ponedeljek, 06. oktober 2014

Valamar Trail (53km/1550vm)


Za mano je prekrasen vikend. Valmar Trail – 53km in 1550vm po razgibani istrski obali. Proga trda, kot se za Istro spodobi. Gor pa dol. Zdaj smo na morje gledali z višine 500 metrov, potem smo se spustil dol in tekli po samotni peščeni plaži, pa spet gor, po ozkih stezicah in čez kamnite istrske vasice. Razgledi in pogledi, da »gate trga«.

Proga je bila pripravljena in označena vrhunsko. Pa tudi jaz sem zdaj že bolj izkušena »trailerka« in se ne zgubljam več na vsakem drugem razpotju. Sem že pogruntala logiko tehle trailov. Preprosto. Če prideš do razpotja in je ena potka taka lepa in široka, druga pa ozka, strma in zaraščena, definitivno izberi drugo. Ne moreš falit.

Ma, saj zdaj pa že veste, da se moram malo hecat. V resnici ne morem izrazit občudovanja do fantov, ki tele traile postavljajo. Zamislite si, kako je označiti 73 km dolgo progo z malimi zastavicami v razmaku 10 do 20 metrov in po vseh teh različnih terenih. Vsaka vam čast!

Zvečer sva se z možem iz Opatije ob morju pripeljala v Rabac. Opatijsko riviero obožujem. Sploh v pozno popoldanskih odtenkih. Prekrasno. V Rabcu pa še nisem bila. Tokrat prvič. Obala me je že zvečer navdušila. Na prvi pogled neprijazna, zdelana od valov in burje, pa skriva prekrasne peščene zalivčke s kristalnim morjem. Pogled na okoliške vzpetine je že zvečer povedal, da bo za tistih 1500 višincev treba nekajkrat kar močno »zagristi v kolena« in da bodo tudi spusti »na glavo«.

Ker imam trenutno v službi izjemno veliko dela, sem bila utrujena, kot že dolgo ne. Psihično in fizično. Zato res nisem vedela kaj naj pričakujem. Sklenila sem, da bom po štartu videla, kako zadeve tečejo. Če bom kot cunja, se ne bom gnala. Bom uživala v razgledih, ko se bom naveličala, bom pa odstopila. Če pa bo počutje uredu, bom dala vse od sebe, saj sem pridno trenirala.

In že je jutro, znani obrazi na štartu, sonček že kuka na vzhodu. Obožujem štarte. No, cilje seveda še bolj. Ampak to je že druga tema. Ko se minute odštevajo in napetost raste, vse vrvi, govori, miga in se ob »poku pištole« sprosti v eno tako prav posebno energijo.

Tudi jaz sem nabita z energijo. Utrujenosti ni več. Samo osredotočenost na progo. Kmalu po tem, ko smo zagrizli v prvi klanec, smo se z nekaj puncami začele prehitevat. Zdaj je povedla ena, pa spet druga in tako naprej iz kilometra v kilometer. To je na ultrah res nekaj posebnega. Nič ni odločeno na hitro. Preizkušnja traja dolge ure. Na trenutek je fizična, potem psihična, ko fizične moči poidejo celo duhovna. Lahko si še tako dobro pripravljen, a če glava, čustva in prepričanja ne sodelujejo, je vse zaman. Občutki so nori. Na trenutek že popolnoma brez energije, konkurentka me prehiti, ampak volja ne upade. Potem energija od ne vem kje, pa spet tečem in prehitevam, kot da sem pravkar šele začela. Vse niha.

Na tako dolgi progi se itak vedno odvije cel kup zgodbic. Tale je recimo o tem, kako se motivirati za hiter vzpon po hribu navzgor. Tečem in malo pred Goro Glušići vidim eno tekmovalko z glavo v grmu. Nekaj dela tik-tik-tik. Tečem mimo, gledam in dokler dojamem, da si ženska prižiga cigareto, sem že mimo. V grmu je tičala, ker je pač močno pihala burja in se tisti cigaret ni hotel prižgat. Ma ja, si mislim. Saj ni kaj, če je kadilka, po štirih urah pač že paše en cigaret, a ne. Potem pa pomislim, kako bo, če me slučajno prehiti s cigareto v roki in bom jaz, ki že zdaj diham na škrge, vohala še dim. Me je kar pognalo v strmino. Hitrost torej včasih ni samo posledica dobre pripravljenosti.

Druga zgodba govori o tem, kako se motivirati, da se na progi ne zgubiš. Malo pred Bartolići iz šume priteče sotekmovalec iz Bosne. Pravi, da se je že dvakrat izgubil. In da bo zdaj tekel z mano, ker ima pa tega zadosti. Seveda mu poskušam dopovedat, da jaz nimam ravno dobrih referenc za se držat proge, ampak človek pač ni bral mojih dogodivščin z Istre 100miles in mi ne verjame na besedo. Ker se me kar drži in me zasleduje, me oblije en tak občutek odgovornosti, da ga pa res ne smem zafrknit in se moram res skoncentrirat na progo. In mi to celo uspe.

In zadnja govori o tem, kako se motivirat za res ubitačen spust. Med tekmo seveda nisem vedela, da sem dobro uvrščena. Imela pa sem en dober občutek in počutila sem se enkratno. Nekje na 30 kilometru me je prehitela punca, ki je bila kasneje tretja. Ko je pičila mimo mene je dajala občutek, da je polna moči in navita na polno. Kako je šibala v klanec, po katerem sem se jaz vlekla kot smrkelj. Pa jo spet ugledam pred sabo kake štiri kilometre pred ciljem. Nisem mogla verjet svojim očem. Prehitim jo v letu. Tako sem tekla dol po klancu, da sem se vprašala po zdravju. Sem si rekla, pa baba, ti si mati, pa žena, pa stara si 42, a bi se rada zdaj ubila na temu skrotju? Ampak sem še kar tekla. In sem jo v zadnjih štirih kilometrih prehitela za 6 minut.

Cilj je bil pri hotelu Valamar. Tečem, gledam kje je ta ciljna arena, da slučajno zdaj na koncu kaj ne zafrknem. Čudno, a je to? Kajti v trenutku, ko se bližam ciljnemu balonu, se skozi ciljni lijak rineta dva turista z vozičkom polnim kovčkov in z mislimi že na počitnicah. V tistem zaslišim, kako se napovedovalec dere, da v cilj prihaja drugouvrščena. Če verjamete al ne, sem skočila čez vse tiste kovčke, pa še čez oba turista zraven. Upam, da objavijo kake slikce iz cilja. Ker sem bla po moje bolj srečna kot Gebre, ko je postavil svetovni rekord. Po skoku čez turiste sem se vrgla v objem možičku, ki se je skoraj zjokal od ponosa.

Pa še to moram povedat za konec, da sem bila res vesela, da sem se odločila za krajšo progo, ker je bilo »trpljenja« prej konec. Saj veste kaj mislim s »trpljenjem«, a ne? To je tisto, ko si rečeš, kaj mi je pa tega treba in prideš naslednjič spet.