Ljubljanski maraton 2014

 

Po dolgem času sem se spet prijavila na Ljubljanca. Ker je bil prvič v enem krogu, smo v Energe rekli, pa pojdimo pogledat.

Priznam, da sem imela kar malo treme. Razdalja po vseh letošnjih podvigih ni bila vprašanje. Kaj pa hitrost? Za 40. rojstni dan sem od Nataše dobila prav posebno darilo. Podlogo za miško s »spiskom« kaj moram naredit do 50. rojstnega dne. Med kupom izzivov, ki sem jih že opravila in tistih, ki me še čakajo, je bil tudi ta, da maraton pretečem pod štirimi urami. Po neuspehu v Berlinu in Rimu, ko sem obakrat tekla 4:01, je bila tole nova priložnost. Poleg tega mi je Nataša zagrozila, da bom mogla z njo v Berlin, če mi ne uspe v Ljubljani. Saj ne, da bi ne šla v Berlin. Z veseljem, če sem čisto iskrena. Ga imam v prekrasnem spominu. Ampak, nisem vsak dan mlajša, pa tudi ne vem, kdaj se mi bo še dalo toliko trenirat kot letos, če mi torej ne uspe tokrat, ali mi sploh bo?

V mesto sva šibala kar na kolesih, kar se je izkazalo kot dobra odločitev, saj sva se izognila iskanju parkirnega prostora. Tudi v garderobi ni bilo gužve. Ampak ko sva slekla topla oblačila, je bilo pa mrazzz, da že dolgo ne tako. Na srečo sem v enem od bližnjih lokalčkov našla tudi stranišče brez gužve. Ker zadnje čase tečem večinoma traile, kjer se nas na štartu v najboljšem primeru nabere kakih 300 tekačev, je bila množica na štartu Ljubljanca pravi šok. Sploh zato, ker je bilo v domačem mestu in pred dnevom maratona nisva kaj posebno študirala kje so garderobe, pa boksi in podobno. Ko gremo na maraton v kakšno velemesto, si to vedno pravočasno pregledam. Boksi so se polnili in tudi midva sva bila že pripravljena na štart.

Prvih 21 mi je minilo, da ne vem kdaj. V vsej tej množici je bilo tudi veliko znanih obrazov, pa sem rekla besedo, dve in čas je hitro tekel. To, da smo spet tekli v »staro« smer mi je zelo odgovarjalo. Slovenska in Dunajska po štartu delujeta vsaj pol krajši, kot če ju postavijo pred cilj. 

Na 5. kilometru me je navijač ob progi spodbudil: »Punca teč hitro, teč, boš predsednika ujela.« In res sem pred sabo zagledala Pahorja. Na Drenikovi je družinica na okno svojega stanovanja postavila zvočnike iz katerih je odmevala glasna glasba. To! Bravo navijači! Hvala vam! Na Vodnikovi me presenetita Nataša in Gregor. V letu nastane tale fotografija.
 

 

En, dva, tri in že sem se približevala Cesti na Brdo, kjer me je čakala prav posebna postojanka. Energe je tudi letos postavil svojo okrepčevalnico, kjer so vodo med drugimi delile tudi moja Brina, mami, tašča in nečakinja, vzdušje na progi pa dvigoval moj Maks na električni kitari. Nekaj hitrih cmokov, objemčkov in polna energije se poženem naprej.

 

 Kmalu sem na »novem« delu proge. Tečem skozi domači del mesta, ob progi še vedno veliko navijačev. Otroci ob progi stojijo v špalirjih in ponujajo svoje rokice za »petko«. Tega ne zamudim za nobeno ceno, tudi če moram včasih z enega konca proge na drugega. Na Livadi nabijajo bobni. Ponese me naprej. Na Peruzzijevi navijata Mojca in Boris s transparentom na katerem je moje ime. To mi spet da nove energije!

Tečem z gručo prešernih tekačev. Tempo jim dopušča, da brez prestanka klepetajo in spodbujajo navijače. Tekači torej navijačem vpijejo: »Bravo navijači! Samo še malo!« Vzdolž celotne proge je res veliko navijačev. Ljubljana se lahko tozadevno brez sramu pomeri z največjimi maratoni. In ne samo, da ob progi stojijo, navdušeno tudi navijajo. Skakanje, transparenti, glasba in spodbujanje so zame kot energija direktno v žilo.

Klanec na Hradetskega je mala malica. Letos smo pa že kake hujše višince čez dali. Po 30tem kilometru prehitevam tekača za tekačem. Zdaj je na plano prišla moja ultra kondicija. Kljub temu se cesta tam mimo Stožic vleče in vleče. Sonce pripeka, veter piha, jaz bi bila rada že v cilju. Dve najstnici skačeta in glasno navijata: »Gospa dajmo, dajmo, prehit tega tipa.« Opažam, da ženske navijajo bolj sproščeno kot moški. Ni jim nerodno skakati in vpiti. Moški so bolj zadržani.

Pa ni dolgo in že zavijam v staro Ljubljano. Proga se tam zoži, z obeh strani je obdana z ograjami, ob katerih je reka navijačev. Ko vijugam mimo Stolnice, proti Tromostovju in gor na Miklošičevo, sem polna zanosa in energije. Že zavijam nazaj na Slovensko. V tem trenutku, 200 metrov pred ciljem, po 42 kilometrih, pa si z vso resnostjo zaželim, da bi bil cilj bolj na začetku Kongresnega trga in ne čisto na njegovem koncu. No, to je ena taka tekaška cvetka. Igra uma. Grem in tečem 42 kilometrov, na koncu pa bi barantala za 10 metrov.

In ravno sredi te težke umske telovadbe tam nekje okrog Pošte zaslišim klice Nataše in Nataše. Na hitro se nastavim za eno fotko moji najboljši navijačici in odnese me proti cilju. V zavoju na Kongresni trg zaslišim kako napovedovalec napoveduje moje ime in že sem v objemu mojega dragega. 3:54:15 in moj najboljši maratonski rezultat! Kličem Natašo: »Piši kuči, propalo, jaz ne grem v Berlin!«