ponedeljek, 07. september 2015

Ultramaraton Logarska 2015 (74km/660vm)


V soboto sem spet pretekla 75 km iz Celja v Logarsko dolino. Tretje leto zapored. In hkrati tretja letošnja tekma za Evropski ultra pokal.

Dobrih deset dni nazaj sem se Nataši hvalila, da sem v top formi, brez poškodb in odličnega zdravja. Čeprav sem še v istem hipu onemu zgoraj sporočila, da se ne hvalim, ampak se mu zahvaljujem, je vseeno odločil, da egu pristriže peruti. In mi poslal eno fajn angino. Tako tapravo. Z vročino in seveda antibiotiki. Pa ležanjem v postelji cel sončen vikend. Vikend, ki bi ga morala preživeti v Bohinju, kjer bi v soboto navijala za Energe team na triatlonu jeklenih, v nedeljo pa zlezla še na kakšen hrib tam okrog. A oni me je polegel v posteljo. Če sem se čez vikend še kujala in pritoževala, pa zdaj vem, da me ni kaznoval, ampak le spametoval. Treninga je bilo več kot dovolj, zdaj je bil čas za počitek. In tako sem se nenačrtovano res fajn naspala in spočila.

Pred boleznijo sem kar nekaj časa tavala v tekaški črni luknji. Depresirala sem in jamrala, kako sem naveličana teka in treningov, predvsem pa zgodnjega vstajanja. Tega je bilo v letošnjem pasje vročem poletju, res preveč. Če sem hotela opravit kakšen bolj konkreten tek, nisem imela dosti izbire. Budilka ob petih in to večkrat na teden. In tako sem se že nekaj časa počutila skurjeno, a med boleznijo sem lahko spet ugotovila, kakšna srečnica sem, ker lahko tečem.

Tekaška depresija je bila deloma pogojena tudi s tem, da sem imela res zadosti cestnih treningov, ki sem jih pač morala nizat za tekme Evropskega ultra pokala. Pogrešala sem traile, hribe, neurejene terene, vzpone in spuste. Asfalta sem imela čez glavo. Čeprav je udeležba v pokalu moja odločitev in čeprav sem trenutno več kot odlično uvrščena, to kar ni in ni bila takšna motivacija, da bi začutila pravi poriv odteči Logarsko kar se le da.

Sem pa imela odlično motivacijo za dober vmesni čas. Nataša in Mojca sta se letos odločili, da odtečeta 27 km iz Ljubnega v Logarsko. Dve leti zapored sem štart v Ljubnem zamudila, letos pa sem se namenila iz Celja do tja za sigurno priteči v 4:30 in ujeti punce na štartu. Še vedno pa je manjkal pravi motiv za zadnjih 27 km. Za tiste kilometre, kjer sta telo in psiha že načeta, ko ni več sveže energije in ko se cesta za povrh vsega postavi krepko navkreber.

Potem pa me prešine nova ideja! In grem pogledat kako je Andrej najboljše pretekel to isto progo. 7:43. To je dosegljivo! In že se, kar leže v postelji, zagrejem, da podrem družinski rekord. V bistvu smešno. Ampak to je bil tisti pravi triger. Ne zaradi tekmovalnosti med nama. Ne zaradi tega, kdo je boljši. Te vrste foušije že dolgo ni več. Ampak zakaj bi tekmovala samo sama s sabo, če pa lahko še z njim. Zdaj imam pravi cilj. Zdaj imam motiv, da progo pretečem kot pri norcih! Malo me še skrbi, koliko moči mi je pobrala angina. Ampak šele zdaj čisto zares komaj čakam tekme. Komaj čakam, da tretjič opravim s progo.

Če kdo nerad teče v dežju, naj si preden se prijavi na tekmo, ogleda štartno listo. Če gor zagleda mene, naj se ne prijavlja. Jaz sem namreč garancija, da bo na tekmi deževalo. Nič zato, če je en teden prej in en teden potem sončno. Na dan tekme bo deževalo. Tako je bilo tudi tokrat.

