovorjenje na preizkušnjah in vsebujejo veliko kalorij na gram teže, si jaz z njimi kot kaže ne morem pomagati.

Žbevnico osvojim v popolni temi. O sončnem vzhodu še ni duha ne sluha. Zdaj pa samo še dol, dol, dol in dol, do Buzeta. Zora me ujame na balkončku, kjer se odpre prekrasen pogled na dolino Mirne. Ugasnem lučko in trenutek postojim. Vse je tako mirno in tiho. Nad reko se vijejo meglice, tu zgoraj pa je vse jasno in že slutim sončen dan, ki se obeta. Zavriskam. Če mi včasih ni nič jasno in se sprašujem zakaj te norije, se v takem trenutku razkrije čista resnica. Jaz sem človek gozdov. Tu sem doma. Ko postavljam noge drugo pred drugo v smelem koraku, ko pljuča dihajo svež zrak, ko je telo potno, ko oči vsrkavajo vso to lepoto, srce igra na vso moč in polni dušo z nečim zelo intimnim.

 
In že sem med prvimi hišami v Buzetu (89km). Noge se po dolgih urah dotaknejo asfalta, podam se proti prebujajočemu mestu. V športni hali me čakata moja suporterja. Premagala sem dobre pol poti. Počutim se sveža in močna. Noge sodelujejo, glava je na mestu. Tu me čaka kosilo, ki ga bom pojedla za zajtrk in sveža oblačila za čez dan.

Do Huma me čaka najbolj zabaven del poti. Sedemkrat bo namreč treba prečkati reko Mirno. S prvim prečkanjem hočem opraviti s skoki po skalcah. A mi že na prvi spodrsne in v vodo padem na rit. Tako zdaj nimam mokrih samo superg, ampak tudi hlače. Dober začetek, ni kaj! Naslednjega se lotim tako, da sezujem superge in nogavice. Kako prijetno je vroče noge ohladiti v mrzli vodi. Zlezem na skalco na drugem bregu in nataknem nogavico, ko dvignem nogo, da bi nataknila še supergo, me zanese in z nogo obuto v nogavico stopim v vodo. »Šit na kubik!« S temi rekami v Istri sem kot kaže skregana. Ko pritečem do naslednjega prečenja, sem že tako ihtava, da na polno zabredem čez vodo kar v supergah. Dva Hrvata, ki sta pritekla za mano, reko prečkata malo višje, kjer je čisto plitka in s suhimi nogami prideta čez. Tudi prav. Moči za pizdakanje po 100 km nimam več. Če bom kdaj nastopala v cirkusu, vrvohodka očitno ne bom, lahko pa grem za klovna. Mokre noge so tudi garancija za žulje, ki se mi seveda izdatno naredijo. Klovnovsko hojo bom torej lahko vadila do cilja.
 
Fant pred mano progo premaguje v hitri hoji. Jaz tečem za njim. Razdalja med nama se ne zmanjšuje. "Kako lahko hodi tako hitro?" Kilometre in kilometre ga gledam pred sabo, kar me kar malo frustrira. Če ga slučajno dohitim na okrepčevalnici, ga bom spotaknila!

Pred Humom (101km) presenetim Natašo. Načrtovala je zasedo iz grmovja, pa sem jaz njo prva zagledala. Bila je presenečena, da še vedno tečem, ko pa vsi hodijo. Meni pa je ta misel dala noro energijo in me še bolj podžgala. V najmanjšem mestecu na svetu, so tudi na okrepčevalnici imeli najmanjšo možno izbiro okrepčil. Nekaj sem vseeno stlačila vase in se podala proti Butonigi, ki sem se je najbolj veselila.

 
Pot do tja je vse kot prijetna. Razdrapane istrske ceste, kjer se kamenje pod nogami vali v nepričakovano smer in korak ni suveren. Raztureni zaselki, kjer se je čas ustavil davno nazaj in kjer postane jasno, zakaj je Istra priljubljena destinacija za snemanje srednjeveških filmov. Shirani psi, ki žalostno renčijo priklenjeni na verige. Močno sonce, ki nažiga v teme. Ko se tam v daljavi odpre pogled na jezero Butoniga (118km), pa se v utrujenem telesu prižge iskrica. Čeprav me do tja čaka še najgrši odsek poti, se v meni prebudi nova energija. Čaka me pot po razmočenem terenu, kjer so kolesnice na kolovozih ugreznjene skoraj meter globoko in na trenutke nimaš pojma, kje bi tekel. Da o blatu, ki se tam verjetno nikoli ne posuši, sploh ne zgubljam besed.

 
A tam na koncu jezera, tam na drugi strani jezu, me čaka prav posebna druščina. Zato pospešim korak in tečem. Tečem po tistem jezu in nastopam, ker vem, da me opazujejo. Ampak moj nasmeh ni zaigran, to je nasmeh čiste sreče. Tam me čaka najboljša okrepčevalnica na svetu, kjer sta šefici Drejka team. Tja me je prišla presenetit Mojca. Tam me objema tekaška carica Jasmina. Andrej in Nataša pa sta mi že pripravila servisni stol. Eden me hrani, drugi dopolnjuje zaloge za na pot, jaz pa pikam žulje. Vsi skačejo okrog mene, kot da sem kraljica na prestolu. Kruta realnost pa je žal ta, da me naprej ne bodo odpeljali v kočiji, ampak bo treba vstati in teči naprej.




Misel na tek zdaj že zbuja prve bolečine. Zavpijem: »Samo še gorski maratonček do cilja!« Vsi navzoči to sprejmejo s takšnim navdušenjem, da se mi zazdi, da je to res »peace of cake« zame. Po hribu navzdol razmigam noge in stečem ob kanalu proti vzponu na Zamask. Tega se spomnim samo v fleših. Sonce nažiga z vedno večjo močjo, senčke praktično ni. V nekem trenutku zaprem oči in miže grizem v hrib. Ne vem, ali bledem zaradi vročine, ali me bo spodsekala neprespanost. Na vrhu je prekrasna istrska hiša z bazenom in razgledom, ki gate trga. To vem, ker sem bila tam na treningu. Na bazen se zdaj še ozrem ne, da se me ne polotijo skomine. Mi pa skromno ohladitev pričarajo na okrepčevalnici, kjer mi ponudijo polivanje s cevjo za zalivanje. Kako malo za srečo rabi popotnik.

Z vrha že vidim svoj naslednji cilj. Prelepi Motovun. Spust z Zamaska postreže še z eno poslastico, trasa vsebuje namreč plezanje čez zidek. Preden se ga lotim, ga s strahom gledam. Po 130km nenavadni gibi lahko povzročijo marsikaj nepredvidljivega, a noge so še vedno presenetljivo prožne. Zidek dejansko prav elegantno preplezam.

 
Kljub vročini sem hitro na Motovunu (130km). Že se vzpenjam po tlakovanih uličicah v hladu kamnitih hiš, odetih v rožice in živopisno pobarvana vrata ter oknice. Čez balkončke se odpira pogled proti morju. Po tistih hribčkih pred njim pa me bo vodila pot popoldne in na večer. Okrepčevalnica je na trgu, na najvišji točki. Počutim se še vedno živahno in svoje navijače spet prešerno objamem. Andrej je zdaj ubral novo taktiko. Nič več me s hrano ne sili s prepričevanjem, ampak mi grižljaje sira in pršuta tlači kar direktno v usta.


