torek, 21. februar 2017

8 ur Slivnice 2017 (50km/3500vm)

 
Osem ur Slivnice. Kaj bi še lahko novega povedala o prireditvi, ki sem jo obiskala četrtič? Ne vem. Bomo videli.

Priznam, da sem se tokrat na Slivnico odpravila s težavo. V nekem trenutku sem namreč začutila odpor do tekem, ki jim rečem kar »nešteto ur po enem hribu gor in dol«. Pa pravzaprav ne vem povedat zakaj. Kot da se je zgodilo neko nasičenje. Ali naveličanost.

Če sem čisto iskrena, se ta naveličanost v zadnjem času mnogokrat zgodi tudi takrat, ko se odpravljam na trening po domačih in neštetokrat pretečenih hribčkih in dolinah. Verjetno je razlog v tem, da iz leta v leto povečujem pretečeno kilometrino in zato za vsak nov premik pač potrebujem nov izziv. Na nekaterih sto in stokrat pretečenih potkah telo deluje kot na avtopilotu in čeprav lahko tečem hitreje, saj je potrebna manjša pozornost, se pot v glavi bolj vleče. Zato se rada podajam v nove kraje, na nove potke, po nove razglede.

Slivnica tega izziva ni ponudila. Zato, ker sem se celih osem ur po tem hribu podila že štirikrat, če niti ne štejem ostalih izletov na ta isti hribček. Vzpon tako poznam že na pamet. A razlog, da sem v soboto zjutraj spet stala na štartu 8 ur Slivnice in to s štartno številko 8, leži čisto drugje.
 
 
Na tem dogodku je tekanje gor in dol samo obrobna korist. Tukaj se zgodi prav posebna energija. Začne se že s hribom, ki je nekako čaroben. Zato se ni za čuditi, da so ga za svoje domovanje izbrale še čarovnice. Potem pa je tukaj družina Knap in ekipa, ki dogodek organizirajo z neizmerno dozo srčnosti. Zaradi tega sta vsak vzpon in spust tekaška poslastica, postanek na spodnji in zgornji okrepčevalnici pa kulinarični dogodek. Ko bom šla v tekaško penzijo, pridem na 8 ur Slivnice samo na pojedino! Komaj čakam, da zmažem 8 kosov špehovke z zaseko in domačo salamo.

Drug razlog, da Slivnice ne bi zamudila, pa je druženje. Ker je 8 ur Slivnice prav v obdobju, ko ni drugih večjih tekem, vsi pa se nanje pripravljamo, se tu vsako leto zbere smetana slovenske ultra druščine. Peter je zato zadnjič rekel, da Slivnica šteje za ultra državno prvenstvo. Sami nasmejani obrazi in prepihane glave. Pozitivizma za izvoz. Vsi navijamo za vse, vsi tekmujemo sami s sabo. Objemi in spodbude so samo sopotniki čiste uživancije.
 
 
Energe team je letos nastopal v rahlo okrnjeni obliki. Ker se Andrej pripravlja na IronMan Lanzerotte, je dan izkoristil za kombiniran trening. Dvema vzponoma na Slivnico je dodal kolesarsko turo do Kopra. Jaz pa se letos odpravljam na Istra100milja in ker se ta nezadržno približuje, sem si udeležbo zamislila kot dober trening. Obljubila sem si, da se ne bom prekurila, da bom vse vzela tako lahkotno, da bom tudi po tekmi lahko normalno nadaljevala s treningi. Malo me je sicer skrbelo, ali bom lahko držala svojo obljubo, saj me na tekmah ponavadi kar potegne v dogajanje. Tokrat pa so najhitrejše konkurentke poskrbele, da se odločitve ni bilo prehudo držati, saj so takoj po štartu pokazale, da bodo neulovljive. Tako sem se brez prehudih notranjih bojev lahko lotila uživanja in počasi grizla proti ciljnim sedmim vzponom.
 
O tem, kako so vsi vzponi enaki, a vsak drugačen, sem pisala že velikokrat. In tudi tokrat je bilo tako. Ker je bil napovedan lep sončen dan in ker sem podrobno pogledala fotografije proge, ki jih je dan poprej objavil Borut, sem imela predstavo, da bo trasa pretežno suha, z znanimi blatnimi vložki. Ker pa je ponoči deževalo, nas je na vrhu pričakala snežna odejica. Snega je bilo res samo za vzorec, sta pa zato prekrasno pomladno sonce, ki je vztrajno topilo stare ledene zaplate in burja, ki je topeč sneg sproti spreminjala v ledeno drsalnico, poskrbela za artistične vložke padcev. Ledene zaplate so se tekom dneva, pod stampedom stoštiridesetih tekačev in ob pomoči toplega sonca, sicer vztrajno topile in manjšale. So se pa temu primerno povečevali in poglabljali blatni predeli. Če smo dopoldne padali na ledu, so bile popoldne pogostejše blatne kopeli. Posledice so bile vidne tudi na tekačih. Dopoldne so mimo mene tekali krvavi komolci in kolena, popoldne pa blatne riti.
 
 
Glede na zahtevnost proge se moram prav považit, da sem padla samo enkrat. In še to, če lahko kdo sploh verjame, gor grede. Bolj ko prevrtavam ta film, manj mi je jasno. Pogumno sem jo pičila po enem od ledenih predelov z vso potrebno pozornostjo in zavedanjem. Kar na enkrat pa nisem bila več na nogah, ampak na riti. Padec seveda ni bil usoden, pravzaprav tudi boleč ne, ker če padeš hodeč po hribu gor grede, nikakor ne moreš pasti prav daleč. Me je pa malo zabolel ponos, saj mi še zdaj ni jasno, kako mi je uspelo nekaj takega.

Stoštirideset udeležencev nas je Slivnico osvojilo desetkrat, osemkrat, sedemkrat, ali samo enkrat. In če sem vsakogar ob srečanju vsaj pozdravila ali spodbujala, se je teh srečanj tekom dneva nabralo res lepo število. Znani obrazi so potovali mimo mene kot na filmskem traku. Ko so jo rezali gor v hrib, so se mi prikazali v počasnem posnetku. Na naslednjem srečanju, ko so jo mahali v dolino, so mimo mene švignili v hitri izdaji. Nekateri sproščeno, drugi na robu svojih moči. Nekateri vedno počasneje, drugi iz kroga v krog hitreje. Nekateri vedno pripravljeni na šalo, drugi resno zatopljeni v svoje delo. Vsi brez izjeme pa z iskricami zadovoljstva v kotičkih očes. Vsi smo tekali gor in dol in iskali sebe.
 
 
Ko smo se po osmih urah zbrali v koči ob krožniku jote, smo bili vsi notranje polni. Eni bolj leseni, drugi še vedno poskočni, vsi pa zadovoljni. Ko se po teku znajdem v družbi ljudi, ki znajo preko pragu bolečine, ki si upajo iz cone udobja, ki vedo, da so omejitve samo v naši glavi, mi je vedno toplo pri srcu. Še bolj vesela pa sem zato, ker energija, ki jo pri tem ustvarimo, ne ostane samo v nas in za nas, ampak jo odnesemo domov in predamo vsem sopotnikom naših življenj. Našim bližnjim, pa tudi naključnim mimoidočim. Verjamem, da je samopreseganje ključ za širitev virusa sreče. In vsi, ki smo se v soboto spopadli s Slivnico, smo okuženi in okužbo širimo naprej.
 

Prejšnja leta sem o Slivnici pisala tukaj: Slivnica 2015 in Slivnica 2014 

ponedeljek, 09. januar 2017

Novoletni KNAP trail 2017 (64km/3300vm)


Knap trail posvečam moji prijateljici Tini, ki je v začetku leta izgubila boj z rakom. S tekom sem se od nje želela posloviti zato, ker je sklenila, da bo tudi ona začela teči, takoj ko se pozdravi. In ker sva se zadnjič videli preko TV ekrana, ko sem ji iz Dnevnika pomahala z Božičkovega teka. In ker mi v ušesih še vedno odzvanja njen zvonki smeh, ko me je včasih poklicala in komentirala zapise na mojem blogu. Rada se je smejala. Zato bo tudi ta zapis za nasmejat. "Tina, tudi ti se smej tam zgoraj!" Do konca je verjela, da bo ozdravela. Iskala je svojo odgovornost in upala, da bo dobila drugo priložnost, da se zares vzljubi. Zato: "Radi se imejmo. Sami sebe. Sledimo klicu duše, ego naj bo le sopotnik."

