petek, 06. november 2015

Schwabisch Alb Marathon 2015 (50km/1100vm)


Na zadnji tek Europa Cup der Ultramarathons sem se kot edina članica Energe teama z DMP iz Celja odpravila v 700km oddaljeni Schwabisch Alb. Čakala nas je 50km in 1100vm dolga proga.
DMPjevci so me pobrali v petek zjutraj in žur vožnja se je začela. Higin in Lojze sta nas celo pot zabavala s standardnim programom vicov. »A veste zakaj se je dobro poročit z maratonko? Ker še tri dni po maratonu ne more dat nog skupaj.«

Prvi postanek na Chiemsee smo izkoristili za tradicionalni DMP prigrizek. Pečena rebrca, refošk in pivo. Rebrca za energijo, refošk za železo, pivo pa za hidracijo. Za prehrano pred tekmo torej poskrbljeno. Ker sem refošk in pivo izpustila, sem bila spet deležna opominov s strani izkušenejših članov. Menda me zna to stati dobre uvrstitve na tekmi. Brez hidracije in dodanega železa na tekmi pač ne more it kot bi bilo treba.

Da pot ne bi minila prehitro, je poleg zastoja na meji, poskrbela še voznikova pomočnica, navigacija po imenu Mici, ki nas je proti cilju zapeljala okoli »riti v varžet«. Namesto načrtovanih sedmih ur vožnje, se je ta raztegnila na celih deset.
Na hitro smo se pozdravili s Slovencem Tonijem, ki ima v Albu gostišče, kjer vsako leto prenočujejo DMPjevci. Potem pa smo že tekli proti mestni hiši na dvig štartnih številk. Formalnosti so bile hitro opravljene, za skupinsko fotografiranje pa smo porabili malo več časa.

Na trgu pred vhodom sta v večernem mraku oranžno žarela dva kraljevska prestola. Inštalacija mi je takoj padla v oči in že sem izvlekla telefon, da bi pritisnila eno fotko. Seveda ni ostalo pri tem, saj je prišlo do vsesplošne fotografske manije. Kdo se bo slikal s kom in kako. Med tem strašnim foto sešnom sem ovojnico s štartno številko in čipom odložila za hrbet. In? Ja. Zgodilo se je točno to, kar ste zdaj pomislili, ampak tja še pridemo.


Že smo hiteli proti gostišču, kjer nam je Toni pripravil obilno večerjo. Pohani zrezki in pomfri niso ravno tista hrana, ki si jo običajno privoščim pred tekmo. Ampak kaj bi komplicirali ob takšnem gostoljubju. Kmalu po večerji sem postala zaspana in prosila za sobo. »Kje pa je moja štartna številka?« V naslednjem trenutku jo že vsi iščemo. Ampak jaz že vem kje je. Oziroma kje je mogoče ni več! Panika. Tečem nazaj proti mestni hiši. Zmago mi dela družbo. »Naj bo številka še vedno tam na tistem stolu,« prosim onega zgoraj.

Stola sta prazna. In še vedno oranžno žarita. Žarim tudi jaz. Ne vem ali bi vpila ali jokala. Jeza in žalost sta zmešani v klobčič. »Pripeljala sem se 700km na zadnjo tekmo Europa Cup, da bi branila prvo mesto v kategoriji. Jaz pa izgubim štartno številko. Pregriznila bi se na pol! Kako sem lahko naredila tako neumnost?!« Zmago modro molči in posluša moje samogovore. Hoja mi dobro dene. Misli se počasi zbistrijo. »Ah, se bom pa jutri še enkrat prijavila. Prijave so na srečo še možne. Štartnino bo sicer treba plačat še enkrat, a kazen tako ali tako mora bit!« S to tolažilno mislijo se odpravim v posteljo. 
Dekleti sva dobili svojo sobo, to srečo so imeli še nekateri fantje, ostalim pa je Toni postlal kar na jogijih v zadnji sobi gostišča. Pod mehko pernico me sicer hitro zmanjka, a kmalu me zasledujejo tudi nočne more. Prepotena se večkrat zbudim, kazalca na budilki se skoraj ne premikata. V sanjah iščem izgubljeno štartno številko. Ves čas kaže, da jo bom vsak trenutek našla, a se mi vedno znova izmuzne. Proti jutru jo najdem. Na pol pretrgana leži na tleh v startnem boksu.