Kmalu za tem sem spet v tekaškem koraku. Prečkam dolino Mirne in se povzpnem na hribčke na njeni desni. Sonce počasi zgublja svojo moč. Strmine na Oprtalj (139km) se lotim polna energije in presenetim še sama sebe. Ko prilezem na greben in vem, da je pred mano spet nekaj ravnine, pa se komaj prepričam v tekaški korak. Da mi uspe, se je verjetno zahvaliti samo temu, da je na greben lep razgled z okrepčevalnice, kjer me čakajo moji navijači in nanje je seveda treba ponovno naredit dober vtis. V bistvu pa je tako, da je samo začeti težko. Ko enkrat stečem, vedno uživam. To je tako naravno gibanje, da me nese kar samo od sebe. Seveda pa ne razvijam več kakšne omembe vredne hitrosti, kar se lepo pokaže na klančku pred okrepčevalnico, ko Urša in Andreja tečeta vštric z mano kar v natikačih. 


Po kratkem servisu se podam na odsek, ki mi je leta 2015, ko sem tu tekla na 100km progi, pobral toliko energije, da sem skoraj odstopila. Pot do Završja se je takrat v dežju in burji vlekla kot jara kača. Vso pregreto me danes skoraj hladi ob spominih na to, kako me je takrat zeblo. Ob obujanju spominov pa pot tokrat mineva prijetno hitro. Prav važna sem, ko v klanec suvereno prehitim še nekaj fantov. Na ravnini proti Grožnjanu stečem in prehitevam novo skupinico, ki jo pred mano reže v pohodnem koraku. Prav čutim, kakšno psihično muko jim povzročim, ko pritečem mimo. A za hrbtom slišim, kako se tudi njihovi podplati mukoma odlepijo od tal in se prestavijo v tek. Zdaj ko so pognali, so mi gotovo hvaležni za spodbudo.

Čeprav sem se že na Oprtalju pripravila za noč, na Grožnjan (150km) pritečem še podnevi. Okrepčevalnica na istrskem dvorišču je prav romantično prijetna. Razmišljam, da sem se danes premalokrat zahvalila prostovoljcem na okrepčevalnicah, ker sem se pustila streči mojemu dream teamu, zato si zdaj vzamem čas tudi za to. Posilim se z nekaj hrane, predvsem zato, da bo z mano zadovoljen Andrej. Jesti mi že davno ne paše več. Tudi pijem lahko le še vodo.

 
»Zdaj pa samo še navzdol,« zavriskam in se poženem po Parenzani. Tudi sopiham kot kakšna parna lokomotiva, a še vedno izvajam nekaj, kar je vsaj za silo podobno teku. Počepnem v grmovje. Vsaj tako načrtujem. A tale figura žal ni počep, kar se kot dejstvo pokaže, ko si skoraj polulam spuščene hlače. Malenkost! Saj sem skoraj v cilju. Ko zavijem na zadnjo gozdno potko proti Bujam, se znoči. Prižgem naglavno svetilko in se potopim v meditacijo prihajajoče druge noči. Opazujem svoje počutje in misli. Telo še vedno brezhibno funkcionira, misli pa so presenetljivo bistre.


V Bujah (158km) me že čaka Andrej v polni tekaški opremi. Moja želja je, da me pospremi na zadnjem odseku pred ciljem. Želim si podeliti z njim del moje današnje poti in oživeti spomine na njegov podvig, ko je to pot premagal pred tremi leti. Želim deliti del današnjega dne s človekom, ki mi je bil podpora in navdih ves čas priprav in vso dolgo tekmo.

Zastavi tempo, kot da sem šele začela. Nekaj časa poslušno tekam za njim, nato me prešine, da tako verjetno ne bo šlo in da mi tudi ni treba. V tem trenutku se nepreklicno odločim, da je teka dovolj in bom do cilja hodila. Na srečo Andreju nagaja naglavna lučka, zato mora v gosjem redu za mano, kar ga prisili v moj tempo. Brez prestanka čveka. Povedati mora vse, kar se je zgodilo v dolgem dnevu, ki je za nami. Najprej me to čebljanje moti, saj sem več kot 24 ur potovala v tišini, sama s svojimi mislimi in občasnimi kratkimi klepeti s sotekmovalci. Potem pa se melodija njegovega glasu zlije z monotonijo poti in postane mi prijetno. Vesela sem, da imava na voljo čas za ta pogovor. Lepo je izvedeti, kaj se je dogajalo v ozadju tekme.

»Kontrola bo,« zavpijem. »Kaj sanjaš?« me vpraša. »Glej, tam stoji en dedek, verjetno bo kontrola, zakaj bi sicer sredi noči stal sredi teh neskončnih travnikov.« Ko lučka obsveti visoko odrezan štor prerasel z bršljanom. »Aha! To so tiste radosti druge noči, ko vidiš, tudi česar ni.«

Iz teme se zdaj izlušči znak »3km do cilja«. V tem trenutku prvič na tej dolgi poti začutim, da sem izgubila fokus. Popade me melanholija in zajame naveličanost. »Ne! Ne more bit še tri kilometre! Ne more! Jaz ne morem tako daleč,« izdahnem. Andrej pa se mi smeji: »Molči ženska in piči dalje! Pretekla si 168 kilometrov in zdaj je 3 kilometre veliko?!« Res je. Na celi dolgi poti nisem imela niti ene krizice. Enkrat samkrat nisem razmišljala, koliko še, ali se smilila sama sebi. Samo drobila sem pot, ki se je raztezala pred mano. Zato nasmeh na usta in pot pod noge!

In že sva pod uličnimi svetilkami Umaga (171km). »V cilj bom pa pritekla!« In tečem. Tam je. Tam so zastavice, rdeča preproga, fotografi, moje drage navijačice. Celotna pot se zlije v eno točko! Zdaj sem potrjena 100 majlerica! Skočim v zrak! Vse za dobro fotografijo, upam, da jo kje najdem. In že se objemamo! V cilju po 171km, +7120vm, -7400vm in 30:50urah istrskih potk. »Drejka team, hvala vama za vso podporo in nesebično deljenje vajinih izkušenj! Draga Nataša, ne verjamem, da ima še kdo tako prijateljico! In moj dragi, boš zdržal s to noro babo?«  »A to je zdaj to?« rečem in se počutim nekako prazno. Pa me Urša potolaži: »To je to za enkrat, ostalo pride za tabo.«

Okrog vratu mi obesijo ogromno finišersko medaljo na rdečem traku. Malo se namrdnem. Na mizi so tudi take z modrim trakom, ki so mi bolj všeč. Pač nisem oboževalka rdeče barve. Misli še do konca ne razvijem, ko se zavem, da ima barva traku svoje sporočilo. Pretekla sem vendar rdečo, najtežjo in najdaljšo progo!

 
Odkrevsam na večerjo. Za mizo sedim s tekaškim nahrbtnikom na ramah. Nekako je prirasel name.

Z dnevom zamika pa je prišlo tudi tisto »nekaj«. Solze sreče in olajšanja, ker mi je uspelo! Solze vsega, kar sem vložila v to norost. In zavedanje, da sem naredila nekaj posebnega.  

