petek, 16. september 2016

Sellaronda ultra trail (63km/3700vm)

 
Poleti v Dolomite je bila dolgoletna želja. Pred dvemi leti sva se že skoraj odpravila. Pravzaprav sva imela avtodom že spakiran. V njem pa supergi, kolesa, nahrbtniki, planinski čevlji, čelade, cepini. Skratka tekaška, kolesarska in plezalna oprema. Pa se katastrofalna vremenska napoved ni in ni hotela popraviti in sva zavila proti Toscani. Počitnice so bile prečudovite, želja po Dolomitih pa je ostala.

Zato sem naju letos spomladi prijavila na Sellaronda ultra trail, ki je bil napovedan za začetek septembra. Dolomiti so bili tako zagotovljeni. V vsakem vremenu. Ker tekme pa Energe team ne izpusti.

Tudi letos sva v avtodom nabasala vso možno športno opremo. V Dolomitih sva načrtovala ostati cel teden. In idej kaj početi ni manjkalo. Hvala babicam za  varstvo, če se temu še lahko tako reče. Mladež z nama noče več po svetu. Ravno varovati ju ni več potrebno, kosilo in taksi služba pa prideta prav.

Štart 63km traila s 3700vm navkreber in prav toliko navzdol je bil v vasici Colfosco v dolini Alta Badia. Tam sva se utaborila v lušnem kampu in se dan pred tekmo grela na vročem višinskem soncu. Srce mi je igralo ob pogledu na venček gora, ki so naju obkrožale. Strmo nad nama se je dvigal 3100vm visok Piz Boe, ki je tudi na seznamu želja.
 
 
Dan pred tekmo vem, da nič ne vem. Na tako dolgi preizkušnji se lahko zgodi vse. A prav to je tisti čar. Ta avantura. Vem, da bo težko. Vem, da bo bolelo. A hkrati bo letelo. Telo in um povezana v premagovanju nadrealističnega napora, za katerega se na koncu zdi, kot da ga sploh ni bilo.

Ko se skoraj sredi noči odpraviva iz tople postelje proti štartu, ki bo 5:30, je zunaj 8 stopinj. Nase navlečeva vso obvezno opremo, ki je bila spakirana v tekaškem nahrbtniku. Kapo, rokavice, rokavčke, nogavčke in anorak. Kljub mrazu pa na kratkem vzpončku iz kampa do štarta že fino zašvicava, zato gre še pred pokom pištole vsa oprema nazaj v nahrbtnik. To se kmalu pokaže kot dobra odločitev, kajti trasa proge ni prav nič usmiljena. Po ogrevalnem kilometru, ki ga oddelamo rahlo navzdol, namreč zagrize v prvo strmino. Prvi vzpon na Rifugio Boe gre navpik navzgor 800vm brez popuščanja.
 
  
Ko po uri vzpona pridemo iz gozda na smučišče in se odprejo prvi razgledi, zaslutim, da je pred mano poseben dan. Proga se ovinkasto vije po s črno označeni smučarski progi navzgor, jaz jo pičim kar navpik. Srce divja, višine so tukaj takšne, kot jih nismo navajeni. Še malo in prvič danes bom stala na 2200.


Hvala bogu, da sem si za tekmo oblekla mojo lepo svetlomodro Salomonovo kiklco. Krilce je v Italiji na trailu za dekleta očitno obvezen kos opreme. Prisežem, da sem le sem pa tja videla punco v tekaških hlačah.


Prvi spust je tehnično kar zahteven. Kot se kasneje izkaže, eden redkih takšnih odsekov, saj je večina proge izjemno tekaška. Hvaležna sem za najin izlet na Triglav, saj mi je spuščanje po skalnatem terenu domače. In že smo spet na smučišču. Danes se bodo eden za drugim vrstila pod mojimi nogami. Bemtiš pa črne proge. Hvala bogu, da poleti vsaj kucljev ni. Ampak za razliko od smučarije, ko tele strmine premagujem v zavojih, gre tokrat kar na glavo navzdol.