Pozajtrkujem prav na hitro, čeprav se miza dobesedno šibi pod dobrotami. Salame takšne in drugačne, raznovrstni siri in še kaj. Ampak pred tekom kaj takšnega žal ne gre v moj trebušček. Svoje k slabemu apetitu doda še zaplet s štartno številko. Košček kruha z marmelado, kavica in že sva z Almo na poti proti mestni hiši. Spet sem nemirna. Ali mi bo uspelo priti do nove štartne številke? Mi je danes namenjeno, da grem na progo?
V mestni hiši ogovorim prvega prostovoljca. Vse kar uspem izdihnit je: »I have a very big problem.« Pravzaprav stavka sploh še ne končam, ko pravi: »Is your name Katja?« Ne morem verjet! Imela sem več sreče kot pameti! Nekdo je našel mojo štartno številko in jo prinesel v mestno hišo. Sanje so bile preroške. Ko se nasmejana vrnem v gostišče, mi Higin pribije: »Tisti, ki jo je našel, je bil pameten in si je mislil, kar sama naj se s tem matra!«


Čeprav je mesto še v jutranjem hladu, se izza meglic napoveduje sončen dan. Še hitro slikanje na štartu in že se podimo po mestnih ulicah. Štartam precej hitro. Želim izkoristit asfalt in široke ulice, saj ne poznam proge in ne želim kasneje obtičati v prepočasni skupini na kakšnem ožjem vzponu
.
Prvih deset kilometrov tečem skoraj prehitro. Proga se sicer večino časa vzpenja, kot podlaga pa se prijetno menjata asfalt in makedam. V primerjavi s kakšnim trailom se mi zdi, da tečem po avtocesti.  Kljub temu pa bo na 50km dolgi progi treba nabrati 1100vm. Večino jih bomo oddelali na štirih vzponih na tri osamelce, ki jih bomo obdelali od spodaj navzgor pa še okrog naokrog.



Prvi je že na vidiku. Grizem kolena po ozkem makedamu strmo navzgor, nasproti pa na glavo dol letijo tekači, ki so vrh že osvojili. Na vrhu je proga speljana v obrat okrog drevesa. Prav simpatično. Med vzponom mi pulz dobesedno ponori. Srce skoči v grlo in razbija kot ponorelo. Ne preneha niti med spustom. Kaj je to? Česa takega pa nisem navajena. Komaj spet pridem do sape, da normalno tečem naprej. Na spustu srečam naše. Maham in delim petke.

Sledi rahel vzpon po neskončnih poljih. Pulz spet nabija. Brzina je res kar dobra, ampak srček se vseeno preveč matra. Razmišljam, da bo to verjetno zato, ker še nisem dobro regenerirana. V začetku septembra sem tekla 75km in 600vm Logarske, pred slabimi tremi tedni pa še 53km in 1600vm Valamar trail. Ker vem, da po takšni tekmi rabim malo več kot samo tri tedne, da si opomorem, sem ga z Valamarjem verjetno posračkala. Lahko bi ga izpustila. Samo kaj, ko je pa tako lušno! Ampak ne bom jamrala. »Teči ženska! Počivala boš jutri!«
Približujem se 25km. V daljavi se že sliši pleh muzika, ki nas vzpodbuja pred naslednjim navpičnim vzponom. Lojze navija ob progi. Stisnem mu »petko« in že vzdihujem v klanec. Noge so pretežke. Kdo je že rekel, da so tele Mizunke ultralahke? Tekaški korak zamenja hitra hoja. Olajšana se z vrha na glavo zapodim v spust. Danes so mi spusti ljubši od vzponov.

Ko se proga poravna, me v lahnem drncu prehiti Alma. Izgleda kot perešček v vetru. Lahno poskakuje v tekaškem koraku. Ko jo gledam, kako se oddaljuje, se mi zdi da jaz samo delam, da sem tekačica. V tistem trenutku se počutim kot slon.