Nekateri nas označujejo za norce, drugi za odvisneže, tretji nas občudujejo. Vse je res. Res pa je tudi, da sem, med vsemi v teh letih pretečenimi kilometri, ugotovila, da je tek po naravni podlagi človekovo najbolj naravno gibanje, to je naš življenjski stil že od pradavnine. Zato v tem gibanju začutim povezavo s svojimi predniki in sabo kot Človekom.

 

torek, 21. februar 2017

8 ur Slivnice 2017 (50km/3500vm)

 
Osem ur Slivnice. Kaj bi še lahko novega povedala o prireditvi, ki sem jo obiskala četrtič? Ne vem. Bomo videli.

Priznam, da sem se tokrat na Slivnico odpravila s težavo. V nekem trenutku sem namreč začutila odpor do tekem, ki jim rečem kar »nešteto ur po enem hribu gor in dol«. Pa pravzaprav ne vem povedat zakaj. Kot da se je zgodilo neko nasičenje. Ali naveličanost.

Če sem čisto iskrena, se ta naveličanost v zadnjem času mnogokrat zgodi tudi takrat, ko se odpravljam na trening po domačih in neštetokrat pretečenih hribčkih in dolinah. Verjetno je razlog v tem, da iz leta v leto povečujem pretečeno kilometrino in zato za vsak nov premik pač potrebujem nov izziv. Na nekaterih sto in stokrat pretečenih potkah telo deluje kot na avtopilotu in čeprav lahko tečem hitreje, saj je potrebna manjša pozornost, se pot v glavi bolj vleče. Zato se rada podajam v nove kraje, na nove potke, po nove razglede.

Slivnica tega izziva ni ponudila. Zato, ker sem se celih osem ur po tem hribu podila že štirikrat, če niti ne štejem ostalih izletov na ta isti hribček. Vzpon tako poznam že na pamet. A razlog, da sem v soboto zjutraj spet stala na štartu 8 ur Slivnice in to s štartno številko 8, leži čisto drugje.
 
 
Na tem dogodku je tekanje gor in dol samo obrobna korist. Tukaj se zgodi prav posebna energija. Začne se že s hribom, ki je nekako čaroben. Zato se ni za čuditi, da so ga za svoje domovanje izbrale še čarovnice. Potem pa je tukaj družina Knap in ekipa, ki dogodek organizirajo z neizmerno dozo srčnosti. Zaradi tega sta vsak vzpon in spust tekaška poslastica, postanek na spodnji in zgornji okrepčevalnici pa kulinarični dogodek. Ko bom šla v tekaško penzijo, pridem na 8 ur Slivnice samo na pojedino! Komaj čakam, da zmažem 8 kosov špehovke z zaseko in domačo salamo.

Drug razlog, da Slivnice ne bi zamudila, pa je druženje. Ker je 8 ur Slivnice prav v obdobju, ko ni drugih večjih tekem, vsi pa se nanje pripravljamo, se tu vsako leto zbere smetana slovenske ultra druščine. Peter je zato zadnjič rekel, da Slivnica šteje za ultra državno prvenstvo. Sami nasmejani obrazi in prepihane glave. Pozitivizma za izvoz. Vsi navijamo za vse, vsi tekmujemo sami s sabo. Objemi in spodbude so samo sopotniki čiste uživancije.
 
 
Energe team je letos nastopal v rahlo okrnjeni obliki. Ker se Andrej pripravlja na IronMan Lanzerotte, je dan izkoristil za kombiniran trening. Dvema vzponoma na Slivnico je dodal kolesarsko turo do Kopra. Jaz pa se letos odpravljam na Istra100milja in ker se ta nezadržno približuje, sem si udeležbo zamislila kot dober trening. Obljubila sem si, da se ne bom prekurila, da bom vse vzela tako lahkotno, da bom tudi po tekmi lahko normalno nadaljevala s treningi. Malo me je sicer skrbelo, ali bom lahko držala svojo obljubo, saj me na tekmah ponavadi kar potegne v dogajanje. Tokrat pa so najhitrejše konkurentke poskrbele, da se odločitve ni bilo prehudo držati, saj so takoj po štartu pokazale, da bodo neulovljive. Tako sem se brez prehudih notranjih bojev lahko lotila uživanja in počasi grizla proti ciljnim sedmim vzponom.
 
O tem, kako so vsi vzponi enaki, a vsak drugačen, sem pisala že velikokrat. In tudi tokrat je bilo tako. Ker je bil napovedan lep sončen dan in ker sem podrobno pogledala fotografije proge, ki jih je dan poprej objavil Borut, sem imela predstavo, da bo trasa pretežno suha, z znanimi blatnimi vložki. Ker pa je ponoči deževalo, nas je na vrhu pričakala snežna odejica. Snega je bilo res samo za vzorec, sta pa zato prekrasno pomladno sonce, ki je vztrajno topilo stare ledene zaplate in burja, ki je topeč sneg sproti spreminjala v ledeno drsalnico, poskrbela za artistične vložke padcev. Ledene zaplate so se tekom dneva, pod stampedom stoštiridesetih tekačev in ob pomoči toplega sonca, sicer vztrajno topile in manjšale. So se pa temu primerno povečevali in poglabljali blatni predeli. Če smo dopoldne padali na ledu, so bile popoldne pogostejše blatne kopeli. Posledice so bile vidne tudi na tekačih. Dopoldne so mimo mene tekali krvavi komolci in kolena, popoldne pa blatne riti.
 
 
Glede na zahtevnost proge se moram prav považit, da sem padla samo enkrat. In še to, če lahko kdo sploh verjame, gor grede. Bolj ko prevrtavam ta film, manj mi je jasno. Pogumno sem jo pičila po enem od ledenih predelov z vso potrebno pozornostjo in zavedanjem. Kar na enkrat pa nisem bila več na nogah, ampak na riti. Padec seveda ni bil usoden, pravzaprav tudi boleč ne, ker če padeš hodeč po hribu gor grede, nikakor ne moreš pasti prav daleč. Me je pa malo zabolel ponos, saj mi še zdaj ni jasno, kako mi je uspelo nekaj takega.

Stoštirideset udeležencev nas je Slivnico osvojilo desetkrat, osemkrat, sedemkrat, ali samo enkrat. In če sem vsakogar ob srečanju vsaj pozdravila ali spodbujala, se je teh srečanj tekom dneva nabralo res lepo število. Znani obrazi so potovali mimo mene kot na filmskem traku. Ko so jo rezali gor v hrib, so se mi prikazali v počasnem posnetku. Na naslednjem srečanju, ko so jo mahali v dolino, so mimo mene švignili v hitri izdaji. Nekateri sproščeno, drugi na robu svojih moči. Nekateri vedno počasneje, drugi iz kroga v krog hitreje. Nekateri vedno pripravljeni na šalo, drugi resno zatopljeni v svoje delo. Vsi brez izjeme pa z iskricami zadovoljstva v kotičkih očes. Vsi smo tekali gor in dol in iskali sebe.
 
