sreda, 14. junij 2017

Paklenica trail 2017 (43km/2200vm)

 
Paklenica me je v svoja nedrja vabila vsaj deset let. V drobovju sem čutila, da je tam narava, ki mi je pisana na kožo. Slogan »kjer gore poljubljajo morje« je obljubljal, da se tam na enem mestu združita dve moji ljubezni. In tako sem vsakič, ko smo se z juga vračali preko Zadra, tam pred Svetim Rokom sanjarila, kako bomo enkrat zavili tudi tja.

Zato sem letos nahecala Andreja, da me za prvomajske počitnice odpelje na mesto mojega hrepenenja. In glej ga zlomka, prav v tem času se tam odvija tudi Paklenica trail. Najprej sem načrtovala, kako bom samo navijala za naše, saj po 100 miljah Istre še ne bom regenerirana in zato ne bo pametno, da bi se podila po tekmah.

A Istra je bila kar na enkrat za mano, kolenske vezi, ki sem jih tam načela, so bolele vsak dan manj. Počivanja, ki sem si ga izdatno privoščila, je bilo kar na enkrat dovolj. In moje pogledovanje na štartno listo vedno bolj pogosto. 

Najprej sem pogledovala najkrajšo, 15km progo. In na koncu pristala prijavljena na najdaljši 43km/+-2200vm. Kaj pa drugega? Enostavno si ne predstavljam, da bi ležala na ležalniku med tem, ko se v neposredni bližini odvija trail. Verjetno bi od žalosti kar skoprnela. K prijavi pa me ni vodila želja po tekmovanju, ampak priložnost, da v enem kosu prehodim obsežen del lepot, ki jih ponuja narodni park Paklenica.

Priznam pa, da je tekmovalnost nekoliko podžgala stava z Natašo, ki je na isti dan, ob isti uri štartala na 25km progi na Vipava trailu. Tekmovali sva katera prva pride na cilj. Da bi jo prehitela, bi morala teči skoraj enkrat hitreje od nje, kar je bila seveda znanstvena fantastika, a stava je pač stava.

Da bo teren na progi pasji, so me opozarjali prijatelji, ki so s progo opravili v preteklih letih, pa itak je bilo to jasno tudi meni. Kakšna pa naj bo proga speljana po Velebitu? A priznam, da je bilo hujše, kot v mojih najhujših predvidevanjih.
 
 
Prvi del vzpona po sončnem pobočju, ki je potekal po nečem, čemur bi težko rekla cesta, čeprav je na prvi pogled tako izgledalo, je bil poleg vložkov krša, začinjen še s sunki burje. Od kod dež z jasnega sončnega neba, ki je občasno pršil, pa sem izvedela kasneje na progi, ko mi je sotekmovalka pojasnila, da temu delu rečejo tudi »solna soba Jadrana«. Menda burja prinaša slane kapljice visoko na pobočja Velebita, kar naj bi blagodejno vplivalo na težave z dihali. Torej trail z dodatkom toplic. 
 

Višje zgoraj smo zavili v prijetno senčko bukovega gozda, ki nas je hladila večji del poti. Z vročino tokrat tako ali tako ni bilo težav, saj je burja preko dneva še pridobila na moči in včasih grozila, da me vrže iz ravnotežja. Pa tudi bukovemu gozdu bi težko rekli gozd. Mislim, da bi izraz bukovo grmovje bolj opisal naravo, po kateri nas je vodil tekaški korak.

Že pogled na zemljevid je napovedal, da se prečenju rek tudi tokrat ne bomo izognili. Moram pa povedat, da sem tokrat vsa tri prečenja izvedla v baletnem koraku s skalce na skalco in na nasprotni breg priplesala s suhimi nogami. Tudi meni to včasih uspe.

Proga je bila speljana tako, da smo se s tekmovalci na krajši razdalji večkrat srečali in spet ločili, je pa to zagotavljalo, da je bilo na progi vseskozi živahno. Čeprav imam rada samotne trenutke in borbo sama s sabo, pa obožujem tudi ta prehitevanja, trenutke podpore in spodbudnih klepetov.

Na začetku je kazalo, da bo tekma potekala kot po maslu. V nogah sem čutila moč, pulz mi ni nagajal, na vzponih sem prav uživala. A utrujenost, ki je v telesu ostala od Istre, je zobe pokazala že na prvem malo daljšem spustu, proti koči v Veliki Paklenici, kjer smo bili šele na polovici proge.

