sreda, 19. november 2014

Zakaj polmaraton Palmanova? Četrtič.

Zato, ker mi je prvič, ko sva se približala obzidju mesteca Palmanova, dobesedno zastal dih. Palmanova je bila po spominu iz mladosti le nakupovalno središče. In nisem vedela, da je tam zadaj skrita prečudovita renesančna utrdba in znotraj nje prava Palmanova.
Zato, ker je Palmanova priložnost za gurmanske užitke. Dan pred tekmo obvezno in več kot prijetno polnjenje glikogenskih zalog ob pomoči vrhunske pizze in testenin. Samo Italijani znajo narediti pravo.
Zato, ker je lepo prespati v Palmanovi. In zato, ker je jutranji trening po obrambnem jarku pod obzidjem, kjer je urejena lepa sprehajalna potka, pravi užitek. Poleg tega je prelepa tudi GPS sled tega teka. 4km v obliki zvezde.


Zato, ker je mogoče dan pred tekmo izkoristiti za sproščeno nakupovanje. Tudi to sem in tja paše.
Zato, ker je Palmanova vrhunsko organiziran tek, kjer se kot tekačica počutim res dobrodošlo. Na organizacijo same pohvale. Letos še posebno presenečenje, ki bi ga lahko kopiral še kakšen organizator. Pred prevzemom štartnih številk si lahko poizkusil katera velikost jopice ti ustreza. Bravo!
Zato, ker je ravninskih 21km pravi užitek po ultra sezoni. Uf, kako dober občutek, da si v cilju prej kot v dveh urah.
Zato, ker je start iz osrednjega trga v dve smeri, skozi dva nasprotna si mestna vhoda, nekaj prav posebnega. Nekaj prav posebnega je tudi startni strel s topom, ki mi vsako leto nažene strah v kosti.

Zato, ker Palmanova ponudi dobro priložnost za tekmo s samim seboj in svojim »personal best«. Jaz sem svojega letos izboljšala za 2 sekundi. Smešno?

Zato, ker se v Palmanovi vedno srečamo s tekaškimi prijatelji z vseh vetrov in je to priložnost za res prijetno druženje. Z več kot odličnim zaključkom ob kapučinu in minjončkih v Laboratorio.


In zato, ker imava cel vikend samo zase. Hvala babi servis!

nedelja, 09. november 2014

Energe navijači na Ljubljanskem maratonu


Kmalu po tem, ko je v Energe padla odločitev o tekaški udeležbi na Ljubljancu, je Simon predlagal, da bi tudi letos na progi pripravili Energe okrepčevalnico. Nisem sicer čisto prepričana, če je takrat imel v mislih dogodek takih razsežnosti, kot se je kasneje razvilo, a Andrej je za idejo takoj zagrabil in jo tekom priprav nadgradil.

Kar takoj smo ugotovili, da bo naloga bistveno težja, kot je bila pred dvemi leti, ko smo tudi takole navijali. Takrat je mimo naše pisarne na Cesti na Brdo tekel 2. kilometer in tekači še niso bili ne utrujeni, ne žejni. Na novi trasi pa se nahajamo na 18. kilometru, prav na sredini med dvema uradnima okrepčevalnicama. To je lahko pomenilo samo to, da bo treba pijačo ponuditi na tisoče tekačem. Kar takoj je zato padla odločitev, da bo to samo voda. Kaj drugega bi bilo že znanstvena fantastika.
Jasno je bilo, da Simon in Vito sama ne bosta zmogla te naloge. Zato je Andrej za pomoč prosil »aktivne upokojenke«, kot poimenuje najini mami z njunimi prijateljicami. Zlate ste! Seveda pa je bila dobrodošla tudi pomoč mladih rokic. Prav posebej sta se izkazali Brina in Laura, ki sta neutrudno polnili kozarčke.