 
Ko smo se po osmih urah zbrali v koči ob krožniku jote, smo bili vsi notranje polni. Eni bolj leseni, drugi še vedno poskočni, vsi pa zadovoljni. Ko se po teku znajdem v družbi ljudi, ki znajo preko pragu bolečine, ki si upajo iz cone udobja, ki vedo, da so omejitve samo v naši glavi, mi je vedno toplo pri srcu. Še bolj vesela pa sem zato, ker energija, ki jo pri tem ustvarimo, ne ostane samo v nas in za nas, ampak jo odnesemo domov in predamo vsem sopotnikom naših življenj. Našim bližnjim, pa tudi naključnim mimoidočim. Verjamem, da je samopreseganje ključ za širitev virusa sreče. In vsi, ki smo se v soboto spopadli s Slivnico, smo okuženi in okužbo širimo naprej.
 

Prejšnja leta sem o Slivnici pisala tukaj: Slivnica 2015 in Slivnica 2014 

ponedeljek, 09. januar 2017

Novoletni KNAP trail 2017 (64km/3300vm)


Knap trail posvečam moji prijateljici Tini, ki je v začetku leta izgubila boj z rakom. S tekom sem se od nje želela posloviti zato, ker je sklenila, da bo tudi ona začela teči, takoj ko se pozdravi. In ker sva se zadnjič videli preko TV ekrana, ko sem ji iz Dnevnika pomahala z Božičkovega teka. In ker mi v ušesih še vedno odzvanja njen zvonki smeh, ko me je včasih poklicala in komentirala zapise na mojem blogu. Rada se je smejala. Zato bo tudi ta zapis za nasmejat. "Tina, tudi ti se smej tam zgoraj!" Do konca je verjela, da bo ozdravela. Iskala je svojo odgovornost in upala, da bo dobila drugo priložnost, da se zares vzljubi. Zato: "Radi se imejmo. Sami sebe. Sledimo klicu duše, ego naj bo le sopotnik."

Kot ponavadi, tudi tokrat pred štartom ni šlo gladko. Vremenarji so napovedali prihod precej mrzlih zimskih dni. Pustimo ob strani napihovanja novinarjev o polarnem mrazu in podobne nebuloze. A tudi napovedanih -14 na štartu in dan, ko se temperature ne bodo dvignile nad -6, sta pri meni zbujala strahospoštovanje. Predvsem ob misli, da bom za tistih 64km in 3300vm po Zasavju potrebovala med deset in enajst ur.
Zato sem spet cincala, ali se ne bi rajši pridružila Andreju na krajši progi, a že kmalu sklenila, da štartam na napovedani razdalji in prepustim močem narave, da povedo svoje. Na progi me bo vsakih deset kilometrov čakala topla koča in možnost odstopa. Zadnjih nekaj dni sem se zato posvečala tihi kontemplaciji na temo ustrezne kombinacije oblačil. V takšnih razmerah je izbira oblačil lahko faktor, ki te popelje do cilja, ali predčasno ustavi.

Že odhod od doma je postregel s prvo preizkušnjo. Iz zračnikov za motorno gretje v avtodomu je med vožnjo namesto toplega, pihal leden zrak. Andrej je besno vrtel šalter za regulacijo gretja, jaz pa sem se zavila v dodatni dve deki. In tako do Lukovice, kjer je Andrej ugotovil, da mora doliti par litrov antifriza. Gretje je spet lepo sodelovalo, jaz pa sem razmišljala, ali je bil to še zadnji test univerzuma, ali sem pripravljena na jutrišnjo preizkušnjo z mrazom.

Pa ni bil zadnji. Test namreč. Zjutraj sem se rutinirano oblekla, namazala, spakirala hrano in rezervna oblačila v nahrbtnik, priklopila meh z vodo, ter se odpravljala po štartno številko. Ko pod nahrbtnikom zagledam celo lužo. Andrej ugotovi, da na priklopu cevke manjka tesnilo. Ga je potegnilo dol, ko sem včeraj cevko oblačila v zimska oblačila. Vsa voda iz meha je tako stekla v nahrbtnik. Najprej zakolnem, potem pa skoraj v jok. Nahrbtnik, dvoje rokavice, dve kapi, buf, vse premočeno, zunaj pa -12. Po čudežu sem vsaj anorak zavila v polivinil vrečko. Andrej mi viteško ponuja svoje rokavice in nahrbtnik, a kako naj grem na pot brez svoje opreme?! Za trenutek sedem v kot in skoraj vidim, kako je tekma zame zaključena, še preden se je začela. A se kmalu zberem. Andreja pošljem po štartno številko, jaz pa zakurblam webasto in na toplem zraku fenam opremo. Petnajst minut in že je vse posušeno, hvala bogu za hitrosušeče materiale, jaz pa tečem proti startu.


Dogodivščine in nove preizkušnje univerzuma za Energe team se zdaj lahko nadaljujejo. Kaj kmalu se pokaže, da ima vsak zaplet svoje sporočilo. Tisti z mehom mi je kot kaže hotel povedat, da bo meh danes odveč. Cevka oblečena v super truper izolirno oblekico tinsulate, ki je pred leti zdržala mraz tudi med vzponom na Mont Blanc, je v Trbovljah zmrznila že na prvem vzponu na Javor. Hvala bogu sem sabo vzela še prazno flaško, ki jo na prvi okrepčevalnici, pri »kraljici ljudskih src« Slavki, napolnim s čajem.

Kmalu po začetku združimo moči z Matejo in Markom. S prijetnim klepetom si krajšamo čas in daljšamo pot. Nekje na kolovozu proti Čemšeniški namreč kar konkretno skrenemo s poti. Zaradi ovinka se trenutno uspemo uvrstiti na častno zadnje mesto. A pot je še dolga, če bomo še kaj skrenili, lahko še daljša, a tudi časa za prehitevanje bo še dovolj.

Ko se ponovno utirimo, se začne prva resna borba z mrazom. Celih 500vm vzpona na Čemšeniško poteka po senčnatem pobočju. Pot je sicer prekrasna in obvezna za ponovit v kakšni sončni pripeki. Danes pa mraz grize v prste in lica, veter šteje rebra. Do vrha zmrzne še čaj v flaški. Kot kaže se bo treba danes napit in najest v okrepčevalnicah.

V koči nas pričaka Srečko. Zmrznjeno vodo iz meha zlijem stran, ledenih kep res ne bom nosila sabo, čaj v flaški mi Srečko zamenja za toplega, flaško pa kot dojenčka zavijem v volnen šal, ki ga sabo nosim za uporabo v večernih urah. Na spustu nas boža sonček. Rada bi rekla, da nas je ogrel, a žal ni bilo tako. Je pa v telesa in glave prinesel novega upanja.

Nekje na poti do Planinske vasi z Markom pustiva za sabo Matejo in Marjeto, ter v smehu prehitiva Majo in Robija. Spust do Trbovelj, kjer bomo približno na polovici današnje preizkušnje, je večinoma sončen in prijeten. Malo bolj živahno je tudi na progi, saj srečujeva tekmovalce s krajših dveh razdalj.

V okrepčevalnici Pri Lipi me objameta in pocrkljata Olga in Borut. Danes je res lušno, saj poznam vse prostovoljce in njihova vzpodbuda mi da še posebne energije.