Tečem po eni lepših potk na tej preizkušnji. Zemljena singelca sem in tja posejana s skalcami in občasno kakšnim malo višjim skokom. In med skokom z ene takih skalc, me zategne nekje zgoraj za kolenom. Krč. Kako boli! Masiram, pa ne popusti in ne popusti. Počepnem. Bolečina počasi pojenja. Ker pa je bila tako silovita, se sploh ne upam vstati, ker ne vem, kaj bo. Prehitita me dva sotekmovalca in ponudita pomoč. Ni pomoči pravim, za preutrujene mišice. Počasi in previdno nadaljujem s hojo. Poslušam telo. Čakam novo bolečino. In razmišljam o tem, da se je v telo sicer vrnila navidezna moč, poškodbe z Istre so izzvenele, a telo je očitno še vedno prazno in utrujeno. Verjetno se še ni vrnilo v ravnovesje in mišice so bile kot kaže še vedno izčrpane.

Kaj kmalu sem sicer spet ujela tekaški korak, a v glavi je ostala skrb, kako se bo telo obnašalo naprej. Do cilja me je čakal še en daljši vzpon do najvišje točke današnje proge, potem pa 15km spusta. A kljub temu na okrepčevalnici v Veliki Paklenici nisem niti pomislila na možnost odstopa. Ne bom spustila z razgledi bogatega drugega dela.

Pri koči je bilo živahno, sledilo je prečkanje reke Paklenice, potem pa se je proga nagnila navpično navzgor po travnatih pobočjih obraslih z redkimi bukvami. Pogledi na desno so vabili na še višje, gole in skalnate predele. Tu pa je bilo kot v deželi palčkov. Med živo zeleno travo in po njej posejanimi sivimi skalami je tekel tudi potoček. Pravljično.
 
Na najvišji točki sem postala le za hip in se zazrla čez hribe in planjave vse do modrega morja. Pasovi redkega zelenja so spomnili na trmasto živo naravo, ki se s koreninami oklepa tal in se upira siloviti burji, ki tod okoli ne pusti prav dosti življenja. Odeti v pomladno živo zeleno so bili pravi kontrast hladni sivini golih skal, kjer so sile narave odpihnile še zadnje zaplate zemlje in življenje ni več mogoče.
 
 
Tam nekje sem pogledala na uro in pomislila, da je Nataša verjetno že v cilju. In tako je tudi bilo. Ne le, da je premočno dobila stavo, močno je tudi izboljšala svoj lanski rezultat na Vipavi.

Pesniško razpoložena in z napolnjeno dušo sem začela dolg spust iz osrčja Paklenice dol proti morju. Počasi sem pospeševala korak in preizkušala kako se odzivajo mišice v nogah. Kmalu sem se sprostila. Na prvi pogled je vse delovalo brezhibno. Postala sem celo malo razigrana. Lahko bi prijela trenutek, ko sem letela po hribu navzdol in se počutila nad vsem. Zakaj te misli nisem prijela in z njo v trenutku opravila, saj vem, kam takšno razmišljanje ponavadi vodi, še zdaj ne vem. Vem pa, da v trenutku, ko mi je zmanjkalo tal pod nogami, nisem bila hvaležna in ponižna, ampak vzvišena nad naravo.

Še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo. Verjetno sem se spotaknila in vrglo me je iz ravnotežja. Izprožila sem desno nogo, se ujela nanjo, a me je zaradi hitrega giba spet zagrabil krč. Mišica ni opravila svojega dela, mlahavo je klecnila, jaz pa z glavo naprej in po hribu navzdol. Del udarca ob tla je kompenzirala roka, v naslednjem hipu pa je v počasnem posnetku ob tla priletela še moja brada. Preden sem se pobrala in pregledala stanje kosti, sem z jezikom preštela zobe. Malo je manjkalo, pa bi odšel moj lepi nasmeh.

Saj bi se hitro pobrala, me je bilo sram ležat na tleh, kot sem dolga in široka, a v noge so me grabili takšni krči, da sem lahko le nemočno sedela v grmovju. Mimo sta prišla dva planinca. Gospod mi je ponujal vodo, gospa pa mi je z obraza umivala kri. Bila sta tujca in nista razumela, da sem cela, ampak ne morem vstat, ker me grabijo krči.