Kot ponavadi, tudi tokrat pred štartom ni šlo gladko. Vremenarji so napovedali prihod precej mrzlih zimskih dni. Pustimo ob strani napihovanja novinarjev o polarnem mrazu in podobne nebuloze. A tudi napovedanih -14 na štartu in dan, ko se temperature ne bodo dvignile nad -6, sta pri meni zbujala strahospoštovanje. Predvsem ob misli, da bom za tistih 64km in 3300vm po Zasavju potrebovala med deset in enajst ur.
Zato sem spet cincala, ali se ne bi rajši pridružila Andreju na krajši progi, a že kmalu sklenila, da štartam na napovedani razdalji in prepustim močem narave, da povedo svoje. Na progi me bo vsakih deset kilometrov čakala topla koča in možnost odstopa. Zadnjih nekaj dni sem se zato posvečala tihi kontemplaciji na temo ustrezne kombinacije oblačil. V takšnih razmerah je izbira oblačil lahko faktor, ki te popelje do cilja, ali predčasno ustavi.

Že odhod od doma je postregel s prvo preizkušnjo. Iz zračnikov za motorno gretje v avtodomu je med vožnjo namesto toplega, pihal leden zrak. Andrej je besno vrtel šalter za regulacijo gretja, jaz pa sem se zavila v dodatni dve deki. In tako do Lukovice, kjer je Andrej ugotovil, da mora doliti par litrov antifriza. Gretje je spet lepo sodelovalo, jaz pa sem razmišljala, ali je bil to še zadnji test univerzuma, ali sem pripravljena na jutrišnjo preizkušnjo z mrazom.

Pa ni bil zadnji. Test namreč. Zjutraj sem se rutinirano oblekla, namazala, spakirala hrano in rezervna oblačila v nahrbtnik, priklopila meh z vodo, ter se odpravljala po štartno številko. Ko pod nahrbtnikom zagledam celo lužo. Andrej ugotovi, da na priklopu cevke manjka tesnilo. Ga je potegnilo dol, ko sem včeraj cevko oblačila v zimska oblačila. Vsa voda iz meha je tako stekla v nahrbtnik. Najprej zakolnem, potem pa skoraj v jok. Nahrbtnik, dvoje rokavice, dve kapi, buf, vse premočeno, zunaj pa -12. Po čudežu sem vsaj anorak zavila v polivinil vrečko. Andrej mi viteško ponuja svoje rokavice in nahrbtnik, a kako naj grem na pot brez svoje opreme?! Za trenutek sedem v kot in skoraj vidim, kako je tekma zame zaključena, še preden se je začela. A se kmalu zberem. Andreja pošljem po štartno številko, jaz pa zakurblam webasto in na toplem zraku fenam opremo. Petnajst minut in že je vse posušeno, hvala bogu za hitrosušeče materiale, jaz pa tečem proti startu.


Dogodivščine in nove preizkušnje univerzuma za Energe team se zdaj lahko nadaljujejo. Kaj kmalu se pokaže, da ima vsak zaplet svoje sporočilo. Tisti z mehom mi je kot kaže hotel povedat, da bo meh danes odveč. Cevka oblečena v super truper izolirno oblekico tinsulate, ki je pred leti zdržala mraz tudi med vzponom na Mont Blanc, je v Trbovljah zmrznila že na prvem vzponu na Javor. Hvala bogu sem sabo vzela še prazno flaško, ki jo na prvi okrepčevalnici, pri »kraljici ljudskih src« Slavki, napolnim s čajem.

Kmalu po začetku združimo moči z Matejo in Markom. S prijetnim klepetom si krajšamo čas in daljšamo pot. Nekje na kolovozu proti Čemšeniški namreč kar konkretno skrenemo s poti. Zaradi ovinka se trenutno uspemo uvrstiti na častno zadnje mesto. A pot je še dolga, če bomo še kaj skrenili, lahko še daljša, a tudi časa za prehitevanje bo še dovolj.

Ko se ponovno utirimo, se začne prva resna borba z mrazom. Celih 500vm vzpona na Čemšeniško poteka po senčnatem pobočju. Pot je sicer prekrasna in obvezna za ponovit v kakšni sončni pripeki. Danes pa mraz grize v prste in lica, veter šteje rebra. Do vrha zmrzne še čaj v flaški. Kot kaže se bo treba danes napit in najest v okrepčevalnicah.

V koči nas pričaka Srečko. Zmrznjeno vodo iz meha zlijem stran, ledenih kep res ne bom nosila sabo, čaj v flaški mi Srečko zamenja za toplega, flaško pa kot dojenčka zavijem v volnen šal, ki ga sabo nosim za uporabo v večernih urah. Na spustu nas boža sonček. Rada bi rekla, da nas je ogrel, a žal ni bilo tako. Je pa v telesa in glave prinesel novega upanja.

Nekje na poti do Planinske vasi z Markom pustiva za sabo Matejo in Marjeto, ter v smehu prehitiva Majo in Robija. Spust do Trbovelj, kjer bomo približno na polovici današnje preizkušnje, je večinoma sončen in prijeten. Malo bolj živahno je tudi na progi, saj srečujeva tekmovalce s krajših dveh razdalj.

V okrepčevalnici Pri Lipi me objameta in pocrkljata Olga in Borut. Danes je res lušno, saj poznam vse prostovoljce in njihova vzpodbuda mi da še posebne energije.

Na vzponu na Kal me prime lulat. Sklenem, da bom potrpela do koče, da me mraz preveč ne uščipne v tazadnjo. Z Markom grizeva višince v brezkončnem klepetu. Ko se odpre pogled na Kočo na Kalu, se tam zadaj pokaže tudi vrh Mrzlice. Tako blizu je, da bi se ga skoraj lahko dotaknila. Ampak ne še. Najprej morava še dol, pa gor na Gozdnik, pa dol in šele potem se bova lahko povzpela na Mrzlico. Tako pravi trasa. V koči se najeva in napijeva. V navalu opravkov pozabim it na stranišče.


Ponavadi na okrepčevalnicah pojem le za vzorec, kakšno banano sem in tja. Večinoma se zanašam na svoje gele, ki jih tovorim s sabo. Tokrat je mraz ukazal drugače. Na prvi okrepčevalnici sem pojedla dve napolitanki, na drugi štiri, na predzadnji pa skoraj pol škatle. Zalivala sem jih s toplim čajem. Spomin na otroštvo. In nostalgija. Napolitank nisem jedla že celo večnost. Danes so več kot odlične. Geli so tako ali tako zmrznili. Čaj v volneni posteljici pa je uspel ostati v tekočem stanju. Sicer je bil temperature proti ledišču, a sem lahko vseeno sem in tja naredila kakšen požirek.

Z Markom pa sva jo že rezala po spustu proti Gozdniku. Kmalu po tem, ko so se razšle poti vseh treh prog, naju ogovori planinec, ki je ravno obračal avto. Prijazno nama namigne, da če greva za Gozdnik, bo tuki gor krajša pot. Pojasniva mu, da sva na tekmi, da bi progo sicer rada skrajšala, a je treba po pravilih za rdečimi trakci. Kasneje se ustavi in naju poheca, če greva en kos poti kar z njim, z avtom. Seveda kleno odkloniva takšno pomoč. Na naslednjem spustu naju ustavi družinica, češ da greva po napačni poti. Ustaviva se, da jim pojasniva, da sva na tekmovanju in morava slediti rdečim trakovom. Eden takih med klepetom binglja na grmu za njimi. Smelo se podava po hribu navzdol, ko na naslednjem križišču opaziva, da so trakovi izginili. Vrneva se nazaj gor, a trakovi kažejo v dolino in nato izginejo. Kličeva Sreča, ki naju napoti po zgornji cesti. Tečeva, nisva sigurna, ali je to zdaj to, ali smo se prav razumeli kje sva, ko se trakovi spet pojavijo. Kot kaže, smo tudi tokrat na progi imeli opraviti s šaljivcem, ki ima slab smisel za humor. Tudi to je del tekme. Tistih nekaj dodatnih višincev in 10 minut naju ni ubilo. »Še malo dodatnega treninga za isto ceno,« pravim jaz. Marko pa, da upa, da nama Srečko ne zaračuna dodatnih kilometrov. Da sva le nazaj na progi.

Pot se blago vzpenja. Pravi tekaški raj. Hočem v tekaški korak, pa ne gre. Tako sem trda od mraza, da ob vsakem malo hitrejšem premikanju čutim, kot da imam sto kil. Cel december sem se izogibala sladkarijam, da bi bila ravno prav lahkotna za Knapa, zdaj pa tole. Res, da je v nahrbtniku topla jakna, ampak z njeno težo ne moremo razložit razlike od moje kilaže, do tistih stotih, ki jih je čutiti v telesu. Kot kaže so mišice na mrazu izgubile prožnost. Tudi um je tam nekje. Če bi bilo še kaj pameti v njem, bi bila zdaj nekje na toplem.