Na vzponu na Kal me prime lulat. Sklenem, da bom potrpela do koče, da me mraz preveč ne uščipne v tazadnjo. Z Markom grizeva višince v brezkončnem klepetu. Ko se odpre pogled na Kočo na Kalu, se tam zadaj pokaže tudi vrh Mrzlice. Tako blizu je, da bi se ga skoraj lahko dotaknila. Ampak ne še. Najprej morava še dol, pa gor na Gozdnik, pa dol in šele potem se bova lahko povzpela na Mrzlico. Tako pravi trasa. V koči se najeva in napijeva. V navalu opravkov pozabim it na stranišče.


Ponavadi na okrepčevalnicah pojem le za vzorec, kakšno banano sem in tja. Večinoma se zanašam na svoje gele, ki jih tovorim s sabo. Tokrat je mraz ukazal drugače. Na prvi okrepčevalnici sem pojedla dve napolitanki, na drugi štiri, na predzadnji pa skoraj pol škatle. Zalivala sem jih s toplim čajem. Spomin na otroštvo. In nostalgija. Napolitank nisem jedla že celo večnost. Danes so več kot odlične. Geli so tako ali tako zmrznili. Čaj v volneni posteljici pa je uspel ostati v tekočem stanju. Sicer je bil temperature proti ledišču, a sem lahko vseeno sem in tja naredila kakšen požirek.

Z Markom pa sva jo že rezala po spustu proti Gozdniku. Kmalu po tem, ko so se razšle poti vseh treh prog, naju ogovori planinec, ki je ravno obračal avto. Prijazno nama namigne, da če greva za Gozdnik, bo tuki gor krajša pot. Pojasniva mu, da sva na tekmi, da bi progo sicer rada skrajšala, a je treba po pravilih za rdečimi trakci. Kasneje se ustavi in naju poheca, če greva en kos poti kar z njim, z avtom. Seveda kleno odkloniva takšno pomoč. Na naslednjem spustu naju ustavi družinica, češ da greva po napačni poti. Ustaviva se, da jim pojasniva, da sva na tekmovanju in morava slediti rdečim trakovom. Eden takih med klepetom binglja na grmu za njimi. Smelo se podava po hribu navzdol, ko na naslednjem križišču opaziva, da so trakovi izginili. Vrneva se nazaj gor, a trakovi kažejo v dolino in nato izginejo. Kličeva Sreča, ki naju napoti po zgornji cesti. Tečeva, nisva sigurna, ali je to zdaj to, ali smo se prav razumeli kje sva, ko se trakovi spet pojavijo. Kot kaže, smo tudi tokrat na progi imeli opraviti s šaljivcem, ki ima slab smisel za humor. Tudi to je del tekme. Tistih nekaj dodatnih višincev in 10 minut naju ni ubilo. »Še malo dodatnega treninga za isto ceno,« pravim jaz. Marko pa, da upa, da nama Srečko ne zaračuna dodatnih kilometrov. Da sva le nazaj na progi.

Pot se blago vzpenja. Pravi tekaški raj. Hočem v tekaški korak, pa ne gre. Tako sem trda od mraza, da ob vsakem malo hitrejšem premikanju čutim, kot da imam sto kil. Cel december sem se izogibala sladkarijam, da bi bila ravno prav lahkotna za Knapa, zdaj pa tole. Res, da je v nahrbtniku topla jakna, ampak z njeno težo ne moremo razložit razlike od moje kilaže, do tistih stotih, ki jih je čutiti v telesu. Kot kaže so mišice na mrazu izgubile prožnost. Tudi um je tam nekje. Če bi bilo še kaj pameti v njem, bi bila zdaj nekje na toplem.

In že grizeva v Gozdnik, z ljubkovalnim imenom Groznik. Ni bil ne vem kaj grozen. Bil pa je tako strm, da je še zgovorni Marko rajši dihal, kot govoril. Na spustu začneva odštevat kilometre do okrepčevalnice. Marko pravi, da je dehidriran in tudi fajn lačen. Mene pa že 10km tišči lulat. Za grmovje se ne morem okorajžit. Sonček je le še daljni spomin, mraz v grapi pa tako pritiska, da se bojim, da ne pridem več k sebi, če slečem hlače za minutko.

Naslednja okrepčevalnica je Clio sredi ničega, ob njem pa dva taprava knapa. Zavita v debele jakne, s kučmo na glavi, vztrajata na vetru in mrazu. Z lulanjem na toplem torej ne bo nič. Tudi pogled na ponudbo okrepčevalnice ni preveč spodbuden. Čaj v kozarčkih je le še kepa ledu. Ampak gospoda sta pripravljena tudi na tiste, ki bi tekočino rajši konzumirali v tekočem stanju, zato iz avta privlečeta skoraj topel čaj. Pojem pol škatle napolitank, jih poplaknem s čajem, lulanje bo počakalo.

Sporočila cingljajo eno za drugim. Andrej je že davno v cilju in počasi ga začenja skrbeti zame. Rada bi mu odgovorila, da sem odlično. Da z nasmehom borbam proti cilju. A je tudi telefon v mrazu odpovedal sodelovanje.

Z Markom naju čaka samo še zadnja ura resnice, na vzponu in zadnji na strmini na Mrzlico. Ko se pregrizeva čez vse korenine in se mi v lepoti večernega zahoda prikaže koča, na ves glas zavriskam in zapojem. V koči pa vriska Slavka. Koliko prepotenih in zledenelih manijakov je danes že objela in postregla, energije pa še vedno za izvoz. Iz nahrbtnika privlečem toplo jakno, ki sem jo cel dan nosila naokoli. Njena teža mi tudi za hip ni bila odveč, saj me je grela že misel na to, da je tam in jo lahko kadarkoli oblečem. Z nostalgijo pomislim na Natašo, ki še vedno okreva po nesreči. Če bi bila zdrava, bi se danes ta jakna na Mrzlico pripeljala v njenem avtu. Sem prepričana. No, pa nazaj k jakni. Ko jo vzamem iz nahrbtnika, je bolj podobna ledeni kocki. Da jo sploh lahko razgrnem in povrnem v obliko primerno za oblačenje, jo moram najprej odtajat nad pečjo.

Na glavo namestiva lučke, dan se počasi poslavlja in napadeva zadnji spust. Na zadnjih nekaj kilometrih naju malo zezneta še dva mala vzpončka. Kakih 20vm, kar tako, da za slovo še malo globlje zadihaš. Najina mantra je zdaj: »Vidim naslednji trak.« Koncentrirava se samo še na trakove, ki bingljajo z grma. Ne želiva se več zgubljat. Dovolj je bilo. Želiva si samo še toplote cilja. Lučke v Trbovljah se nezadržno približujejo. Ena velika lučka osamljeno sveti tam dol in me čaka. Andrej seveda ni zdržal v koči in mi je s Snežko prišel nasproti.
Z Markom sva po desetih urah in pol, preživetih pri temperaturah pod lediščem, veselo privandrala na toplo. Krasna druščina sva bila. Ujela sva se v tempu, klepetu in tudi tišini, ki sva jo občasno potrebovala vsak zase. Še vedno ne verjamem, da mi je uspelo premagati tudi mraz in veter. No, ne njiju osebno, ampak strah pred njima. Sem se okronala kar za »zasavsko ledeno kraljico«. Knapovska je težka, zato je težek tudi Knap trail, pravi Leon.
Okrog sto nas je bilo, bedakov, ki se nismo dali prestrašiti polarnemu mrazu ali zimi po domače, ampak smo ji pogledali v oči. Iskanje meja, želja po več droge, ali le klic duše po močni izkušnji. Skozi tek vsak dan bolj spoznavam samo sebe in vsak dan bolj spoštujem vse, kar je del nas, del narave, del vesolja in del vsega, kar nas obkroža v tem življenju. Cilji doseženi z naporom so zame tisti, preko katerih se začutim in povežem s svojo dušo. In spoznavam, da so naše omejitve zgolj naša prepričanja. Vse je mogoče. Če si le iskreno želiš.