Počasi sem odkrevsala proti naslednji okrepčevalnici, odločena, da tam odstopim. A teren se je poravnal in ponovno so me premamile tekaške potke. Do okrepčevalnice sem se že sestavila nazaj. Prostovoljka me je tam še malo očedila in umila. Malo sva še pomodrovali o ubrisanosti trailašev, prosila sem jo, da pogleda, če imam res še vse zobe. »Lipa si, lipa!« mi je rekla in me pognala naprej proti cilju.
 
 
Če bi vedela, kakšen teren me čaka na zadnjem delu, bi mogoče vseeno rajši izbrala prevoz v dolino. Tekla sem po deželi vil in škratov. Zemljo in redke skale so zamenjale ogromne skale posejane sem in tja v visoki travi in grmovju. Poti ni bilo. Hvala bogu je bila trasa odlično označena, tako sem pri skokih s skalce na skalco slepo sledila trakcem, ki so se pozibavali v vetru. Kako bi človek sploh opisal ta teren? Se mi zdi, da bi nekaj takega nastalo, če bi se sparili Julijci in istrska plaža.
 
 
Temu res odštekanemu delu je sledil spust po melišču v dolino Velike Paklenice, kjer smo zadnjih nekaj kilometrov tekli po potki tlakovani z zlizanimi prodniki. Kako tiste kilometre preživiš, če dežuje in so spolzki, si ne znam predstavljati. Že v suhem sem se bolj drsala kot tekla, ves čas pa sem molila, da si slučajno ne zvijem gležnja.


Na mestu, kjer se trasa priključi na glavno cesto, me je čakala Energe navijaška ekipa. Stekli so z mano, vendar je moj tempo zdržal le Andrej, punci sta prav hitro zaostali. Kasneje sta se močno čudili, kako lahko po 43km še tako hitro tečem. Jah, verjetno na progi nisem dala vsega od sebe. Kako tudi, na takem terenu? Če si česa res iskreno želim, bi rada na lastne oči videla katerega od vodečih fantov, s kakšno tehniko so se spopadli z res zahrbtnimi spusti.

Danes lahko priznam, da res ni bilo preveč pametno, da sem se na pol regenerirana prekmalu po Istri lotila še tega traila. Mogoče mi tudi zato ni ostal v preveč lepem spominu. Zdaj prav vidim Andreja, kako kima z glavo, ko bere te vrstice, saj mi je sam rekel, da se tole ne bo dobro končalo. Ker pa je v prekrasnem spominu ostala Paklenica, je jasno, da se bomo tja še vrnili. In takrat, takrat bo čas tudi za revanšo na progi. 


 

nedelja, 11. junij 2017

Iron Man Lanzarote 2017 - navijaško

 
Ni ga čez dobro podporno ekipo, se je znova izkazalo na IM Lanzarote. Kakršnakoli dejanska pomoč na progi je sicer strogo prepovedana, zato pa toliko bolj pride prav psihoterapevska podpora pred, med in po tekmi, pa še kaj bi se našlo.

Dogodki, ki so zahtevali železne živce, so se začeli že pred odhodom. Zvečer smo zaprli vsak svoj kovček, Andrej tudi tistega, res ogromnega, s kolesom in vso ostalo triatlonsko opremo. Nekaj časa po tem, ko naj bi bili kovčki že napokani v prtljažnik, najdem Andreja, kako povsem praznega pogleda stoji pred avtom sredi kupa kovčkov. Človek, ki je inženir strojništva, lokalni prvak v tetrisu in z eno besedo ful tehničen tip, povsem obupano razloži, da tavelik kovček ne gre v avto. Ne pokonci, prav tako ne leže. V njegovem agoničnem pogledu lahko razberem le popolno predajo. DNF, še preden smo odleteli proti štartu. Čeprav zlaganje kovčkov ni moje področje, prevzamem vajeti v svoje roke. Podiranje zadnje klopi ne pride v poštev, saj smo v avtu štirje. Službeni kombi ni opcija, saj ima samo tri sedeže. »Zakaj ga pa ne daš noter postrani?« »Aja! Tko bo pa mogoče šel!« In olajšanje! Ter takoj nova skrb: »Ti, kateri rent-a-car pa imamo na Lanzerote?« In močno stiskam pesti, da ni Opel Corsa.