In že grizeva v Gozdnik, z ljubkovalnim imenom Groznik. Ni bil ne vem kaj grozen. Bil pa je tako strm, da je še zgovorni Marko rajši dihal, kot govoril. Na spustu začneva odštevat kilometre do okrepčevalnice. Marko pravi, da je dehidriran in tudi fajn lačen. Mene pa že 10km tišči lulat. Za grmovje se ne morem okorajžit. Sonček je le še daljni spomin, mraz v grapi pa tako pritiska, da se bojim, da ne pridem več k sebi, če slečem hlače za minutko.

Naslednja okrepčevalnica je Clio sredi ničega, ob njem pa dva taprava knapa. Zavita v debele jakne, s kučmo na glavi, vztrajata na vetru in mrazu. Z lulanjem na toplem torej ne bo nič. Tudi pogled na ponudbo okrepčevalnice ni preveč spodbuden. Čaj v kozarčkih je le še kepa ledu. Ampak gospoda sta pripravljena tudi na tiste, ki bi tekočino rajši konzumirali v tekočem stanju, zato iz avta privlečeta skoraj topel čaj. Pojem pol škatle napolitank, jih poplaknem s čajem, lulanje bo počakalo.

Sporočila cingljajo eno za drugim. Andrej je že davno v cilju in počasi ga začenja skrbeti zame. Rada bi mu odgovorila, da sem odlično. Da z nasmehom borbam proti cilju. A je tudi telefon v mrazu odpovedal sodelovanje.

Z Markom naju čaka samo še zadnja ura resnice, na vzponu in zadnji na strmini na Mrzlico. Ko se pregrizeva čez vse korenine in se mi v lepoti večernega zahoda prikaže koča, na ves glas zavriskam in zapojem. V koči pa vriska Slavka. Koliko prepotenih in zledenelih manijakov je danes že objela in postregla, energije pa še vedno za izvoz. Iz nahrbtnika privlečem toplo jakno, ki sem jo cel dan nosila naokoli. Njena teža mi tudi za hip ni bila odveč, saj me je grela že misel na to, da je tam in jo lahko kadarkoli oblečem. Z nostalgijo pomislim na Natašo, ki še vedno okreva po nesreči. Če bi bila zdrava, bi se danes ta jakna na Mrzlico pripeljala v njenem avtu. Sem prepričana. No, pa nazaj k jakni. Ko jo vzamem iz nahrbtnika, je bolj podobna ledeni kocki. Da jo sploh lahko razgrnem in povrnem v obliko primerno za oblačenje, jo moram najprej odtajat nad pečjo.

Na glavo namestiva lučke, dan se počasi poslavlja in napadeva zadnji spust. Na zadnjih nekaj kilometrih naju malo zezneta še dva mala vzpončka. Kakih 20vm, kar tako, da za slovo še malo globlje zadihaš. Najina mantra je zdaj: »Vidim naslednji trak.« Koncentrirava se samo še na trakove, ki bingljajo z grma. Ne želiva se več zgubljat. Dovolj je bilo. Želiva si samo še toplote cilja. Lučke v Trbovljah se nezadržno približujejo. Ena velika lučka osamljeno sveti tam dol in me čaka. Andrej seveda ni zdržal v koči in mi je s Snežko prišel nasproti.
Z Markom sva po desetih urah in pol, preživetih pri temperaturah pod lediščem, veselo privandrala na toplo. Krasna druščina sva bila. Ujela sva se v tempu, klepetu in tudi tišini, ki sva jo občasno potrebovala vsak zase. Še vedno ne verjamem, da mi je uspelo premagati tudi mraz in veter. No, ne njiju osebno, ampak strah pred njima. Sem se okronala kar za »zasavsko ledeno kraljico«. Knapovska je težka, zato je težek tudi Knap trail, pravi Leon.
Okrog sto nas je bilo, bedakov, ki se nismo dali prestrašiti polarnemu mrazu ali zimi po domače, ampak smo ji pogledali v oči. Iskanje meja, želja po več droge, ali le klic duše po močni izkušnji. Skozi tek vsak dan bolj spoznavam samo sebe in vsak dan bolj spoštujem vse, kar je del nas, del narave, del vesolja in del vsega, kar nas obkroža v tem življenju. Cilji doseženi z naporom so zame tisti, preko katerih se začutim in povežem s svojo dušo. In spoznavam, da so naše omejitve zgolj naša prepričanja. Vse je mogoče. Če si le iskreno želiš.

Tina, v miru se spočij na zvezdici, ki si jo izbrala, potem pa naprej, proti svojim željam.

ponedeljek, 28. november 2016

Rašica trail (50km/2500vm)


 
Konec novembra, tam nekje po Palmanovi, me vsako leto popade tekaška lenoba. Se mi zdi, da čisto upravičeno. Telesu je od časa do časa potrebno dati tudi malo več počitka. Ampak letos moram s to lenobo bolj previdno. Spomladi se namreč odpravljam na prvih 100milj, zato si želim, da bi bila zima bolj aktivna kot ponavadi.

Ker mi je jasno, da se v tem meglenem in žalostnem jesenskem času sama težko spravim na 50km trening, sem se prijavila na Rašica trail. Sicer sem tik pred zdajci še nekaj cincala in preverjala vremensko napoved, ampak sama v sebi sem vedela, da moram lenobi pogledat direktno v oči.

Bojda so letos organizatorji, po lanski izkušnji, naročili lepo vreme. No, snežilo res ni, je pa cel dan  bolj ali manj deževalo. Na štartu se nas je tako nabralo kakih sedemdeset ljubiteljev dežja in blata. Pred nami pa dvakrat ali petkrat 10km in 500vm.

Kakšno olajšanje je po Palmanovi spet stati na štartu trail tekme. Čvekanju, smejanju in objemom ni ne konca ne kraja. Na kupu je ultra nora energija.

Razmišljam, ali bi kateri od trail prijateljev opazil, če bi na tekmo prišla brez superg. Zakaj? Zato ker so prav vsi opazili, da sem prišla brez Andreja. Kot kaže šteje med mojo obvezno opremo. Ne, ni še obupal nad mano, čeprav je včasih že zelo blizu tega. Samo žrtvoval se je za družinsko dobro in peljal hčero na tekmo. V Energe teamu nismo samo tekači, imamo tudi plesalce.

Pred štartom gledam, kaj za en tip sledi Majčki kot senca. Ko vidim, da se ga nikakor ne more otresti, posežem vmes kar jaz in vpričo njega Majo vprašam, kje pa je njen Damjan. Stavka še končam ne, ko se zavem, da je ta tip, ki jo brez sramu zasleduje, pravzaprav Damjan z brki. Movember je naporen mesec. Če imam srečo in brkača prepoznam, mi je na smrt smešen, če pa mi ga ne uspe spoznat, sem smešna jaz.

Že dolgo nisem bila na tekmi v stilu nevemkolkrat na en hrib gor in dol. Me je pa tokrat, glede na vremensko napoved, prav to dejstvo pomirjalo. Vsakih 10km bom tako ob prečkanju štarta čisto blizu svojega nahrbtnika. Vanj sem stlačila rezervne tekaške opreme za deset tekačev, od katere seveda med tekmo ne bom potrebovala čisto nič, je pa res fajn, da je tam.

Čvekanje pred štartom me je tako zavedlo, da sem bila v čistem šoku, ko smo kar na enkrat začeli. Za prvi krog smo moči združili Uršula, Maja, Jaka in Marko. Na nekaterih odsekih je bilo res fino, da nas je bilo več in smo tako lažje navigirali po progi. Nimam pripomb na označbe, proga je bila označena kot je treba, ampak mene pač včasih iz neznanega razloga bolj pritegne kakšna druga stezica, kot ravno tista, ki jo je predvidel organizator.

Vzpon je bil mestoma fajn strm in drseč. Posebna dodana vrednost so bili vložki oviratlona iz podrtih dreves, ki si jih včasih premagal s plazenjem spodaj, včasih pa s prestopom od zgoraj. Priznam, da je bila koreografija plazenja in preskokov iz kroga v krog bolj uboga. Jaka je rekel, da grem kot stroj. Se strinjam. Če me gledaš kako lezem v breg, zagotovo spominjam na staro dizelco.

Ne glede na blatno podlago pa je bil vzpon prav prijeten, česar ne bi mogla trditi za spust z Rašice proti cilju. Prva polovica spusta je bila precej strma. Ilovnata podlaga pa je prav vabila k zdrsu. Po kratkem plezalnem vložku, kjer so prav prišle visokogorske izkušnje, se je strmina postavila še bolj na glavo. Seveda se nisem razveselila, ko sem za piko na i na drevesu zagledala še opozorilo: »Pozor, zelo strm spust.« Kako je lahko spust še bolj strm od strmega, smo kaj kmalu spoznali. 