In že je tu sobota. Ura je šest, ko se nas množica tekačev požene na 75 km dolgo pot iz Celja. Še hiter poljubček Andreju, ki se bo zdaj odpeljal v Logarsko, tam parkiral in s kolesom prišibal v Mozirje, da me bo potem na kolesu spremljal do cilja. Letos sva že uigran team.
 
 
Prvih dvajset kilometrov tečemo po sprehajalni potki ob Savinji. Ker je ponoči močno deževalo, je potka blatna in spolzka. Veliko je luž, pa tudi nepokošena trava brez milosti moči superge. Srečam Vaskota, Silvijo, Boruta, Uroša. Sicer klepetam s sotekači, tako čas pač hitreje mine, a kljub temu se ves čas koncentriram na progo. En sam napačen korak, pa se tekma lahko konča, preden se je dobro začela. Nekateri deli poti v vlažnem vremenu mejijo na oviratlon. Tempo je dober, počutje odlično. Kot kaže angina ni pustila hujših posledic.

Čeprav asfalta ne maram, se tokrat v Polzeli oddahnem, ker je slabe poti zdaj konec. Ujamem asfaltni ritem, ko ni več treba misliti na vsak naslednji korak in misli odplavajo. Takrat mi spodrsne, da skoraj naredim špago. »Wtf je blo zdaj to?! Ne me zezat! Polž!« Spodrsnilo mi je na polžu, ki je lezel čez cesto. Tudi prav. Moje trail Mizunke, ki odlično prijemajo na mokrih skalah, kot kaže niso tako zanesljive na vseh terenih. Tokrat torej tudi na asfaltu ne bom meditirala, ampak se bom koncentrirala na korak, kaj pa vem, kaj še zleze na cesto v tej vlagi.

In tako leva, desna, ena, dva, do Mozirja. Misli so osredotočene na to, da 32 km do Mozirja pretečem prej kot v treh urah. Tempo odličen. Andreja presenetim z zgodnjim prihodom. Na hitro poklepetam s Higinom iz DMP, pa me spremljevalec okrega, da ne bomo zgubljali časa in že jemljem pot pod noge.

Točno kot urca se po treh urah prikaže tudi tekaški zid. V makedamski klanec nad Mozirjem najprej začutim mravljinčke v rokah in v glavi znano meglo, potem me zmanjka. Low energy. Ne da me preseneti. Saj je stokrat sprobano. Ampak kot kaže še vedno upam, da ga pa enkrat ne bo. Japajade. Vidim, da čez zid ne plezam sama. Tisti, ki so štartali v Mozirju dirjajo mimo nas. Sotrpini iz Celja pa so zdaj v veliki večini tekaški korak zamenjali za pohodni. Kako dolgo bo trajal tokrat? Vsakič znova se sprašujem, ali bo kaj hitreje mimo, če stopim na gas do konca. Ampak kaj, ko je pedalka zdaj zataknjena. Bo treba kar počakat, da telo naredi svoje. Da preklopi na diezel, kurjenje špeha torej. Po petnajstih minutah čutim, da se energija vrača v telo. Ni več eksplozivna, je pa tista tavztrajna.
 
 
Misli se zjasnijo in osredotočim se na nov vmesni cilj. Priteči do Ljubnega pred štartom 27ke. Vreme je za enkrat odlično za tek. Oblačno in malo rosi, temperatura okrog 17 stopinj. Malo so zoprne samo luže, ki so na makedamu ostale od nočnih neviht in pa deli, kjer se teče po travniških potkah, ki so drsne in blatne. Andrej vpraša, če si bom na črpalki pred Ljubnim preobula superge. »Ne! Ni šans! Ni časa. Menjava opreme šele v Ljubnem.« Ura kaže, da bom štart v Ljubnem ujela, zato prestavim v malo bolj lagani tempo. In že je tu Ljubno in punci, ki mahata iz štartnega boksa. Beseda, dve, za več ni časa. Andrej me že priganja na nego. Na pločniku me čakajo sveži supergi. O kako paše težke, blatne in mokre trail superge zamenjati za suhe in lahke cestne. Do Logarske me čaka samo še asfalt. Andrej me na hitro še zmasira. Nalije vame pijačo, me posili z gelom in že tečem. Punci sta med tem že štartali in ovinek pred mano vidim njuni živo roza majici.
 