Pristanek na Lanzarote je bil prijetno razburljiv. Za trenutek se nam je zazdelo, da bo letalo pristalo na plaži. Letališče je namreč locirano tik ob morju. Še bolj zanimivo pa je to, da po plaži ob letališču pelje tudi sprehajalna pot, kjer smo kasneje večkrat uživali ob opazovanju pristajanja in vzletanja letal, kjer ti letalo pristaja dobesedno nad glavo. Nisem »technical freek« pa me je doživljaj čisto fasciniral.

Prvi stik z otokom me ni pretirano navdušil. Sem ljubiteljica narave, kar vključuje določeno mero zelenja. Tu pa me je pozdravila pusta kamnita in peščena pokrajina. Kot že večkrat do zdaj, sem ponovno ugotavljala, da sem kot Slovenka, z naravnimi danostmi dobesedno razvajena. Zame ga ni čez morje Adrijansko, naše lepe gore in zelene gozdove.
 
 
Povedati moram, da Lanzarote s svojo pokrajino ni izpolnil tistega hrepenenja, ki ga simbolično vsebuje beseda Kanarci. Pravijo, da bi jih na Gran Canariji ali Tenerifu doživela drugače. Bom šla pogledat. Sem že prijavljena na Trans Gran Canaria 2018.

Kjub temu smo na Lanzarote našli nekaj biserčkov, ki jih je bilo vredno videti in doživeti. Vreme je tu idealno za športne treninge. Konstantnih dobrih 20 stopinj, dopolnjuje za športnika idealna razporeditev oblačnosti. Vsako dopoldne otok namreč prekrijejo oblaki in ti na nebu vztrajajo do poldneva. Tako na tek ali kolo ni treba navsezgodaj zjutraj, ampak lahko malo poležiš. Popoldne pa sonce posije z vso svojo močjo, takrat nastopi čas za namakanje v bazenu ali morju, ki je prav prijetne temperature tudi za daljše plavanje.
 

Prvi dnevi so minevali v znamenju IronMana, ki je bil tudi razlog, da smo se podali prav na Lanzarote. V Puerto del Carmen, kjer sta bila start in cilj, nisi mogel zgrešiti, da se bo tu zgodilo nekaj velikega. 1600 bodočih IronManov je bilo povsod. Nabildani dečki in deklice okrašeni z IronMan nahrbtniki, majčkami, kapicami, zapestnicami. V startnem paketu so se znašle tudi IM zastave in te so potem vihrale kar na nekaj balkonih v mestu.

Ob petih zjutraj, ko sem se z Andrejem odpravila proti startu, je bilo mesto še v temi. Parkirala sva v eni od stranskih uličic v Puerto del Carmen. Na Google map sem se namenila označiti mesto parkinga, pa net ni vlekel. »Ah, saj si bom zapomnila!«, sem medlo izjavila, ko sva se po labirintu enosmernih uličic začela spuščati proti morju. Petkrat levo in trikrat desno, pa nisem več vedela, kje sem. Zapomnila sem si vsaj lokal na rivi, kjer sva prišla na obmorsko cesto. To bi moralo zadostovati.

Andrej opravi še zadnje podešavanje opreme, skupaj spijeva kavico in opazujeva grupo Angležev, ki tik pred startom zajtrkujejo jajca, šunko in fižol. »Ajme, srečno v morski vodi!« Andreja z močnim cmokom oddam v startni lijak in se odpravim nižje ob obali, kjer bom imela razgled na zaliv in hordo plavalcev. Zaliv je še v mraku. Sonce še ni vzšlo.
 
 
Tik pred startom ugasnejo ulične svetilke in sonček sramežljivo pokaže prve sončne žarke. 1600 atletov, ki se hkrati poženejo s plaže, vzvalovi vodo v zalivu. Nor je pogled na množico rok in nog, ki kravžljajo sicer precej miren ocean. Kolona se precej hitro raztegne. Najhitrejši so že odplavali prvi krog, ko nekateri najpočasnejši niso niti na polovici. Pred vsemi pa je še dolg dan.


V labirint uličic na hribčku nad zalivom se odpravim po avto. Kot kaže ne bo preveč težko, bungalovčki v uličicah izgledajo znani. Tu sem že bila. Ampak prav enako beli so tudi v naslednji ulici in v naslednji. Tudi v naslednji so podobni. Beli, mediteransko zaobljeni, z malim vrtičkom kaktusov pred vrati. Nimam pojma, kje sem in še manj, kje naj najdem avto. Obeta se odličen dan! Vsaj začelo se je vrhunsko! V načrtu je, kako bom prevozila pol otoka, da Andreja presenetimo na kolesarskem delu, jaz pa še avta ne najdem!