Voda. To bo za odžejat. Ampak rabimo še nekaj, kar bo tekačem ostalo v posebnem spominu. Kar bo dvignilo energijo. In kaj je lahko boljše kot glasba. Pred dvemi leti smo tekačem na Energe okrepčevalnici vrteli glasbo z radia, tokrat pa je Andrej prišel na posebno idejo. Saj imamo vendar glasbenika v družini, pa še kakšnega kolega, da se pridruži. Tako je bilo hitro odločeno. Vdušje bosta  dvigovala Maks in Ivan na električnih kitarah.
Priprave so bile posebno poglavje. Kupili smo 8000 plastičnih lončkov, mimo naše okrepčevalnice naj bi namreč teklo skoraj 12000 tekačev. Če v vsak lonček natočimo samo 1 dcl vode, je to vseeno enormna količina. Kako to vodo spraviti do okrepčevalnice? Andrej je napeljal cev iz kuhinje v prvem nadstropju do pritličja, kjer sta Simon in Vito točila vodo v bidone in jo nosila k okrepčevalnici. Tam so jo punce nalivale v kozarčke. Bojda so delale brez prestanka. Voda pa je dobesedno izginevala, da sta jo Vito in Simon komaj sproti nosila. Porabili smo dobrih 6000 kozarčkov. To pomeni, da se je na naši okrepčevalnici odžejal vsak drugi tekač. 
Maks in Ivan sta na električnih kitarah že med maratonom požela kar nekaj pohval in bučnih aplavzov. Kasneje pa so ju prav posebej omenjali še na forumih. Kar je najpomembnejše je pa to, da sta neizmerno uživala. Simon je rekel, da to pa ni kar tako, da takšen »no name band« špila pred 12000 glavo publiko in da je to hujš kot na koncertu od Sidharte.


Za tekaško množico je seveda ostal kup smeti, ki ga je bilo treba pospraviti. Ker se je pobiranje lončkov izkazalo za zamudno opravilo, je Simon menda prinesel kar lopato za sneg. Potem je šlo pa hitreje.


Za vse prekrasne fotke pa zahvale Aljoši, ki je silom prilike v roke dobil Vitov fotografski aparat. Vito namreč ni mogel fotografirat, ker je ves čas nosil vodo. Edina napaka našega fotografa je ta, da se je tako trudil s slikanjem nas tekačev, da njega ni niti na eni fotki. Sem pa zato uspela izbrskat eno drugo njegovo fotografijo.

 
Sodeč po tem, da v firmi še vedno poslušam razne zgodbice z maratona, verjamem, da sta Simon in Vito izjemno uživala v navijaških vrstah. Za Brino in Maksa je bila to nepozabna izkušnja. Oba sta nama po teku skoraj dve uri pripovedovala kup dogodivščin, ki sta jih doživela. Tudi babici sta bili navdušeni in polni zgodb s terena. Takšen dogodek tako ne bogati samo tekačev, ampak je pravo doživetje tudi za navijače. In navijači na Ljubljancu ste zakon!

 
 
 

 
 

nedelja, 02. november 2014

Ljubljanski maraton 2014



 
Po dolgem času sem se spet prijavila na Ljubljanca. Ker je bil prvič v enem krogu, smo v Energe rekli, pa pojdimo pogledat.
Priznam, da sem imela kar malo treme. Razdalja po vseh letošnjih podvigih ni bila vprašanje. Kaj pa hitrost? Za 40. rojstni dan sem od Nataše dobila prav posebno darilo. Podlogo za miško s »spiskom« kaj moram naredit do 50. rojstnega dne. Med kupom izzivov, ki sem jih že opravila in tistih, ki me še čakajo, je bil tudi ta, da maraton pretečem pod štirimi urami. Po neuspehu v Berlinu in Rimu, ko sem obakrat tekla 4:01, je bila tole nova priložnost. Poleg tega mi je Nataša zagrozila, da bom mogla z njo v Berlin, če mi ne uspe v Ljubljani. Saj ne, da bi ne šla v Berlin. Z veseljem, če sem čisto iskrena. Ga imam v prekrasnem spominu. Ampak, nisem vsak dan mlajša, pa tudi ne vem, kdaj se mi bo še dalo toliko trenirat kot letos, če mi torej ne uspe tokrat, ali mi sploh bo?