 
Spet me objame melanholija. Drugi vmesni cilj je dosežen. Zdaj pa, kot da mi je vse padlo dol. Če sem še pred nekaj minutami pred Ljubnim tekla kot nora, sem zdaj samo senca tekačice. Počasi, počasi manjšam razdaljo. In punci ujamem prav na enem najbolj zoprnih klancev. Njima seveda ni nič posebnega, saj sta s tekom šele začeli in sta še polni energije. Jaz pa sem kot preluknjan balon. Nekaj me dražita, a mi še do heca ni. Pravzaprav sploh ne morem govorit, ker imam pulz na višku. Zato ju bolj ali manj v tišini prav počasi pustim za sabo. Klepetale bomo v cilju.

Klanci proti Lučam se vlečejo, ko začne še deževati. Vedno močneje. A meni kot da mi ta dež da dodatne energije. Kar na enkrat spet tečem kot prerojena. Andrej me razvaja kot pravo tekaško zvezdo. Kar naprej mi ponuja hrano, pijačo, dodatno obleko. Ampak želodček je že malo slab in ob naslednji omembi sendviča, se mi na polno obrne. Ko mi ob tem ponuja še kapo in rokavčke, jaz  pa bi samo tekla, znorim nanj kot najbolj razvajeno dete na tem planetu. Že v naslednji sekundi me je sram v dno duše. Vozi se z mano v mrazu in dežju že čisto podhlajen, me napaja, hrani, spodbuja, masira in nasploh servisira, potem pa še stoično prenaša moje histerične napade. Hvala ti! Vem, da lahko to naredi le nekdo z velikim srcem. Nekdo, ki je tudi sam preizkusil počutja na takšni tekmi. Nekdo, ki je sposoben dati svoj ego za nekaj časa popolnoma na stran in biti povsem na razpolago.

Pred okrepčevalnico pri Igli me useka v vratu. Andreja prosim, če me bo zmasiral. Ustavi, parkira, teče proti meni, naredi kiropraktični »hrsk«, vsili mi en gel, že ponuja pijačo. »Postanek v boksu. Kot pri F1,« še zakliče stričku, ki naju začudeno gleda in že sva na poti naprej.

Če je prej samo deževalo, se tam okrog Robanovega kota ulije. Nebo se je dobesedno odprlo. Po cesti lije hudournik. Zdaj več ne tečem, ampak skoraj plavam. Zdaj se ne borim več le z zadnjimi kilometri vzpona, ampak še s ponorelo vodo. Vijugam med povodnjo, izogibam se avtomobilom, ki vozijo iz Logarske in me zalivajo še za vrat. Noge so vedno težje. Zdaj me tudi zebe. Andrej mi sicer ponuja anorak, ampak zdaj se ne smem ustavit. Tečem kot robot. »Oblekla se bom gor, na koncu tega vzpona, pred vhodom v Logarsko.« Če se zdaj ustavim, bom obstala. »O bog, kako me zebe v kolena.«


In že sem pri kučici, kjer pobirajo vstopnino za Logarsko. »Slikaj, slikaj,« vpijem Andreju. »Poglej kako je lepo!« Čeprav lije kot iz škafa in se venčka hribov okrog tistih zelenih travnikov sploh ne vidi, je po 70 km to pogled, ki trga gate. »Mene zebe za crknit, nog ne morem več premikat. Prosim samo vozi se zraven mene in ne mi dovolit, da zdaj začnem hodit,« mu še rečem. In razmišljam, kako zebe šele njega. A še vedno kavalirsko stiska zobe. Ko zborbam zadnji klanček pred hotelom Plesnik in se odpre pogled do cilja, pogledam na uro. »A si ti videl ta čas?« »Sem ljubica!« In oddrvi proti cilju, da naredi še zmagovalni posnetek. 7:33. Jokam. Verjetno od sreče. Mogoče pa tudi od žalosti. Ker je mimo.