Vdihnem, izdihnem, se spustim nazaj dol do morja in tokrat bolj zbrano začnem vzpon po uličicah. Iščem orientirje, ki sem jih zjutraj natlačila v glavo. Stojim v popolnoma neznani ulici, tukaj gotovo še nisem bila, kjer seveda najdem avto.  

Nadalje se zaplete pri vožnji do našega hotela, kjer naj bi pobrala punci, da se skupaj podamo na avanturo. Google map guidance ali Mici ni v pretirano pomoč. Ona bi desno, ampak ta cesta je zaprta. Pičim naravnost, Mici vpije: »Turn around at next roundabout!« To se izkaže za njeno daleč najpogostejšo izjavo v prihajajočem dnevu.

Ob Mickinem stalnem protestiranju, se nekako prebijam v smer našega hotela in podvig celo uspe. Vsaj punci sta že vstali in se pripravili. Podamo se na pot po otoku, kjer sem prvič v življenju in kjer je osem od desetih glavnih cest zaprtih za naše triatlonce.

Pot do mesta Tinajo, kjer imamo v načrtu Andreja presenetiti na njegovem 50tem kilometru, mine, kot da sem rojena na Kanarcih. Dobre pol ure po štartu iz hotela, brez kakršnegakoli zgubljanja, parkiramo prav tam, kjer sem načrtovala. Prvi kolesarji že švigajo mimo in ne traja prav dolgo, da jo mimo piči tudi naš favorit.
 
 
Punce smo že nazaj v avtu in na poti proti Teguise, kjer bomo Andreja pričakale na 90tem kilometru. Izračunam, da bo tam mimo okrog dvanajstih. Ura je nekaj čez deset, Mici sicer pravi, da imamo do tja pol ure vožnje, a že zdaj vem, da temu ne bo tako. Mici je potegnila idealno linijo, a večina cest po katerih bi nas rada peljala, je zaprtih za triatlonce. Zaplete se že na drugem križišču, kjer za prečkanje trase porabimo skoraj eno uro. Od tod dalje sicer ni več zapor, a vozimo se okolo naokolo.

Na 90tem res parkiramo točno ob dvanajstih in tam naredimo fajn žur. Nabijemo muziko, plešemo, skačemo, marsikateremu tekmovalcu prižgemo iskrico v utrujenih očeh in za trenutek polepšamo dan. Andreja pa kar ni in ni. Nismo ga mogle zgrešit za več kot pet minut!
 
Po kolobocijah z zaprtimi cestami in enosmernimi ulicami v vasicah, skozi katere se vozimo, parkiramo na 140tem kilometru. Zaradi vseh zapletov na cesti sem popolnoma izgubila občutek za uro in nimam pojma, kdaj naj bi Andrej prišibal tu mimo.  Zagledam Mareta, sicer malo prepozno, da bi mu pomahala, a zdaj vem, da prihaja tudi Andrej. Z glasnim navijanjem in mahanjem ga poženemo v zadnje kolesarske kilometre.
 
 
Puncama obljubim, da bomo nazaj v hotelu čez 15 min. Toliko je obljubljala Mici, ki pa seveda ni vračunala zaprtih cest. Zato so se te raztegnile na skoraj eno uro izgubljanja po otoških cestah.

Hvala bogu vsaj tekaške proge ne bom iskala, saj poteka mimo našega hotela. Želim si en hiter skok v bazen, potem pa se bom odpravila na traso. Po jutranji svežini zdaj sonce nažiga s polno močjo. Kot je v šali rekel Matjaž, na Lanzerote se vreme naredi ravno do teka.

V tistem na spletnem portalu vidim, da je Andrej že v menjavi. Brez osvežitve tečem na traso. Zdaj, zdaj bi mogel bit tukaj. Pa ga čakam in čakam. Tako dolgo, da me zagrabi panika. Predstavljam si, kako nekje leži potolčen ali dehidriran, poklicati pa me ne more, ker imam njegov telefon jaz. V dobrih dveh urah stanja na soncu in oprezanja med množico mimo tekajočih triatloncev,  so se mi možgani skisali in sem pozabila, da tekmovalec vedno odda tudi številko za klic v sili in da je to moja telefonska. Od čakanja in napetosti sem tako zmešana, da stojim na žgočem soncu in mi še na misel ne pride, da bi si našla kakšno senco.