Tina, v miru se spočij na zvezdici, ki si jo izbrala, potem pa naprej, proti svojim željam.

ponedeljek, 28. november 2016

Rašica trail (50km/2500vm)


 
Konec novembra, tam nekje po Palmanovi, me vsako leto popade tekaška lenoba. Se mi zdi, da čisto upravičeno. Telesu je od časa do časa potrebno dati tudi malo več počitka. Ampak letos moram s to lenobo bolj previdno. Spomladi se namreč odpravljam na prvih 100milj, zato si želim, da bi bila zima bolj aktivna kot ponavadi.

Ker mi je jasno, da se v tem meglenem in žalostnem jesenskem času sama težko spravim na 50km trening, sem se prijavila na Rašica trail. Sicer sem tik pred zdajci še nekaj cincala in preverjala vremensko napoved, ampak sama v sebi sem vedela, da moram lenobi pogledat direktno v oči.

Bojda so letos organizatorji, po lanski izkušnji, naročili lepo vreme. No, snežilo res ni, je pa cel dan  bolj ali manj deževalo. Na štartu se nas je tako nabralo kakih sedemdeset ljubiteljev dežja in blata. Pred nami pa dvakrat ali petkrat 10km in 500vm.

Kakšno olajšanje je po Palmanovi spet stati na štartu trail tekme. Čvekanju, smejanju in objemom ni ne konca ne kraja. Na kupu je ultra nora energija.

Razmišljam, ali bi kateri od trail prijateljev opazil, če bi na tekmo prišla brez superg. Zakaj? Zato ker so prav vsi opazili, da sem prišla brez Andreja. Kot kaže šteje med mojo obvezno opremo. Ne, ni še obupal nad mano, čeprav je včasih že zelo blizu tega. Samo žrtvoval se je za družinsko dobro in peljal hčero na tekmo. V Energe teamu nismo samo tekači, imamo tudi plesalce.

Pred štartom gledam, kaj za en tip sledi Majčki kot senca. Ko vidim, da se ga nikakor ne more otresti, posežem vmes kar jaz in vpričo njega Majo vprašam, kje pa je njen Damjan. Stavka še končam ne, ko se zavem, da je ta tip, ki jo brez sramu zasleduje, pravzaprav Damjan z brki. Movember je naporen mesec. Če imam srečo in brkača prepoznam, mi je na smrt smešen, če pa mi ga ne uspe spoznat, sem smešna jaz.

Že dolgo nisem bila na tekmi v stilu nevemkolkrat na en hrib gor in dol. Me je pa tokrat, glede na vremensko napoved, prav to dejstvo pomirjalo. Vsakih 10km bom tako ob prečkanju štarta čisto blizu svojega nahrbtnika. Vanj sem stlačila rezervne tekaške opreme za deset tekačev, od katere seveda med tekmo ne bom potrebovala čisto nič, je pa res fajn, da je tam.

Čvekanje pred štartom me je tako zavedlo, da sem bila v čistem šoku, ko smo kar na enkrat začeli. Za prvi krog smo moči združili Uršula, Maja, Jaka in Marko. Na nekaterih odsekih je bilo res fino, da nas je bilo več in smo tako lažje navigirali po progi. Nimam pripomb na označbe, proga je bila označena kot je treba, ampak mene pač včasih iz neznanega razloga bolj pritegne kakšna druga stezica, kot ravno tista, ki jo je predvidel organizator.

Vzpon je bil mestoma fajn strm in drseč. Posebna dodana vrednost so bili vložki oviratlona iz podrtih dreves, ki si jih včasih premagal s plazenjem spodaj, včasih pa s prestopom od zgoraj. Priznam, da je bila koreografija plazenja in preskokov iz kroga v krog bolj uboga. Jaka je rekel, da grem kot stroj. Se strinjam. Če me gledaš kako lezem v breg, zagotovo spominjam na staro dizelco.

Ne glede na blatno podlago pa je bil vzpon prav prijeten, česar ne bi mogla trditi za spust z Rašice proti cilju. Prva polovica spusta je bila precej strma. Ilovnata podlaga pa je prav vabila k zdrsu. Po kratkem plezalnem vložku, kjer so prav prišle visokogorske izkušnje, se je strmina postavila še bolj na glavo. Seveda se nisem razveselila, ko sem za piko na i na drevesu zagledala še opozorilo: »Pozor, zelo strm spust.« Kako je lahko spust še bolj strm od strmega, smo kaj kmalu spoznali. 

Prav hvaležna sem bila za dva krajša makadamska vložka, kjer sem se malo oddahnila in spočila. Predvsem psiho, se mi zdi. Hvala bogu, da sta bila vsaj zadnja dva kilometra lepo tekaška in je bil zato vsak prihod v obrat res prijeten. Tik pred zdajci pa še presenečenje. Ročno izdelana brv čez potoček. Fotko tega izuma bom definitivno poslala Alenu in mu predlagala, da kaj takega postavi na Istra100milja, da ne bo treba do kolen v mrzlo vodo in to trikrat čez en in isti potok.
 
 
Ob progi je bilo kar nekaj amaterskih in profesionalnih fotografov, ki so se trudili ovekovečiti veličastnost trenutka. Z Uršo sva se vsakemu posebej na široko nasmehnili. Jaz sem tudi potegnila trebuh noter in se delala, da na polno tečem. Tudi v breg. Aja, nekaj drugega sem hotla povedat. V nekem trenutku sem se zavedela, da so vsi tisti nasmehi silno zavajajoči in Urši predlagala, da tega ne delava več. Kdo bo namreč vedel, da so ti traili en sam »sufer«, če jih pa midve pretečeva »z nasmehom«.
 
 
In tako petkrat. Navigiranje po progi je bilo iz kroga v krog lažje, saj smo pot tako razrili, da se sploh ni bilo več potrebno ozirati za trakovi. Je pa to seveda pomenilo, da je bilo blato iz kroga v krog globlje, bolj drseče in cmokajoče. Postajalo je pravo »živo blato«. Meni je v zadnjem krogu na nekaterih odsekih skoraj snelo superge z nog. Če sem prvi krog tekala levo in desno in se izogibala lužicam, da bi ohranila vsaj kanček elegance, sem proti koncu na polno letela po blatni čofti.  Supergi so postali neprepoznavna kepa blata, z blatom pa sem bila pošpricana do riti. V letih traila sem dala skozi že marsikatero blatno kopel, ampak tako na debelo z blatom ofrajhanih tekaških hlač pa še nisem prinesla domov.


V četrtem krogu sta mi nasproti prišla Andrej in Snežka. Snežka ni bila blatna samo do riti, ampak do ušes. Samo cmok v letu je dovolj, da sem bila spet polna energije. Tekla sem kot nora, da ju srečam še v petem krogu. Snežka je bila sicer neskončno razočarana, ker sta nadaljevala v nasprotni smeri, ni ji bilo namreč jasno, zakaj sta mene pustila kar po svoje.
 