V mesto sva šibala kar na kolesih, kar se je izkazalo kot dobra odločitev, saj sva se izognila iskanju parkirnega prostora. Tudi v garderobi ni bilo gužve. Ampak ko sva slekla topla oblačila, je bilo pa mrazzz, da že dolgo ne tako. Na srečo sem v enem od bližnjih lokalčkov našla tudi stranišče brez gužve. Ker zadnje čase tečem večinoma traile, kjer se nas na štartu v najboljšem primeru nabere kakih 300 tekačev, je bila množica na štartu Ljubljanca pravi šok. Sploh zato, ker je bilo v domačem mestu in pred dnevom maratona nisva kaj posebno študirala kje so garderobe, pa boksi in podobno. Ko gremo na maraton v kakšno velemesto, si to vedno pravočasno pregledam. Boksi so se polnili in tudi midva sva bila že pripravljena na štart.
Prvih 21 mi je minilo, da ne vem kdaj. V vsej tej množici je bilo tudi veliko znanih obrazov, pa sem rekla besedo, dve in čas je hitro tekel. To, da smo spet tekli v »staro« smer mi je zelo odgovarjalo. Slovenska in Dunajska po štartu delujeta vsaj pol krajši, kot če ju postavijo pred cilj. 

Na 5. kilometru me je navijač ob progi spodbudil: »Punca teč hitro, teč, boš predsednika ujela.« In res sem pred sabo zagledala Pahorja. Na Drenikovi je družinica na okno svojega stanovanja postavila zvočnike iz katerih je odmevala glasna glasba. To! Bravo navijači! Hvala vam! Na Vodnikovi me presenetita Nataša in Gregor. V letu nastane tale fotografija.
 
 
En, dva, tri in že sem se približevala Cesti na Brdo, kjer me je čakala prav posebna postojanka. Energe je tudi letos postavil svojo okrepčevalnico, kjer so vodo med drugimi delile tudi moja Brina, mami, tašča in nečakinja, vzdušje na progi pa dvigoval moj Maks na električni kitari. Nekaj hitrih cmokov, objemčkov in polna energije se poženem naprej.

 

 Kmalu sem na »novem« delu proge. Tečem skozi domači del mesta, ob progi še vedno veliko navijačev. Otroci ob progi stojijo v špalirjih in ponujajo svoje rokice za »petko«. Tega ne zamudim za nobeno ceno, tudi če moram včasih z enega konca proge na drugega. Na Livadi nabijajo bobni. Ponese me naprej. Na Peruzzijevi navijata Mojca in Boris s transparentom na katerem je moje ime. To mi spet da nove energije!

Tečem z gručo prešernih tekačev. Tempo jim dopušča, da brez prestanka klepetajo in spodbujajo navijače. Tekači torej navijačem vpijejo: »Bravo navijači! Samo še malo!« Vzdolž celotne proge je res veliko navijačev. Ljubljana se lahko tozadevno brez sramu pomeri z največjimi maratoni. In ne samo, da ob progi stojijo, navdušeno tudi navijajo. Skakanje, transparenti, glasba in spodbujanje so zame kot energija direktno v žilo.
Klanec na Hradetskega je mala malica. Letos smo pa že kake hujše višince čez dali. Po 30tem kilometru prehitevam tekača za tekačem. Zdaj je na plano prišla moja ultra kondicija. Kljub temu se cesta tam mimo Stožic vleče in vleče. Sonce pripeka, veter piha, jaz bi bila rada že v cilju. Dve najstnici skačeta in glasno navijata: »Gospa dajmo, dajmo, prehit tega tipa.« Opažam, da ženske navijajo bolj sproščeno kot moški. Ni jim nerodno skakati in vpiti. Moški so bolj zadržani.

Pa ni dolgo in že zavijam v staro Ljubljano. Proga se tam zoži, z obeh strani je obdana z ograjami, ob katerih je reka navijačev. Ko vijugam mimo Stolnice, proti Tromostovju in gor na Miklošičevo, sem polna zanosa in energije. Že zavijam nazaj na Slovensko. V tem trenutku, 200 metrov pred ciljem, po 42 kilometrih, pa si z vso resnostjo zaželim, da bi bil cilj bolj na začetku Kongresnega trga in ne čisto na njegovem koncu. No, to je ena taka tekaška cvetka. Igra uma. Grem in tečem 42 kilometrov, na koncu pa bi barantala za 10 metrov.
In ravno sredi te težke umske telovadbe tam nekje okrog Pošte zaslišim klice Nataše in Nataše. Na hitro se nastavim za eno fotko moji najboljši navijačici in odnese me proti cilju. V zavoju na Kongresni trg zaslišim kako napovedovalec napoveduje moje ime in že sem v objemu mojega dragega. 3:54:15 in moj najboljši maratonski rezultat! Kličem Natašo: »Piši kuči, propalo, jaz ne grem v Berlin!«