Takrat priteče Andrej, ki se že vrača z obrata. Prvič sem ga kot kaže zgrešila. Od veselja bi se mu najrajši vrgla za vrat, ampak to ne bi bilo dobro za rezultat! Zgleda fajn skurjen od sonca, a vidim, da je v njem še dovolj moči in trme za zadnjih 10km.
 

 Jaz pa spet v avto in v mesto proti cilju. Parkiram na prvem možnem prostem prostoru, saj je mesto zdaj prepolno navijačev, večina cest pa še vedno zaprtih. Prerivam se med množico. Navijačev je res noro veliko. Kot kaže, so ob progo prišli še vsi turisti. Mojemu Iron Manu v ciljnem lijaku stisnem še zadnjo petko! Uspelo mu je oddelat tudi to brutalno tekmo! Trikrat Železni!

Zvečer se vrnemo v mesto navijat za zadnje tekmovalce in na večerni ognjemet. Andrej je ves v luftu, jaz pa skoraj zaspim za mizo v kafiču. Navijaška je zelo težka! V tistem hipu sklenem, da bom od zdaj naprej tudi jaz rajši tekmovala! Samo še specialko kupim in začnem trenirat! Plavanje je že na urniku.

četrtek, 25. maj 2017

Ironman Lanzarote 2017


Bilo je vroče poletno jutro lanskega avgusta, ko smo s kolegi po plavalnem treningu na Koleziji ob kavici razglabljali kaj bo naš naslednji večji triatlonski izziv. Med vsemi idejami sem se najbolj zakuril za Ironman Lanzarote. V imenu Lanzarote sem čutil nekaj močnega, divjega. Kar se je kasneje izkazalo za še kako res.


Tudi Maretu je bila ideja všeč in načeloma sva bila dogovorjena, da greva skupaj. Ker je bila sezona tekem v 2017 že deloma dogovorjena, sva s Katjo našla kompromis in ultratrail po Gran Canari prestavila na 2018. Potrebnih je bilo še malo formalnosti in v začetku septembra sem bil uspešno prijavljen na  IM Lanzarote.

IM Lanzarote je predstavljen kot ena najtežjih triatlonskih preizkušenj v sklopu Ironman tekmovanj. Zato sem se takoj pozanimal kaj me čaka. Po ogledu trase mi je bilo hitro jasno, v kateremu grmu tiči zajec. Plavanje v zalivu, dva kroga po 1900m mi ni predstavljal težav, kolo s svojimi 180km in dobrimi 2400vm+, pa je že druga zgodba. Poleg tega ključno vlogo na kolesu igrata veter in vročina. Tek po obali 42km, cca 300m+ se mi je prav tako zdel obvladljiv.


Seveda sem se takoj pozanimal naokoli kakšne izkušnje so imeli predhodniki. Veter, veter in še enkrat veter. Grem pogledat na Windguru in okamenim nad podatki. Stari, kam greš ti? Tja se hodi surfat, ne pa kolesarit! Praktično ves prosti čas posvetim treningom na kolesu. Letošnja zima je bila res pravšnja za to. Bila je revna s snegom, zato pa je izdatno pihalo. Kras, Istra in Vipavska dolina so bili stalnica zimskih vikendov. Za preizkus forme sem se konec aprila udeležil OL-Parenzana polovičke. Plavanje in kolo super, tek panika. Nobene hitrosti, kot da sem na joggingu v Tivoliju. V naslednjih dneh sem skušal nekaj tega nadoknaditi, a je bilo že prepozno.

Ko smo prispeli na Lanzarote sem bil šokiran nad divjo in pusto naravo. Kaj dela tu človek, mi je odzvanjalo v glavi. Veter nabija na polno, sunki po 35kt, ni vode, ni kač, pajkov, škorpijonov, da o ostalih občutljivejših vrstah ne govorim.