Približuje se tretji vzpon. Če sem natančna, se vzpon od štarta sploh še ni končal. Vzpenjamo se več ali manj ves čas. Približuje se torej hrib, ki bo bolj strm od tega s katerim se ubadam ravnokar. Čaka nas tretji osamelec, ki ga bomo obdelali dvakrat. Najprej bomo po gozdnih potkah okrog njegovega vrha zavezali notranjo tekaško pentljico, potem pa ga bomo obkrožili še malo niže. Zdaj sem že bolj v svojem elementu. Asfalt in utrjene makadamske poti so zamenjale prave gozdne potke. Zdaj tudi jaz poskakujem v smelem tekaškem koraku.


Zadnjič sem rekla, da tečem k «sebi«. Kje sem torej zdaj »jaz« v tem nemškem gozdu? Se bom srečala na brutalnem vzponu ali na norem spustu? Mogoče se srečam v krošnji s soncem obsijanega drevesa, kupih jesenskega listja, ki so prekrili gozdne poti ali kar v ovci, ki se pase ob cesti? Mogoče se zagledam v pogledu tekača, ki mi teče nasproti ali nasmehu navijača ob progi? Vse to se med tekom združi v mavrico odsevov. Vse to so ogledala v katerih se lahko zagledam. Tako se vidim zdaj lepo, potem grdo, najprej hitro, takoj za tem počasno, močno, pa šibko, veselo, pa žalostno, optimistično, nato črnogledo in tako v nedogled. In vse to sem jaz.  
Za mano je 35km in najvišja točka proge je oddelana. Iz pripovedovanja se spomnim, da me čaka še en manjši vzpon, potem pa samo še navzdol proti cilju. Zdaj se je tisto sramežljivo sonce od zjutraj pokazalo v vsem svojem sijaju. Kaj mi je bilo, da sem si oblekla črno majico? Resno razmišljam, da bi jo slekla in tekla samo v modrčku. Zalotim se, da se pritožujem nad vročino. Pa hitro ustavim notranji samogovor. Po letu in pol je to prva tekma, ko ne dežuje, kot da se je utrgal oblak. Kaj je torej za jamrat? »Nastavi se sončnim žarkom in uživaj!« Ustavim se na vsaki okrepčevalnici, pijem kot žolna in napolnim bidon za sabo.

In že sem na zadnjem 10km dolgem spustu. Tista energija, ki je nisem in nisem mogla začutiti na vzponih, se je zdaj končno pojavila. Zdaj sem spet sveža in poskočna. Spet lahko prehitevam. Zdaj spet lahko občudujem lepote narave okrog sebe. Tam doli v dolini je Schwabisch Alb. Doli, dolina in vse kar se začne na dol, so danes tolažilne besede.


In kar na enkrat sem v Albu. Prečudovito mestece. Slabih nekaj višinskih metrov pod mano je katedrala, kjer smo danes zjutraj štartali in kjer je naš cilj. V cilj bi zdaj lahko pljunila. Pogled na uro pa pove, da bo treba oddelati še dobrih 5km. Čeprav je cilj zdaj skoraj na »dohvat ruke«, me bo pot vodila okolo naokolo, vsaj še dobre pol ure.

In sem grizla tistih 5km in odštevala metre. Vse do odrešilnega cilja. Nikoli več, sva si bili edini z Almo, ko sva čakali, da v cilj pritečejo še naši fantje. 5 ur in 20 minut sem potrebovala za brutalnih 50km. Verjetno so se vsi tisti višinci zdeli tako kruti zato, ker sem jih odtekla relativno hitro.

Zadnji tek Europa Cup der Ultramarathons 2015 je oddelan. Zdaj čakam objavo skupnih rezultatov. Hvala DMP, da sem ta tek lahko doživela z vami. Prave tekaške legende ste. Uživam v vaših tekaških zgodbah in nasvetih, ki jih tako nesebično delite. Nekatere od njih sicer vzamem z malo rezerve. Mogoče pa bodo leta pokazala, da sem se motila. Na tisoče kilometrov, ki ste jih pretekli vas je prekalilo v modrece in staroste ultrateka. Prav zato razumete, da se moramo tudi mlajši učiti na svojih napakah.