Prav hvaležna sem bila za dva krajša makadamska vložka, kjer sem se malo oddahnila in spočila. Predvsem psiho, se mi zdi. Hvala bogu, da sta bila vsaj zadnja dva kilometra lepo tekaška in je bil zato vsak prihod v obrat res prijeten. Tik pred zdajci pa še presenečenje. Ročno izdelana brv čez potoček. Fotko tega izuma bom definitivno poslala Alenu in mu predlagala, da kaj takega postavi na Istra100milja, da ne bo treba do kolen v mrzlo vodo in to trikrat čez en in isti potok.
 
 
Ob progi je bilo kar nekaj amaterskih in profesionalnih fotografov, ki so se trudili ovekovečiti veličastnost trenutka. Z Uršo sva se vsakemu posebej na široko nasmehnili. Jaz sem tudi potegnila trebuh noter in se delala, da na polno tečem. Tudi v breg. Aja, nekaj drugega sem hotla povedat. V nekem trenutku sem se zavedela, da so vsi tisti nasmehi silno zavajajoči in Urši predlagala, da tega ne delava več. Kdo bo namreč vedel, da so ti traili en sam »sufer«, če jih pa midve pretečeva »z nasmehom«.
 
 
In tako petkrat. Navigiranje po progi je bilo iz kroga v krog lažje, saj smo pot tako razrili, da se sploh ni bilo več potrebno ozirati za trakovi. Je pa to seveda pomenilo, da je bilo blato iz kroga v krog globlje, bolj drseče in cmokajoče. Postajalo je pravo »živo blato«. Meni je v zadnjem krogu na nekaterih odsekih skoraj snelo superge z nog. Če sem prvi krog tekala levo in desno in se izogibala lužicam, da bi ohranila vsaj kanček elegance, sem proti koncu na polno letela po blatni čofti.  Supergi so postali neprepoznavna kepa blata, z blatom pa sem bila pošpricana do riti. V letih traila sem dala skozi že marsikatero blatno kopel, ampak tako na debelo z blatom ofrajhanih tekaških hlač pa še nisem prinesla domov.


V četrtem krogu sta mi nasproti prišla Andrej in Snežka. Snežka ni bila blatna samo do riti, ampak do ušes. Samo cmok v letu je dovolj, da sem bila spet polna energije. Tekla sem kot nora, da ju srečam še v petem krogu. Snežka je bila sicer neskončno razočarana, ker sta nadaljevala v nasprotni smeri, ni ji bilo namreč jasno, zakaj sta mene pustila kar po svoje.
 
 
Dan ni bil samo deževen, ampak tudi meglen. Megla se je iz ure v uro bolj gostila. Na koncu na trenutke nisem imela več pojma kje sem, saj se ni videlo nikamor. Iz megle je sevala samo blatna steza, ki sem ji slepo sledila.

Glede na teren sem prav važna, da sem padla samo enkrat, pa še to ni bil pravi padec, ampak samo zdrs s pristankom na riti. Malo sem bila umazana, predvsem roke sem imela čisto blatne, pa sem problem hitro rešila in si jih umila v naslednji luži. Glede na to, kako me je na nekaterih predelih zanašalo na ovinkih, bi bilo pričakovati širši repertoar padalnih vložkov.

Skovala sem tihi načrt, da zadnje prečkanje brvi izvedem kar pod njo. Se pravi čez potok. Tako bi lahko opravila predpranje blatne tekaške opreme. Kot se je izkazalo na koncu, nisem bila edina s to idejo in prečkanje potoka v zadnjem krogu je postalo kar »must be done«. Ker pa je postajalo vedno bolj hladno, me konec koncev ni zamikalo v mrzlo vodo. Kot prava »party breakerica« sem kopanje izpustila in v cilj pritekla ovita v zdravilno blatno oblogo. Revma mi letos ne more do živega.


V cilju me je z Andrejem čakala še novopečena trailašica Tjaša, ki se je danes prvič preizkusila na takratki progi. »Veš, to je pa res težek šport,« je izjavila. In dodala, da ni bilo treba, da so progo speljali po takih stezah, saj so na Rašici tudi lepše ceste. Ja, tudi jaz se med tekmo velikokrat sprašujem prav isto. A kot kaže je prav to tisti pravi čar traila.

Organizatorjem sem se želela zahvaliti še za traso brez srečanja s kravami. Pa sem si premislila. Ravno zdaj, ko se mi zdi, da sem se z njimi končno spoprijateljila in bi to prijateljstvo morala vaditi, mi naredijo trail brez krav. To ni preveč lepo od vas. Pašnik smo prečkali, drugo leto na njem pričakujem še krave. Če se vam zdi, da je za krave premrzlo, pomislite prosim še na nas. Ampak to je več ali manj edina resna kritika. Sicer pa vse pohvale za organizacijo in srčnost.

Z družino Jež, ki organizira ta prelepi dogodek, sem se dogovorila, da drugo leto zagotovo naročijo  sonce. Pozabila pa sem vprašat, kdo je napekel vse tiste dobrote s katerimi ste dvigovali našo energijo na okrepčevalnicah. Se mi zdi, da sem probala prav vse. Odlične so bile!
 
Še enkrat pa prav posebne pohvale za lepotilni blatni tretma. Brez doplačila. Je bil vključen v ceno. Na srečo proti gubam od smeha ni deloval. Te so ostale.

Zadnjič mi je Žiga rekel, da so moji blogi daljši od ulter. Zato sem danes (spet) probala bit ne preveč kratka in jedrnata.
 
 
 
 


 
 
 

nedelja, 09. oktober 2016

Valamar trail 2016 (54km/1650vm)


 
V petek popoldne je Energe team spet na poti v Rabac. Pred nama pa tretji Valamar trail. Tokrat ga čakam napol poklapana, saj se me loteva zoprna viroza. Pljuča imam polna in komaj diham. Bašem se z vsemi mogočimi arcnijami. Kurkuma, cimet, ingver, med, evkaliptusove kapjice, imunal, limona in verjetno še nisem naštela vsega, kar sem spravila v svoje telo. Če me bodo na tekmi testirali za doping, bom verjetno pozitivna.

Vzdušje v tednu pred tekmo je zaznamovala predvsem simpatična debata v ultra krogih, ali bom tokrat uspela prehiteti Andreja. Seme debate je pravzaprav zasejal Andrej sam, ko je izrazil dvom, ali sploh še lahko v cilj pride pred mano. Ne vem, ali so se pobirale tudi stave, vsekakor pa bo na progi zanimivo.

V Rabcu sije sonček. Vzdušje je skoraj poletno. Pogled navzgor na hribčke, ki jih bomo premagovali jutri, ne povzroči višjega utripa. Proga je znana in vse kar čutim je veselje, da se ponovno spopadem z njo.

Pred hotelom Sanifior, kjer delijo startne pakete, se počasi nabira pisana druščina. Omizje se počasi veča. Prihod vsakega od tekaških prijateljev in hkrati konkurentov, je pospremljen z množičnim objemanjem in čestitkami za pretekle podvige. Energija je ultra fajn. Komentiram: »Zdaj se tako objemamo, jutri na progi bomo pa spotikali drug drugega.« Kar je seveda samo hec.
 
 
Kaj vse si je treba povedati. Zgodb kar ne zmanjka. Žurka se preseli k Vencljevemu kombiju, kjer sledi hidracija s Stezičarjem. Nekateri vztrajajo pozno v noč. Midva pa se pospraviva v posteljo. Jaz v upanju, da bom do jutra ozdravela.

Čeprav je vremenska napoved aprilska, se zbudimo se v prekrasen sončen dan. Mene sicer peče grlo, a da ne bi šla na štart, sploh ne razmišljam. Sklenem, da na progi čudežno ozdravim.

Na štartu je živahno. Štarte obožujem. Vem, da se ponavljam, a ne morem mimo tega. Na trail preizkušnjah se tekači večinoma poznamo. Zato je vsaka tekma hkrati tudi druženje. In zato je štart take tekme vse kaj drugega, kot štart velike maratonske preizkušnje. Tukaj do zadnjega trenutka postavamo naokrog, se fotografiramo in na veliko klepetamo. Če kdo še ne ve, brez prestanka klepetamo tudi na progi, če je le kdo blizu in teče v tvojem tempu.
 
 
Prvi vzpon na Labin mine veliko hitreje kot lani. Nekje na sredi hriba Andrej uide naprej. Kljub prehladu v telesu čutim moč. Kmalu po Labinu prvič in na srečo tudi zadnjič zaidem s poti. Lahkotno tekam za skupno nekaj tekačev, z mislimi zabluzim in že sem s poti. Preden ugotovim, da je zmanjkalo zastavic, sem predelala že lep kos dodatnega klanca. Ob spremljavi kletvic jo potegnem navzdol in obrnem še nekaj zablodelih duš. Na glas se pogovorim sama s sabo, da se tega danes ne grem več. Enostavno si prepovem, da bi kot slepa kura letala za vsakim bedakom, ki misli, da je na progi. Od zdaj naprej se zanesem samo še nase.