Odprem vrata na avtu in skoraj mi jih odtrga iz rok. A tu bomo kolesarili??? Šibamo v La Santo na brifing in ob cesti kolesarja, ki zaradi vetra ne obvladata kolesa. Hodita peš in kolesa opletajo sem in tja. GROZA! Vsi treningi, ki sem jih naredil v burji, se zdijo kot vrtec proti temu kar vidim. Ne vem ali sem navdušen ali šokiran, na srečo je vremenska napoved za naslednje dni boljša. V petek sestavim kolo in skočim na kratko ogledno turo, cca 20km, bočni veter me premetava sem ter tja, ko pa zapeljem proti vetru v blag klanec se dobesedno ustavim. Hitrost 7km/h. Fak, niti pomisliti nočem kaj bo jutri na dirki. Zvečer se z Maretom dobimo na pijači v Puerto del Carmen in predebatirava taktiko. Zaključek je jasen Preživeti.


Sobota zjutraj, nekaj napetosti, a vdan v usodo. Kar bo, bo. Odločen, da se pregrizem do konca. Morje je mirno. V vodo se zapodimo vsi na enkrat, 1600 nas je. Presenetljivo, a bolj kot v prvem, smo se tepli v drugem krogu. Šibam v T1 na preoblačenje, mazanje s kremo proti opeklinam, wc. Srečam Mareta, zavpijem srečno in šibam na kolo.


Začnem zmerno, vreme je oblačno, bočni veter mi da dihat. Glede na razmere kar dobro leti in ko naredim prvo pentljo, je za menoj že dobrih 40km. Prečkamo narodni park Timanfayo, ki kaže moč narave, vulkanskih izbruhov in nepregledne količine izbruhane zemeljske skorje. Ravna cesta preko široke doline se počasi vzpenja in čelni veter me vztrajno pobira. Na 100km me pričakajo moje punce Energe team in kar naenkrat je vse lažje. Grizem v veter proti najvišji točki proge Mirador del Rio in ko jo dosežem se mi odvali kamen. Navijači nas spodbujajo vzdolž celotne proge. Španski temperament rules. To je to, sedaj pa samo še dol. Hiter spust in že šibam po avtocesti, sonce je začelo pripekati, veter z boka je obvladljiv, pogledam na uro, še dobrih 20km in 300 višincev. Mater, kje jih bomo naklepali? A gremo spet v hrib? Z avtoceste zavijemo proti Nazaretu, naravnost v veter in asfaltno makadamsko cesto, ki se je zlagoma vzpenjala. Teh dobrih 5km, mi je dobesedno vzelo voljo do življenja. Bolj ko sem gonil, bolj me je metalo sem in tja. Razdrapana cesta, veter na polno, vročina, vsega sem imel poln kufer. Proga naenkrat zavije močno v levo, veter v hrbet, bicikel leti, prava katarza. Ponovno srečam navijačice Energe teama. Poplačilo trpljenja zadnjih nekaj kilometrov. V daljavi vidim prve obrise turističnega naselja Puerto del Carmen, še vratolomni spust in T2.


Tek poteka po tlakovani obalni poti v dveh krogih. Prvi gre do mesta Arrecife in je dolg cca 32km in drugi krajši samo 10km v isto smer. Začnem zmerno, veter nažiga v prsa, vroče je. Ob trasi ogromno navijačev, vzdušje je odlično. Okrepčevalnice so dobro založene in izredno pogoste. Postavljene so skoraj vsaka 2,5 km. Ko sem pred tekmo pregledoval traso se mi je to zdelo popolnoma odveč, prej moteče. A sonce in veter sta kmalu pokazala zobe. Čeprav sem tekel samo v belem TT dresu, me je žgalo na polno. Po 5km nisem več vedel kaj dogaja, popolnoma apatično sem potekaval po trasi in se boril s črevesjem. Kljub večim poizkusom, ni šlo iz mene nič. Ko sem prišel do Arrecifa so mi na okrepčevalnici ponudili led, najprej sem ga zavrnil, češ a še to naj dam v trebuh, saj sem že itak čist adijo, ko mi potegne in si ga zatlačim za dres in pod kapo. To me je spravilo k sebi. Pregreto telo je ponovno začelo funkcionirati.

Ko sem se po prvem obratu vračal proti cilju in so me pozdravile še moje navijačice, sem vedel, da je to to. Oddelal sem še drugi krog in že sem bil v ciljnem lijaku, kjer me je pozdravila Katja.


V trenutku je bilo pozabljeno vse trpljenje in širok nasmeh se mi je narisal na obraz. Yes, to je to.
V cilju srečam Mareta in skupaj pojeva regeneracijsko malico. Težka je bla, se strinjava v en glas.


Sedaj pa malo počitka😊 (malo,)