Lanski čas izboljšan za 17 minut. Ali je to sploh možno? Družinski rekord presežen za 10 minut. Ga bomo še kdaj podirali? Prvo mesto v kategoriji in četrto absolutno. Ne morem verjet! To so verjetno eni trmasti geni, ali kaj? Zakaj? Ne vem. Vem samo to, da bom še!
 
 

četrtek, 03. september 2015

Triatlon jeklenih Bohinj 2015 Veslanje – 8km Kolesarjenje – 24km Tek – 8km



Konec avgusta se v Bohinju odvija tradicionalni Triatlon jeklenih. V Energe team-u, smo se odločili nastopiti v štafetah. Klemen, kot izkušen kajakaš na divjih vodah, tokrat v mirno vodnem kajaku, Andrej v gorskem kolesarjenju in Matej v gorskem teku. Pripravljali smo se vsak po svojih najboljših močeh ter se na dan D dobili v Bohinju.

Najprej so štartali posamezniki, nato so bile na vrsti štafete. Kar nekaj štartne mrzlice je bilo prisotne med tekmovalci. Ko pa je odjeknil štartni strel je adrenalin stekel po telesu in vse je postalo lažje.

Klemen:


Moj del triatlona je bil kajakaški. Kot kajakaš z večletnimi kajakaškimi izkušnjami pa nisem imel pojma, v kaj se spuščam. Vajen sem namreč rek, ki imajo veliko mero najrazličnejših brzic in vsako manjše jezerce, ki se pojavi med brzicami, je za nas nočna mora, saj to pomeni dolgočasno in posledično naporno veslanje. Na to soboto, pa bi moral preveslati 8 kilometrov po mirnem jezeru.

Priprav ni bilo, razen iskanje ustreznega čolna, saj plovila, ki jih lastim nikakor niso bila konkurenčna. Hitro sem ugotovil, da je edina moja možnost letos morski kajak. Ta naprava naj bi bila dovolj hitra, da si zagotovim vrhunsko uvrstitev.

To soboto sem tako prvič v življenju sedel v morski kajak in bil pozitivno presenečen. Zadeva je funkcionirala zadovoljivo, poleg tega pa je bila tudi udobna. Vendar se je takrat pojavila moja šibka točka, to je bila trema pred tekmo. Kar je razumljivo, saj sem ciljal na visoko uvrstitev. To je bilo zame nujno. Nisem imel druge izbire, saj nisem hotel biti najšibkejši člen naše verige. Če poznate Andreja in Mateja veste, da je bil moj položaj zelo nezavidljiv.
 
Na štartu so se kmalu pojavili še Jernej Zupančič Regenti (za tiste ki ne veste je to večletni državni prvak in legenda slovenskega kajaka na mirnih vodah) in podobni v karbonskih formulah oziroma mirnovodaših. To je mojo stisko še povečalo. Edini joker v mojem rokavu je bila kmečka trmasta moč.
 
Bolj kot se je bližal začetek tekme, bolj sem bil nervozen. Ko pa je končno počilo, sem vso to odvečno energijo pretočil v roke, hrbet in trebuh. Po petih metrih sem ugotovil, da sem popolnoma nekonkurenčen mirnovodašem in hitro sem spremenil cilj in sicer biti najhitrejši med plastiko.
 
Vseh 8 kilometrov sem veslal z vso močjo in pritiskal kot konj, ampak mi čoln ni dovolil razviti kakšne posebne hitrosti. V cilj sem bojda prišel med prvimi v plastiki. Za dva kajaka pred mano nisem prepričan, ali sta bila plastična ali ne, ampak zdaj to ni več pomembno. Pritekel sem do Andreja, ki me je čakal na menjalnem mestu in mu predal dres. Andrej je oddrvel naprej jaz pa sem se šel osvežit nazaj v vodo.

To je bila zelo zanimiva izkušnja in nikakor ne bo zadnja. Moram reči, da je bilo ta dan tudi teh 8 kilometrov mirne vode zame zelo zabavnih, kdo bi si mislil. 