Srečno prečkam predel, kjer sem lani prvič padla. Saj v resnici to niti ni bil padec, ampak špaga. Letos ni problema. Ker je proga suha, si prihranim baletne vložke. In že smo na obali. To je del, ki se ga veselim zaradi bližine morja. Proga in sonce, ki je že dobilo na moči, tukaj sicer nista prav prijazna, a pogled na obalo odtehta vse. Najrajši bi zavriskala. Čutim moč v svojih nogah, ki poskakujejo s skale na skalo.
 
 
Prvih petnajst kilometrov tečem v skupini nekaj tekačic in ves čas se po malem prehitevamo. Po obali pa si uspem pridobiti nekaj prednosti in na prvi okrepčevalnici izvem, da sem prva ženska na trasi 54km.

Suvereno nadaljujem v svojem tempu. Noge so lahkotne, telo je močno, glava sodeluje. Prehlad se je iz grla preselil v nos, ampak nos si na trailu očistiš v letu. Pri tem velja biti pozoren samo na tiste, ki tečejo za tabo.

Zagrizem v drugi hrib. Noben hujši zalogaj po vseh letošnjih višincih. Pa še malo so letos spremenili progo tod okrog in nam prihranili vzpon čisto na vrh gore Glušići. Spusta z vrha niti malo ne pogrešam, proga je bila tam primerna za kakšen zvin. Letos je speljana veliko bolj tekaško.

Zanka proti Bartićem mine res hitro. Skrbi me samo vročina. Kot sem videla kasneje, se je ogrelo tudi na 28 stopinj, kar je zame kar malo prevroče. Ampak ker sem res veliko pila, tudi to ni bil prehud problem.

Telefon pocinglja, pogledam in vidim Natašino sporočilo, da grize nohte ob online rezultatih in zakaj ji nisem povedala, da nameravam zmagati, ker potem bi pa ona sigurno prišla navijat. Navijanju se je tokrat s težkim srcem odpovedala. Prejšnji vikend je namreč v Berlinu postala maratonka in je menila, da ta vikend pa nima časa za tekaške dogodke, ker jo doma čaka preveč dela. Pa se je motila. A k temu še pridemo.

Na kmetiji, kjer sem imela lani pogovor z lajajočim cuckom, so letos zverino zaprli za ograjo. To mi je v veliko olajšanje, kajti lani sem na cilju zvedela, da je enemu od sotekačev mimogrede skrajšal tudi hlače. Spuščena ščeneta so zame najhujši del trailov. Še s kravami se lažje zmenim kako si bomo razdelile pot.

V Labinu me pričaka cela horda navijačic. Tečem skozi val srčnih žensk. Andreja, Helena, Katka in še nekaj obrazov, ki noro navijajo za vse Slovence na progi. No, ne vem. Mogoče celo za čisto vse na progi.

Na travnikih pred Ripendo telefon spet opozori nase. Berem: »Glej, da boš zmagala. Prihajam v Rabac.« A ne no! Nataša me heca. Odpišem: »Ne pozabi pižame.« Vem, da se zdaj razburja. Vedno je namreč huda name, zakaj ji med tekmo še odpisujem na njena sporočila. Po njenem bi namreč morala teči na vse ali nič. "Saj tečem Nataša, saj tečem." Odpisujem samo takrat, ko rinem v klanec in na žalost ne morem hitreje.

Pred mano se zasveti roza pojava. Ker se mi zazdi, da sem s planinske poti skrenila na tekaško modno pisto, je pred mano lahko samo Polona, ki teče na 42km. Počvekava o zadnjih modnih smernicah za tekače in počasi jo pustim za sabo.

Počutje pred zadnjim vzponom je odlično. Kilometri od štiridesetega naprej, so moji najljubši. Do takrat sem že v svojem svetu, glava je že izklopljena, telo ogreto na pravo delovno temperaturo, utrujenosti ali naveličanosti, ki se pojavita v kasnejših kilometrih, pa še ni na vidiku. Takrat se resnično počutim povezana z vesoljem. Takrat sem v svojem elementu. Takrat sem verjetno polna hormona sreče in vse je lepše, kot se zdi.
 
 
S temi mislimi grizem proti zadnjemu vrhu na poti. Vem, da mi bo tam gori zastal dih, kajti odprli se bodo neverjetni pogledi. Zdaj že znani kot tisti, ki »gate trgajo«. Čeprav sem že tolikokrat uživala v njih, me tudi tokrat pustijo brez besed. Še enkrat se zahvalim svojemu telesu, ki si upa in zmore podati na te prekrasne poti.

Organizator je letos sicer izpustil tisti najbolj zoprni spust z vrha, smo pa vrh zato obšli po terenu, ki ga še opisati ne znam. Hodili smo, ker tekat se tu res ni dalo, po njivi polni res globokih lukenj in kamenja. O poti ni bilo ne duha ne sluha. Če ne bi bile zastavice tod posejane res na pogosto, bi bila prepričana, da se je nekdo pošalil in nas speljal s prave poti.

Pa sem tudi ta teren pustila za sabo in že uživam na zadnjem spustu. Navijem mašino in tečem kot nora. Prehitim nekaj sotekačev iz krajše 42km razdalje. Eden izreče poklon, jaz pa se smejem nazaj: »Ker imamo daljšo razdaljo, moramo pač teči hitreje. Saj tisti na 75km bodo tudi kmalu prehitevali nas.« In res, malo pred ciljem mimo mene pade Toni, ki vodi na 75km razdalji.

Ko se spuščam proti Rabcu in tam doli zaslišim zvoke iz cilja, se prvič na tej tekmi ozrem čez ramo in preverim, ali me kakšna od sotekačic že zasleduje. Na tem klancu sem vsako leto tik pred ciljem na vse ali nič prehitela kakšno od konkurentk in zbojim se, da mi letos katera ne vrne.

Zvoki s tenis igrišč me pomirijo. To je to. Samo še malo in že z dvignjenimi rokami tečem v cilj. V ciljnem lijaku izvedem še skok. Kako je bil videti ne vem, je pa močno prijal. In tako priskakljam možičku v objem. Močno me objema, pa ne vem, ali je tako vesel zato, ker sem jaz zmagala, ali zato, ker me je močno prehitel. Tam sta tudi Mojca in Tomaž, novopečena člana tekaške združbe, ki sta se letos krstila na trail terenih.
 
 
Nataše ni. Itak, da se je hecala. Pošljem ji sporočilo, da jo že čakam v cilju in dobim nazaj, da ona je pa tudi že tukaj. Ne morem verjet! Ženska se je iz Ljubljane v Rabac pripeljala na podelitev in pijačo. »Prfuknjena si,« ji rečem. »Ne, ti si prfuknjena,« mi vrne. »Ma bog mi je priča, da si ti bolj,« vztrajam. V bistvu pa na tisti ploščadi, v tistem trenutku, verjetno niti enega normalnega. En za drugim v cilj prihajajo tekaški kompanjoni. Sonček sije in v cilju je prekrasno vzdušje. Navijamo, klepetamo, uživamo. Prekrasen  dan se počasi preveša v noč, mi pa še kar nismo povedali vsega.
 
Alen naju z Ajdo na podelitvi napove kot svoji "manekenki" iz Slovenije. Najini fotografiji z lanske tekme namreč krasita internetno stran Valamar traila http://www.valamartrail.com/en/. Vse možno sem si mislila o svoji prihodnosti. Da bom tekačica in "manekenka" pa niti v sanjah. Upam, da Alen ne bo zamenjal fotografij z bolj svežimi, ker "krono" bom težko predala. Lahko se zbudim iz teh sanj in postanem žaba.
 
 
Marko je pred tekom rekel: »Na tekmo greš premagat samega sebe, če pa ob tem še koga prehitiš, si je pa sam kriv.« Marko, hvala za tole. Sama ne bi mogla povedati boljše.


 

petek, 16. september 2016

Sellaronda ultra trail (63km/3700vm)

 
Poleti v Dolomite je bila dolgoletna želja. Pred dvemi leti sva se že skoraj odpravila. Pravzaprav sva imela avtodom že spakiran. V njem pa supergi, kolesa, nahrbtniki, planinski čevlji, čelade, cepini. Skratka tekaška, kolesarska in plezalna oprema. Pa se katastrofalna vremenska napoved ni in ni hotela popraviti in sva zavila proti Toscani. Počitnice so bile prečudovite, želja po Dolomitih pa je ostala.

Zato sem naju letos spomladi prijavila na Sellaronda ultra trail, ki je bil napovedan za začetek septembra. Dolomiti so bili tako zagotovljeni. V vsakem vremenu. Ker tekme pa Energe team ne izpusti.