 
Dan ni bil samo deževen, ampak tudi meglen. Megla se je iz ure v uro bolj gostila. Na koncu na trenutke nisem imela več pojma kje sem, saj se ni videlo nikamor. Iz megle je sevala samo blatna steza, ki sem ji slepo sledila.

Glede na teren sem prav važna, da sem padla samo enkrat, pa še to ni bil pravi padec, ampak samo zdrs s pristankom na riti. Malo sem bila umazana, predvsem roke sem imela čisto blatne, pa sem problem hitro rešila in si jih umila v naslednji luži. Glede na to, kako me je na nekaterih predelih zanašalo na ovinkih, bi bilo pričakovati širši repertoar padalnih vložkov.

Skovala sem tihi načrt, da zadnje prečkanje brvi izvedem kar pod njo. Se pravi čez potok. Tako bi lahko opravila predpranje blatne tekaške opreme. Kot se je izkazalo na koncu, nisem bila edina s to idejo in prečkanje potoka v zadnjem krogu je postalo kar »must be done«. Ker pa je postajalo vedno bolj hladno, me konec koncev ni zamikalo v mrzlo vodo. Kot prava »party breakerica« sem kopanje izpustila in v cilj pritekla ovita v zdravilno blatno oblogo. Revma mi letos ne more do živega.


V cilju me je z Andrejem čakala še novopečena trailašica Tjaša, ki se je danes prvič preizkusila na takratki progi. »Veš, to je pa res težek šport,« je izjavila. In dodala, da ni bilo treba, da so progo speljali po takih stezah, saj so na Rašici tudi lepše ceste. Ja, tudi jaz se med tekmo velikokrat sprašujem prav isto. A kot kaže je prav to tisti pravi čar traila.

Organizatorjem sem se želela zahvaliti še za traso brez srečanja s kravami. Pa sem si premislila. Ravno zdaj, ko se mi zdi, da sem se z njimi končno spoprijateljila in bi to prijateljstvo morala vaditi, mi naredijo trail brez krav. To ni preveč lepo od vas. Pašnik smo prečkali, drugo leto na njem pričakujem še krave. Če se vam zdi, da je za krave premrzlo, pomislite prosim še na nas. Ampak to je več ali manj edina resna kritika. Sicer pa vse pohvale za organizacijo in srčnost.

Z družino Jež, ki organizira ta prelepi dogodek, sem se dogovorila, da drugo leto zagotovo naročijo  sonce. Pozabila pa sem vprašat, kdo je napekel vse tiste dobrote s katerimi ste dvigovali našo energijo na okrepčevalnicah. Se mi zdi, da sem probala prav vse. Odlične so bile!
 
Še enkrat pa prav posebne pohvale za lepotilni blatni tretma. Brez doplačila. Je bil vključen v ceno. Na srečo proti gubam od smeha ni deloval. Te so ostale.

Zadnjič mi je Žiga rekel, da so moji blogi daljši od ulter. Zato sem danes (spet) probala bit ne preveč kratka in jedrnata.
 
 
 
 


 
 
 

nedelja, 09. oktober 2016

Valamar trail 2016 (54km/1650vm)


 
V petek popoldne je Energe team spet na poti v Rabac. Pred nama pa tretji Valamar trail. Tokrat ga čakam napol poklapana, saj se me loteva zoprna viroza. Pljuča imam polna in komaj diham. Bašem se z vsemi mogočimi arcnijami. Kurkuma, cimet, ingver, med, evkaliptusove kapjice, imunal, limona in verjetno še nisem naštela vsega, kar sem spravila v svoje telo. Če me bodo na tekmi testirali za doping, bom verjetno pozitivna.

Vzdušje v tednu pred tekmo je zaznamovala predvsem simpatična debata v ultra krogih, ali bom tokrat uspela prehiteti Andreja. Seme debate je pravzaprav zasejal Andrej sam, ko je izrazil dvom, ali sploh še lahko v cilj pride pred mano. Ne vem, ali so se pobirale tudi stave, vsekakor pa bo na progi zanimivo.

V Rabcu sije sonček. Vzdušje je skoraj poletno. Pogled navzgor na hribčke, ki jih bomo premagovali jutri, ne povzroči višjega utripa. Proga je znana in vse kar čutim je veselje, da se ponovno spopadem z njo.

Pred hotelom Sanifior, kjer delijo startne pakete, se počasi nabira pisana druščina. Omizje se počasi veča. Prihod vsakega od tekaških prijateljev in hkrati konkurentov, je pospremljen z množičnim objemanjem in čestitkami za pretekle podvige. Energija je ultra fajn. Komentiram: »Zdaj se tako objemamo, jutri na progi bomo pa spotikali drug drugega.« Kar je seveda samo hec.
 
 
Kaj vse si je treba povedati. Zgodb kar ne zmanjka. Žurka se preseli k Vencljevemu kombiju, kjer sledi hidracija s Stezičarjem. Nekateri vztrajajo pozno v noč. Midva pa se pospraviva v posteljo. Jaz v upanju, da bom do jutra ozdravela.

Čeprav je vremenska napoved aprilska, se zbudimo se v prekrasen sončen dan. Mene sicer peče grlo, a da ne bi šla na štart, sploh ne razmišljam. Sklenem, da na progi čudežno ozdravim.

Na štartu je živahno. Štarte obožujem. Vem, da se ponavljam, a ne morem mimo tega. Na trail preizkušnjah se tekači večinoma poznamo. Zato je vsaka tekma hkrati tudi druženje. In zato je štart take tekme vse kaj drugega, kot štart velike maratonske preizkušnje. Tukaj do zadnjega trenutka postavamo naokrog, se fotografiramo in na veliko klepetamo. Če kdo še ne ve, brez prestanka klepetamo tudi na progi, če je le kdo blizu in teče v tvojem tempu.
 
 
Prvi vzpon na Labin mine veliko hitreje kot lani. Nekje na sredi hriba Andrej uide naprej. Kljub prehladu v telesu čutim moč. Kmalu po Labinu prvič in na srečo tudi zadnjič zaidem s poti. Lahkotno tekam za skupno nekaj tekačev, z mislimi zabluzim in že sem s poti. Preden ugotovim, da je zmanjkalo zastavic, sem predelala že lep kos dodatnega klanca. Ob spremljavi kletvic jo potegnem navzdol in obrnem še nekaj zablodelih duš. Na glas se pogovorim sama s sabo, da se tega danes ne grem več. Enostavno si prepovem, da bi kot slepa kura letala za vsakim bedakom, ki misli, da je na progi. Od zdaj naprej se zanesem samo še nase.

Srečno prečkam predel, kjer sem lani prvič padla. Saj v resnici to niti ni bil padec, ampak špaga. Letos ni problema. Ker je proga suha, si prihranim baletne vložke. In že smo na obali. To je del, ki se ga veselim zaradi bližine morja. Proga in sonce, ki je že dobilo na moči, tukaj sicer nista prav prijazna, a pogled na obalo odtehta vse. Najrajši bi zavriskala. Čutim moč v svojih nogah, ki poskakujejo s skale na skalo.
 