Andrej:



Med čakanjem na Klemna v menjalnem prostoru sem bil kar na trnih. Tekmovalci so prihajali iz vode in že so oddrveli z razno raznimi gorskimi zverinami v smeri Uskovnice. Sam sem ogledoval svoje treking kolo in kar malo zmajeval z glavo. Še sreča, da sem šel z Martinom na testni vzpon. Tako se mi je vsaj malo sanjalo kaj me čaka.

Takrat iz vode priteče Klemen, ves na višku moči izvede še nekaj akrobacij in že imam oblečen dres. Zapnem pedala in na polno v prvi klanec. Pulz na polno, pljuča komaj sledijo, trava skok, makadam. Vse se dogaja kot v filmu. Ko pridem na asfalt se malo umirim in šibam naprej. Kmalu sem ponovno na makadamu. Sonce nabija, vzpon vse do Uskovnice, kjer za trenutek popusti, potem slab šoder in nato trenutek resnice. Najstrmejši del proge na srečo betoniran. Grem na noge, v tistem mi nasproti pride prijazen kuža. On bi se igral, a na srečo se zadnji hip premisli in gre svojo pot. Navijam in navijam, še nekaj ovinkov in v daljavi zagledam menjalni prostor. Tik pred njim se trije prerivamo, kdo bo prej v menjavi. Matej kriči "Dejmo Energe!" še nekaj obratov in sem pri njemu. Predam dres in Matej oddrvi naprej. Dejmo Mato!
 
Super izkušnja tale timska dirka. Se vidimo 2016.

Matej:

Stojim na mestu, kjer bom prevzel štartno številko, ki jo bo prikolesaril Andrej, a nimam pojma kdaj ga lahko pričakujem. Energe ultra team sodeluje prvič. Sanja se ne nam ne, kako lahko časovno opravimo vsak s svojo razdaljo!

Stojim na parkirišču pod Planino Konjščica in opazujem izkušene jeklene može in dekleta kako predajajo kolesa z utrujenimi okvirji, nič kolikokrat odrinjena levo in desno v strm klanec, ter se podajajo na gorski tek proti Vodnikovi koči. Budno sledim izvedbi predajanja štafet, da kasneje ne bi izgubljal časa, ko bom prevzel dres s številko in se v vročem sončnem popoldnevu (30°C) podal na zadnji, osemkilometrski odsek te legendarne trase jeklenih.
 
Andrej »uleti« v gruči treh sotrpinov in kar malo se »gužvamo« pri prevzemu majic. Pozdraviva se in odtečem po povsem neznanemu terenu proti cilju, Vodnikovi koči. Tukaj sem zadnjič hodil kot osnovnošolec, z očetom proti Triglavu. Danes spomin ne prepozna prav ničesar s te relacije. Zapustim vročo makadamsko cesto in pričnem z blagim vzponom v senci pokljuških smrek. V glavnem lovim tekmece, ki imajo označbo štafete ter hkrati prehitevam tudi jeklene, ki trpijo že v tretji in zadnji disciplini. Neverjetni so, neverjetni ste. Jekleni! Iz gozda se prelijem na Planino Konjščica in prvi pravi vzpon. Grizem in sonce tudi! Grizem kar on speče. Pregrizem še drugi zahteven vzpon in na »sedlu« odvržem palice kot je tu že tradicija. Po pripovedovanju izkušenega triatlonca in prijatelja Martina, naj bi me do cilja čakala zgolj ravnina z nekaj »kuceljčki« in palice so zgolj v napoto. Tako je tudi bilo. Podam se v zadnji lov za rumeno obarvanimi številkami in pri Vodniku ustavim uro pri 1:03:18. Zadovoljen! S tekom sem pričel na 17.mestu in končal kot 11.štafetni tekač.  Več oz. bolje je lahko le skromna želja za prihodnjič.

Čestitam Klemnu in Andreju za njun »fajt« in me veseli, da smo lahko bili del te krasne tekme. Še kdaj? Zakaj pa ne.  

Na snidenje 2016.