Tudi letos sva v avtodom nabasala vso možno športno opremo. V Dolomitih sva načrtovala ostati cel teden. In idej kaj početi ni manjkalo. Hvala babicam za  varstvo, če se temu še lahko tako reče. Mladež z nama noče več po svetu. Ravno varovati ju ni več potrebno, kosilo in taksi služba pa prideta prav.

Štart 63km traila s 3700vm navkreber in prav toliko navzdol je bil v vasici Colfosco v dolini Alta Badia. Tam sva se utaborila v lušnem kampu in se dan pred tekmo grela na vročem višinskem soncu. Srce mi je igralo ob pogledu na venček gora, ki so naju obkrožale. Strmo nad nama se je dvigal 3100vm visok Piz Boe, ki je tudi na seznamu želja.
 
 
Dan pred tekmo vem, da nič ne vem. Na tako dolgi preizkušnji se lahko zgodi vse. A prav to je tisti čar. Ta avantura. Vem, da bo težko. Vem, da bo bolelo. A hkrati bo letelo. Telo in um povezana v premagovanju nadrealističnega napora, za katerega se na koncu zdi, kot da ga sploh ni bilo.

Ko se skoraj sredi noči odpraviva iz tople postelje proti štartu, ki bo 5:30, je zunaj 8 stopinj. Nase navlečeva vso obvezno opremo, ki je bila spakirana v tekaškem nahrbtniku. Kapo, rokavice, rokavčke, nogavčke in anorak. Kljub mrazu pa na kratkem vzpončku iz kampa do štarta že fino zašvicava, zato gre še pred pokom pištole vsa oprema nazaj v nahrbtnik. To se kmalu pokaže kot dobra odločitev, kajti trasa proge ni prav nič usmiljena. Po ogrevalnem kilometru, ki ga oddelamo rahlo navzdol, namreč zagrize v prvo strmino. Prvi vzpon na Rifugio Boe gre navpik navzgor 800vm brez popuščanja.
 
  
Ko po uri vzpona pridemo iz gozda na smučišče in se odprejo prvi razgledi, zaslutim, da je pred mano poseben dan. Proga se ovinkasto vije po s črno označeni smučarski progi navzgor, jaz jo pičim kar navpik. Srce divja, višine so tukaj takšne, kot jih nismo navajeni. Še malo in prvič danes bom stala na 2200.


Hvala bogu, da sem si za tekmo oblekla mojo lepo svetlomodro Salomonovo kiklco. Krilce je v Italiji na trailu za dekleta očitno obvezen kos opreme. Prisežem, da sem le sem pa tja videla punco v tekaških hlačah.


Prvi spust je tehnično kar zahteven. Kot se kasneje izkaže, eden redkih takšnih odsekov, saj je večina proge izjemno tekaška. Hvaležna sem za najin izlet na Triglav, saj mi je spuščanje po skalnatem terenu domače. In že smo spet na smučišču. Danes se bodo eden za drugim vrstila pod mojimi nogami. Bemtiš pa črne proge. Hvala bogu, da poleti vsaj kucljev ni. Ampak za razliko od smučarije, ko tele strmine premagujem v zavojih, gre tokrat kar na glavo navzdol.

Iz Arrabe na Rifugio Portavescovo je napovedan vertikal kilometer. In je res navpičen. Na nekaterih odsekih se mi zdi, da hrib visi že nazaj. Da plezam gor po previsu. Noge so čvrste, tudi srček ne nagaja, diham pa kot slon. Na srečo ne edina. Tudi tisti pred mano in za mano sta slišati tako, kot da potrebujeta kisikovo masko. Kmalu bomo na 2600 in dihanje je tam res pravi izziv. Kljub naporom se mi smeje. Prve tri kritične ure so za mano. Zdaj se začne tekaški trans.

Na višini med 2200 in 2400 metri bomo zdaj tekli skoraj 15km. Teren je čudovit. Široka utrjena potka, ki se na trenutke rahlo dviga, pa spet spušča. Zanimivo bi bilo videti s kakšno hitrostjo bi jo pretekla na nadmorski višini Ljubljane. Tukaj se moram kar malo prisiliti v tekaški korak. Poleg dihanja ga ovirajo še razgledi. Dobro uro namreč zrem v mogočna ostenja Marmolade in njen ledenik. Uau! Ne morem si pomagat, da se ne ustavljam. Občudujem razglede, ki se ponujajo in fotografiram. To je tudi dober izgovor, da se od časa do časa vsaj malo nadiham.
 
 

V nekem trenutku mi živčke nakravžlja tekmovalec, ki motovili pred mano. Teče počasi in nesigurno, že nekaj časa mu diham za ovratnik, vendar kaže, da se nima namena umakniti. Ko se že precej naprdnem, me le spusti naprej. Zašibam in zaslišim čuden zvok. Nekaj z nenaravno brzino piči dobesedno mimo moje glave in naprej v globino. Kamen. Ogromen kamen se je odkrušil nekje visoko in se kotalil v dolino. Počasnež mi je dobesedno rešil življenje. Če bi tam mimo prišla sekundo prej, bi me ubilo. Še enkrat pomislim, da je vse v življenju urejeno in se stvarstvu zahvalim, ker skrbi zame.
 
 
Ker na to višino vozi kar nekaj gondol, je na poti mogoče srečati vse živo. Od modelov v japankah, do sprehajalcev v popolni alpinistični opremi. Nasproti vozijo kolesarji in saj ni res pa je, očka z dojenčkom v vozičku. Upam, da mali ni dobil višinske bolezni. Opaziti je tudi turistke z bisernimi ogrlicami in njihove soproge, ki okrog sebe širijo vonj po vodici za britje.

Trasa se obrne navzdol proti Passo Pordoi. Od tukaj bova jutri štartala na Piz Boe. Na prelazu je nekaj malega navijačev. Ti so na progi zelo redka dobrina. Proga je res dolga in ne pričakujem navijaškega navala. A kljub temu tekmujejo večinoma Italijani, veliko je verjetno celo domačinov, navijačev pa praktično ni. Ne da imam neke strašne izkušnje s tekmovanji v Italiji, a mi je močno ostalo v spominu, da na maratonu v Rimu navijačev skoraj ni bilo. Mogoče se v Italiji ne navija.

Pičimo strmo navzdol proti Canzeiu. Trasa je tu speljana tako, da kakšna dva kilometra tečemo vzporedno po progi navzgor in navzdol. Sotekmovalci, ki že grizejo hrib navzgor, me na vso moč spodbujajo. Skoraj vzamem nazaj tiste misli o navijačih. Saj sem čisto v šoku, da tako zavzeto navijajo kar konkurenti.

Letim in kmalu tudi jaz grizem navzgor iz Canazeia. Takrat me prešine zakaj navijanje. V Canazeiu je bil časovni limit šest ur. Pogled na uro pove, da sem ga ujela mogoče ravno za kakih pet minut. Priznam, da se s časovnimi zaporami nisem ukvarjala, s tem na nobeni tekmi še nisem imela težave. Tokrat pa za las. Očitno je tukaj to kar fino našponano. Kasneje iz rezultatov izvem, da je bilo na časovnih limitih izločenih skoraj 100 od 250 tekmovalcev. Noro!

Grizem v tretjega od štirih vzponov. Počutje odlično. Da je temu res tako, kaže tudi to, da prehitevam tekmovalca za tekmovalcem. Počutim se kot »the mašin«. Hrib ne jenja, jaz pa tudi ne. Ne prvič tega dne se skoraj zjokam od sreče. Taki občutki me redno popadejo večkrat na vsaki tekmi. Gre za kombinacijo ponižnosti in hvaležnosti. Hvaležnosti telesu, glavi in srcu, ki zmorejo takšne napore. In ponižnosti, da lahko. Da sem ena redkih izbrancev, ki jim je doživeti to izkušnjo. 
 
 
Na Passo Sella se prvič pooblači in opere me prijeten poletni dežek. Ker je bilo do zdaj fino vroče, mi osvežitev prav paše. Lepo je za umret. Razgledov, ki se odpirajo, se ne da opisati z besedami, zato se ne bom niti trudila. Vse brez izjeme pa sem vsrkala vase in jih zaklenila v dušo.

Vzpon iz Selve na Dantercepies se vije skoraj navpično navzgor in ves čas pod gondolo. V tem trenutku me ta prizor nagovarja samo k temu, da si v glavo zašraufam en šrauf. Ker sigurno nekje manjka. Zakaj bi sicer kot budala tekala po teh hribih, če se pa povsod pride tudi z gondolo. Sonce nažiga v glavo. Prečkam pašnik, kjer se pasejo krave. Opažam, da sem se v zadnjem času malo bolj spoprijateljila z njimi. No, vsaj na smrt me jih ni več strah. Mogoče sem pa tudi jaz ena navadna krava.
 