 
Prvih petnajst kilometrov tečem v skupini nekaj tekačic in ves čas se po malem prehitevamo. Po obali pa si uspem pridobiti nekaj prednosti in na prvi okrepčevalnici izvem, da sem prva ženska na trasi 54km.

Suvereno nadaljujem v svojem tempu. Noge so lahkotne, telo je močno, glava sodeluje. Prehlad se je iz grla preselil v nos, ampak nos si na trailu očistiš v letu. Pri tem velja biti pozoren samo na tiste, ki tečejo za tabo.

Zagrizem v drugi hrib. Noben hujši zalogaj po vseh letošnjih višincih. Pa še malo so letos spremenili progo tod okrog in nam prihranili vzpon čisto na vrh gore Glušići. Spusta z vrha niti malo ne pogrešam, proga je bila tam primerna za kakšen zvin. Letos je speljana veliko bolj tekaško.

Zanka proti Bartićem mine res hitro. Skrbi me samo vročina. Kot sem videla kasneje, se je ogrelo tudi na 28 stopinj, kar je zame kar malo prevroče. Ampak ker sem res veliko pila, tudi to ni bil prehud problem.

Telefon pocinglja, pogledam in vidim Natašino sporočilo, da grize nohte ob online rezultatih in zakaj ji nisem povedala, da nameravam zmagati, ker potem bi pa ona sigurno prišla navijat. Navijanju se je tokrat s težkim srcem odpovedala. Prejšnji vikend je namreč v Berlinu postala maratonka in je menila, da ta vikend pa nima časa za tekaške dogodke, ker jo doma čaka preveč dela. Pa se je motila. A k temu še pridemo.

Na kmetiji, kjer sem imela lani pogovor z lajajočim cuckom, so letos zverino zaprli za ograjo. To mi je v veliko olajšanje, kajti lani sem na cilju zvedela, da je enemu od sotekačev mimogrede skrajšal tudi hlače. Spuščena ščeneta so zame najhujši del trailov. Še s kravami se lažje zmenim kako si bomo razdelile pot.

V Labinu me pričaka cela horda navijačic. Tečem skozi val srčnih žensk. Andreja, Helena, Katka in še nekaj obrazov, ki noro navijajo za vse Slovence na progi. No, ne vem. Mogoče celo za čisto vse na progi.

Na travnikih pred Ripendo telefon spet opozori nase. Berem: »Glej, da boš zmagala. Prihajam v Rabac.« A ne no! Nataša me heca. Odpišem: »Ne pozabi pižame.« Vem, da se zdaj razburja. Vedno je namreč huda name, zakaj ji med tekmo še odpisujem na njena sporočila. Po njenem bi namreč morala teči na vse ali nič. "Saj tečem Nataša, saj tečem." Odpisujem samo takrat, ko rinem v klanec in na žalost ne morem hitreje.

Pred mano se zasveti roza pojava. Ker se mi zazdi, da sem s planinske poti skrenila na tekaško modno pisto, je pred mano lahko samo Polona, ki teče na 42km. Počvekava o zadnjih modnih smernicah za tekače in počasi jo pustim za sabo.

Počutje pred zadnjim vzponom je odlično. Kilometri od štiridesetega naprej, so moji najljubši. Do takrat sem že v svojem svetu, glava je že izklopljena, telo ogreto na pravo delovno temperaturo, utrujenosti ali naveličanosti, ki se pojavita v kasnejših kilometrih, pa še ni na vidiku. Takrat se resnično počutim povezana z vesoljem. Takrat sem v svojem elementu. Takrat sem verjetno polna hormona sreče in vse je lepše, kot se zdi.
 
 
S temi mislimi grizem proti zadnjemu vrhu na poti. Vem, da mi bo tam gori zastal dih, kajti odprli se bodo neverjetni pogledi. Zdaj že znani kot tisti, ki »gate trgajo«. Čeprav sem že tolikokrat uživala v njih, me tudi tokrat pustijo brez besed. Še enkrat se zahvalim svojemu telesu, ki si upa in zmore podati na te prekrasne poti.

Organizator je letos sicer izpustil tisti najbolj zoprni spust z vrha, smo pa vrh zato obšli po terenu, ki ga še opisati ne znam. Hodili smo, ker tekat se tu res ni dalo, po njivi polni res globokih lukenj in kamenja. O poti ni bilo ne duha ne sluha. Če ne bi bile zastavice tod posejane res na pogosto, bi bila prepričana, da se je nekdo pošalil in nas speljal s prave poti.

Pa sem tudi ta teren pustila za sabo in že uživam na zadnjem spustu. Navijem mašino in tečem kot nora. Prehitim nekaj sotekačev iz krajše 42km razdalje. Eden izreče poklon, jaz pa se smejem nazaj: »Ker imamo daljšo razdaljo, moramo pač teči hitreje. Saj tisti na 75km bodo tudi kmalu prehitevali nas.« In res, malo pred ciljem mimo mene pade Toni, ki vodi na 75km razdalji.

Ko se spuščam proti Rabcu in tam doli zaslišim zvoke iz cilja, se prvič na tej tekmi ozrem čez ramo in preverim, ali me kakšna od sotekačic že zasleduje. Na tem klancu sem vsako leto tik pred ciljem na vse ali nič prehitela kakšno od konkurentk in zbojim se, da mi letos katera ne vrne.

Zvoki s tenis igrišč me pomirijo. To je to. Samo še malo in že z dvignjenimi rokami tečem v cilj. V ciljnem lijaku izvedem še skok. Kako je bil videti ne vem, je pa močno prijal. In tako priskakljam možičku v objem. Močno me objema, pa ne vem, ali je tako vesel zato, ker sem jaz zmagala, ali zato, ker me je močno prehitel. Tam sta tudi Mojca in Tomaž, novopečena člana tekaške združbe, ki sta se letos krstila na trail terenih.
 
 
Nataše ni. Itak, da se je hecala. Pošljem ji sporočilo, da jo že čakam v cilju in dobim nazaj, da ona je pa tudi že tukaj. Ne morem verjet! Ženska se je iz Ljubljane v Rabac pripeljala na podelitev in pijačo. »Prfuknjena si,« ji rečem. »Ne, ti si prfuknjena,« mi vrne. »Ma bog mi je priča, da si ti bolj,« vztrajam. V bistvu pa na tisti ploščadi, v tistem trenutku, verjetno niti enega normalnega. En za drugim v cilj prihajajo tekaški kompanjoni. Sonček sije in v cilju je prekrasno vzdušje. Navijamo, klepetamo, uživamo. Prekrasen  dan se počasi preveša v noč, mi pa še kar nismo povedali vsega.
 
Alen naju z Ajdo na podelitvi napove kot svoji "manekenki" iz Slovenije. Najini fotografiji z lanske tekme namreč krasita internetno stran Valamar traila http://www.valamartrail.com/en/. Vse možno sem si mislila o svoji prihodnosti. Da bom tekačica in "manekenka" pa niti v sanjah. Upam, da Alen ne bo zamenjal fotografij z bolj svežimi, ker "krono" bom težko predala. Lahko se zbudim iz teh sanj in postanem žaba.
 
 
Marko je pred tekom rekel: »Na tekmo greš premagat samega sebe, če pa ob tem še koga prehitiš, si je pa sam kriv.« Marko, hvala za tole. Sama ne bi mogla povedati boljše.