 
Zgornjo postajo gondole zdaj vidim malo nad sabo. A na žalost se kmalu izkaže, da ta še ni zgornja, pač pa srednja. Na srečo sem v stanju skisanih možganov. Pojav, ki sta ga povzročila sonce direktno v glavo in enoličnost vzpona. Zato se ob ugotovitvi, da se ta muka še ne bo končala, sploh ne vznemirim, ampak v ritmu korakam naprej. Kot da so me navili.

Takrat tri ovinke nad seboj zagledam Andreja. Ne morem verjet, da sem mu skoraj za petami. To me zbudi iz melanholije in iz meč potegnem svežo energijo. Dokler se prikotalim do najvišje točke zadnjega vzpona o soncu ni več sledu. Oblaki so vedno bolj črni, veter je močno potegnil in počasi začne še dež.
 
 
"Ni panike, saj je samo še spust. Še malo pa sem v cilju,« pa se spet izkaže za prepotentno misel, ki sem si jo na ultrah že davno prepovedala. Ponavadi namreč pomeni težave. In nič drugače ni bilo niti tokrat. Spuščamo se po planinski poti, ki že sama po sebi zahteva zbrane misli. Dež vedno bolj lije. Oblaki nad mano so vedno bolj črni. Ne tako daleč tudi grmi. Jaz pa na vso moč tečem. In storim drugo napako iz prevzetnosti. Andrej je pred mano na dohvat ruke. Še malo pa mu bom zaklicala: »A se tuki sprehajamo, ali bomo tekli?« In prav v tem trenutku, ko sem vzvišena nad vsem, dobim novo porcijo ponižnosti. Z neba se vsuje sodra. Male ostre kroglice prebadajo golo kožo na rokah in nogah. Še hip nazaj zeleni, se travniki obarvajo v belo. Siva pot se v trenutku spremeni v blaten hudournik.

Izvlečem telefon, da bi slikala ta urnebes. Pa ga ne morem prižgat. Čisto je namreč premočen. Iščem vrečko, v katero bi ga zavila. Hip nepozornosti in že sem na napačni poti. Samo da tega še ne vem. Bredem po ledenih lužah. Nekatere so tako globoke, da se vanje potopim do gležnjev in še čez. Takrat opazim, da ni trakov. »Fak! Fak! Fak! Nazaj ali naprej? Sem na napačni poti ali samo na slabo označenem odseku. Kako sem bila lahko tako neumna?«

Pridem do pašnika, kjer je na mojo srečo tabla, da je prehod prepovedan. Zdaj vsaj vem, da sem res spet zabluzila. Obrnem in kot nora tečem nazaj. Pot sem falila točno tam, kjer sem se ubadala s telefonom. Še enkrat ga izvlečem in zdaj mi dovoli, da naredim fotografijo.
 
 
Na zadnjem spustu tečem kot zmešana. Kot kaže ta brzina zaskrbi tudi sotekmovalca pred mano, saj me na lesenih mostičkih dvakrat zaustavi s: »Piano, piano.« Hvala za opozorilo, ker moker les res fino drsi. Zebe me, saj si po vsej zmedi s potjo nisem oblekla niti anoraka. Tako po ledenem dežju tekam v kratkih rokavih in kiklci. Pol ure za tem popolnoma premočena in premražena, a neskončno srečna, prečkam ciljni balon.


Padem direktno v praznino. Dejansko in miselno. Ker se je vreme tako poslabšalo, me v cilju pričaka samo osamljen napovedovalec. Katarza cilja je tako pravzaprav nepopolna. In v tistem drobnem praznem trenutku se v misli prikrade: »Zakaj?«. Ki ga takoj naslednji hip izrine: »Zato, da lahko pišem.« In že tečem naprej, proti kampu, kjer me čakata topel tuš in topel objem.


Poletni Dolomiti so ljubezen na prvi pogled. Ki bo, glede na možnosti, ki jih ponujajo, trajala dolga leta. Na nove dogodivščine!

Za konec pa še kratek filmček s te lepe dogodivščine.

nedelja, 04. september 2016

Peš iz Ljubljane na Triglav (100km/6100vm)


Pred tremi leti sem odkrila zapis legendarnega ultraša Davida Kadunca - Avija o njegovem podvigu »izLjubljane na Triglav«. Še danes čutim kako sem se naježila in si rekla: »Enkrat pa tudi jaz.« Letos pred poletjem sem začutila, da zdaj sem tudi jaz že dovolj natrenirana za kakšen takšen hec. Avi je na Triglav iz Ljubljane sicer prišel v enem dnevu. Jaz sem planirala v dveh. Priti v enem dnevu bi bilo sicer izvedljivo, a tudi pravi izziv.Ta naj mogoče ostane za kdaj v prihodnosti.

Ko sem idejo obelodanila Andreju, je kar malo zaštekal. Ko pa je videl, da zadeva res ni prevelik zalogaj za naju in da se mi še ni čisto do konca odpulilo, se je počasi zagrel tudi on. Energe team je imel tako novo noro idejo.

Največji del priprav je zavzela priprava poti, po kateri naj bi prišla pod vznožje našega očaka. Želela sva se čim bolj izogniti cestam in se v čim večji meri držati planinskih poti, pri tem pa je bilo seveda treba optimizirati vzpone. Preveč si jih seveda nisva želela. Pred odhodom sva imela tako pripravljeno gps sled v (skoraj) diagonali od doma do Triglava.

Opravila sva tudi dve daljši ogledni turi, v katerih sva pretekla dele poti, ki nama niso bili poznani. To se je kasneje izkazalo kot zelo pametna odločitev, saj sva se na ogledih kljub gps sledi kar nekajkrat izgubila. Deli začrtane poti namreč vodijo po precej neobiskanih poteh, zato so te na posameznih odsekih precej zaraščene in jim je kar zahtevno slediti.

V prvem dnevu sva se namenila doseči Bohinjsko jezero in prespati na planini Voje, naslednji dan naju bi tako čakal še vzpon iz doline na Triglav in spust na Pokljuko, kjer naju bo pričakala Nataša.

Pot naju bo vodila iz Ljubljane čez Toško čelo, Katarino, Grmado, Tošč, Pasjo Ravan, Poljane, pod vrhom Blegoša, Zali Log, čez Soriško planino, Nemški rovt, Bohinjsko Bistrico, Staro Fužino, planino Voje, Vodnikovo kočo, Planiko, na vrh našega Triglava.

Datum odhoda sva zaradi vremenskih neprilik prestavila kar dvakrat. Prvič je Triglav zasnežilo, drugič so bile napovedane nevihte. Mogoče se ne sliši kot nekaj katastrofalnega, a za samooskrbni projekt sva potrebovala lepo in stabilno vreme. Na pot sva se namreč odpravila v kratki tekaški majici, hlačah in trail supergah. Oprtala sva si vsak svoj mali tekaški nahrbtnik, v katerem sva imela vsak eno svežo majico, rezervne tekaške hlače, nogavice, kapo, rokavice in anorak. Poleg tega pa še lučko, nekaj malega hrane in seveda veliko tekočine. To pa je več ali manj vse. No, jaz sem imela še zobno ščetko, ki sva si jo zvečer delila. Andrej pa polnilce za tehniko in zemljevide. Kaj več v nahrbtnik ne gre. Zato bi bil v mrazu ali dežju projekt obsojen na neuspeh. Nekako pa sva si želela vso zadevo speljati brez zunanje podpore.
 
 
Na pot sva tako krenila na lep avgustovski torek ob treh zjutraj. Iz postelje proti Triglavu. Nočne ure so tekle po znanem, že stokrat pretečenem terenu. Ko je sonce vstalo izza hribčkov, sva bila ravno preko Tošča. Malo pred Pasjo ravnjo, pa se nama je v daljavi sramežljivo prikazal najin jutrišnji cilj. Že zaradi tega pogleda se je pohod splačalo prestaviti. Dan je bil kot naročen. V jasnem vremenu so se okrog naju širili top razgledi.
 
 
Najbolj me je skrbel spust s Pasje ravni. Pred nekaj dnevi, ko sva tam raziskovala teren, naju je precej neprijazno sprejel ovčarski pes. Res je, da sva precej hitro pritekla in ga verjetno presenetila, vendar je tako grozno renčal in kazal zobe, da si ga nisem želela še enkrat srečati. Tokrat sva pašnik prečkala počasi in tiho, naklonjen je bil tudi veter, ki je pihal v nasprotno smer, tako naju mrcina ni ne slišala, ne zavohala in je mirno spala na dvorišču. Čuvaj pa tak!


V Poljane sva pritekla po petih urah in ravno pravi čas za zajtrk in kavico. Napolnila sva še zaloge pijače, saj je bil pred nama dolg vzpon na Blegoš in kar nekaj ur hoje ter teka do naslednje postojanke. Pot je bila večinoma senčna, kar je v precej vročem in sončnem vremenu prišlo zelo prav. V gozdu so se nama ponujale gozdne jagode, robide in maline. Na senožetih v bližini kmetij sva utrgala kakšno jabolko in hruško. Babi Ani nama je zadnjič povedala, da so tiste, ki visijo na cesto, od vseh nas. Zato nisva imela prav nič slabe vesti. Na vznožju Blegoša sva se osvežila še pri lepo urejenem izviru, kjer ni manjkal niti kozarček.
 
 
Spust se je začel po makedamski cesti in je obetal lep tek. Ponovno sva zagledala tudi našega očaka. Zdaj že malo bliže. V jasnem vremenu bi ga lahko skoraj pobožala. Pred njim pa pogledi na Črno prst in Ratitovec, kraje, kjer sem začetek poletja odtekla Ultra pušeljc trail. S ceste sva kaj kmalu zavila na pot, ki je bila precej zaraščena. Kot kaže ni prav pogosto v uporabi.


V Zali Log sva pritekla 12:01, kar pomeni, da sva na poti devet ur. Gostilna, v kateri sva načrtovala kosilo je bila zaprta. Počitnice pač. Pogled na delovni čas trgovine pa je razkril, da je odprta do 12:00. Na srečo je bila prijazna trgovka še tam in naju pripravljena postreči. Sicer bi bila kriza, naslednja koča je namreč na Sorici, do tam pa lep zalogaj kilometrov in višincev. Usedeva se v senčko za trgovino. Pojeva sladoled in grozdje, ter ju poplakneva z Radlerjem. Kombinacija za v grmovje, ki jo prenese samo ultra želodec.

Večino poti kot ponavadi prehodiva kot pravoveren arabski par. Andrej spredaj, jaz pa kakšnih deset metrov za njim. To razdaljo je nemogoče zmanjšati. Če pospešim in se mu začnem približevati, nemudoma pospeši tudi on. Očitno je ta razdalja zelo pomembna. Ker ne želim hiteti čez svoje zmožnosti, se je pridno držim. Klepetava skoraj ne. Razen ko mi Andrej občasno nekaj na vso moč razlaga, jaz pa tako ali tako ne slišim. Verjetno je vesel, da se z vsem strinjam, zato pot mineva v prijetnem vzdušju.

Vzpon na Sorico je bil najhujša muka dneva. Zaradi vročine, ki je pribijala v glavo. Pa še vlekel se je. Zadnji del od vasi Sorica naprej, je bil strm kot hudič, pot pa tako razrita, da sem šla na trenutke dobesedno en korak gor in dva dol. Končno doseževa tudi kočo na Sorici. Po poti sem vizualizirala, kako se bašem s kislim mlekom in žganci, zato sem bila še pa še vesela, ko so jih v koči res imeli. Pa še ajdove štruklje za povrh.
 
 
In že sva se spuščala proti bohinjski strani. Pot je bila zelo razrita od vlak in je bila tekaško kar zahtevna. Noge mi je v gležnju zvijalo na vse strani, pa še kamni so se pod nogami prav neprijetno kotalili. Kljub temu sem ohranila optimizem, ki me je spremljal cel dan. Potovala sva po planu, brez nekih nevšečnosti. Utrujenost se še ni poznala.

Ko sva prišla v Nemški rovt sem mislila, da sva skoraj na cilju. Pa žal ni bilo tako. Zgubila sva gps sled, ker sva kot kaže že nekje višje ubrala neko drugo pot od načrtovane. Znašla sva se na razpotju za vasjo in tudi zemljevid naju ni razsvetlil katero pot naj ubereva. V tistem se mimo pripelje fant na traktorju in naju napoti po poti navzdol, ki je po dobrem kilometru kar zmanjka. Prav nič nama ni jasno. Ko se vzpenjava nazaj na razpotje, je Andrej čisto penast. »Naj mu koklja kravo v vime brcne!« jo pribije, jaz pa se skoraj polulam od smeha. Pa imamo novo kletvico.

Tečeva po cesti skozi Bohinjsko Bistrico in se proti jezeru podava kar po kolesarski stezi. Za nama je dobrih trinajst ur miganja, a po ravnini tečeva kot da sva pravkar začela. Čeprav se dan nagiba proti koncu, je v dolini vroče in sonce še vedno pripeka. Sedem kilometrov do jezera se vleče. Popestrijo ga le prekrasni pogledi, ki se odpirajo proti Triglavu. Zdaj je že tako blizu, da bi ga lahko objela.
 
 
Skok v Bohinjsko jezero je nagrada za premagano pot. Proti Stari Fužini jo mahneva kar čez travnik. Vijugava po potki, med tem ko buljiva vsak v svoj mobi. Čez hribe in doline je bil signal bolj slab in nabralo se je kar nekaj sporočil. Nemška družina, ki prihaja nasproti, se nama smeje, ko skoraj padeva v visoko travo. »Kaj buljite? Pokemone loviva!« jo pribijem prešerno razpoložena.


Po cesti skozi Staro Fužino nama nasproti pridivja terensko vozilo. S polno hitrostjo zapelje v popolnoma svež kravjek. Odskočim v obcestni jarek. Niti predstavljati si ne morem kako bi dišalo, če bi me zadela sveža mina.

Skozi Korita Mostnice razmišljam, da moram sem nujno pripeljat Brino. Voda se igra spuščajoč se po globokih tolmunih in skrivnostno spreminja svojo barvo v svetlobi zahajajočega sonca. Ne glede na prekrasno okolico začutim, da zdaj imam pa dovolj za danes. Po petnajstih urah doseževa Kočo na Vojah, kjer imava rezervirano prenočišče. Za nama je 84km in 3700vm vzpona in malo manj spusta.
 
 
Prijazna oskrbnica kar ne more verjeti, da sva res prišla peš iz Ljubljane. Najeva se golaža in odlične pite. Neverjeten luksuz je, da imajo v koči tudi tuš s toplo vodo. Zvrneva se vsak v svojo posteljo, jutri bo treba zgodaj na pot. Moj »berg fuhrer« se zdaj sprosti. Čez dan je bil namreč pod veliko napetostjo, da naju po najkrajši poti spravi pod vznožje Triglava. Jaz sem potovala bolj sproščeno, saj sem bila v njegovih varnih rokah.

Zjutraj napolniva mehove s svežo studenčnico in jo ob petih zjutraj mahneva na pot. Mraz je, vendar naju hoja hitro segreje. Utrujenosti prejšnjega dne ne čutim, telo pa vseeno ne pusti prehitrega tempa. Takoj ko stopim na gas, se mi fino dvigne pulz. Prav. Bomo pa po pameti. Triglav se prikazuje obsijan s prvimi jutranjimi žarki in naju vabi.
 
 
Na Vodniku sva ravno prav za zajtrk. Vse pohvale mladi ekipi, ki mirno postreže množice planincev. Če sva do zdaj hodila po samotnih in slabo uhojenih poteh, sva se pravkar priključila na hribovsko avtocesto.

Ob prelepih pogledih pot na Planiko mine tik tak. Čeprav sonce sije na vso moč ni vroče, saj močno piha severnik. Više kot se vzpenjava, močnejši so sunki vetra. Iz vseh smeri se na Triglav vijejo kolone osvajalcev. Nekateri samozavestno, drugi tudi objestno, prehitevajo kolono. Spet drugi se držijo zajle z vsemi štirimi in vidi se, da jim ni ugodno, ampak vsaj enkrat v življenju je pa ja treba gor. Midva pa zgledava kot Čeha. V kratkih hlačah, kratkih rokavih in supergah. No, vsaj anorak sva vzela.
 
 
Na Malem Triglavu srečava Tjašo. Fajn. Če se že v Ljubljani ne vidimo, pa vsaj na Triglavu. Kar nekaj časa traja, da dojame, da sva prišla iz Ljubljane. Ja, saj oni tudi. »Kaj? A peš?«

V dobrih petih urah in 2400 premaganih vm doseževa vrh. Ne morem verjet! Še enkrat se je potrdilo, da če si človek nečesa iskreno želi, se mu želja tudi uresniči. Dan je takšen, da bi težko rekla, da je lep, ker je že kičast. Vidi se do morja na eni in Glocknerja na drugi strani, vmes pa naša deželica kot na dlani. Gate trga.
 
 
Nazaj grede pred Planiko zagledava Natašo, ki nama na vso moč maha. Glej jo babnico, je kar nasproti prišla. Ni da bi človek zapravil tak lep dan s postavanjem v dolini. Spust proti Pokljuki tako mine v znamenju neprekinjenega babjega čvekanja.

Sem rekla, da ga bom, pa sem ga! Priznam pa, da je bilo potrebne kar nekaj samodiscipline, da sva se čisto zares odpravila. Drugače kot na tekmi. Ko sva prijavljena, pač greva. Za ta podvig pa ni bilo zunanjega poriva, iz postelje je bilo potrebno vstati izključno na pogon notranje motivacije.