Iz Arrabe na Rifugio Portavescovo je napovedan vertikal kilometer. In je res navpičen. Na nekaterih odsekih se mi zdi, da hrib visi že nazaj. Da plezam gor po previsu. Noge so čvrste, tudi srček ne nagaja, diham pa kot slon. Na srečo ne edina. Tudi tisti pred mano in za mano sta slišati tako, kot da potrebujeta kisikovo masko. Kmalu bomo na 2600 in dihanje je tam res pravi izziv. Kljub naporom se mi smeje. Prve tri kritične ure so za mano. Zdaj se začne tekaški trans.

Na višini med 2200 in 2400 metri bomo zdaj tekli skoraj 15km. Teren je čudovit. Široka utrjena potka, ki se na trenutke rahlo dviga, pa spet spušča. Zanimivo bi bilo videti s kakšno hitrostjo bi jo pretekla na nadmorski višini Ljubljane. Tukaj se moram kar malo prisiliti v tekaški korak. Poleg dihanja ga ovirajo še razgledi. Dobro uro namreč zrem v mogočna ostenja Marmolade in njen ledenik. Uau! Ne morem si pomagat, da se ne ustavljam. Občudujem razglede, ki se ponujajo in fotografiram. To je tudi dober izgovor, da se od časa do časa vsaj malo nadiham.
 
 

V nekem trenutku mi živčke nakravžlja tekmovalec, ki motovili pred mano. Teče počasi in nesigurno, že nekaj časa mu diham za ovratnik, vendar kaže, da se nima namena umakniti. Ko se že precej naprdnem, me le spusti naprej. Zašibam in zaslišim čuden zvok. Nekaj z nenaravno brzino piči dobesedno mimo moje glave in naprej v globino. Kamen. Ogromen kamen se je odkrušil nekje visoko in se kotalil v dolino. Počasnež mi je dobesedno rešil življenje. Če bi tam mimo prišla sekundo prej, bi me ubilo. Še enkrat pomislim, da je vse v življenju urejeno in se stvarstvu zahvalim, ker skrbi zame.
 
 
Ker na to višino vozi kar nekaj gondol, je na poti mogoče srečati vse živo. Od modelov v japankah, do sprehajalcev v popolni alpinistični opremi. Nasproti vozijo kolesarji in saj ni res pa je, očka z dojenčkom v vozičku. Upam, da mali ni dobil višinske bolezni. Opaziti je tudi turistke z bisernimi ogrlicami in njihove soproge, ki okrog sebe širijo vonj po vodici za britje.

Trasa se obrne navzdol proti Passo Pordoi. Od tukaj bova jutri štartala na Piz Boe. Na prelazu je nekaj malega navijačev. Ti so na progi zelo redka dobrina. Proga je res dolga in ne pričakujem navijaškega navala. A kljub temu tekmujejo večinoma Italijani, veliko je verjetno celo domačinov, navijačev pa praktično ni. Ne da imam neke strašne izkušnje s tekmovanji v Italiji, a mi je močno ostalo v spominu, da na maratonu v Rimu navijačev skoraj ni bilo. Mogoče se v Italiji ne navija.

Pičimo strmo navzdol proti Canzeiu. Trasa je tu speljana tako, da kakšna dva kilometra tečemo vzporedno po progi navzgor in navzdol. Sotekmovalci, ki že grizejo hrib navzgor, me na vso moč spodbujajo. Skoraj vzamem nazaj tiste misli o navijačih. Saj sem čisto v šoku, da tako zavzeto navijajo kar konkurenti.

Letim in kmalu tudi jaz grizem navzgor iz Canazeia. Takrat me prešine zakaj navijanje. V Canazeiu je bil časovni limit šest ur. Pogled na uro pove, da sem ga ujela mogoče ravno za kakih pet minut. Priznam, da se s časovnimi zaporami nisem ukvarjala, s tem na nobeni tekmi še nisem imela težave. Tokrat pa za las. Očitno je tukaj to kar fino našponano. Kasneje iz rezultatov izvem, da je bilo na časovnih limitih izločenih skoraj 100 od 250 tekmovalcev. Noro!

Grizem v tretjega od štirih vzponov. Počutje odlično. Da je temu res tako, kaže tudi to, da prehitevam tekmovalca za tekmovalcem. Počutim se kot »the mašin«. Hrib ne jenja, jaz pa tudi ne. Ne prvič tega dne se skoraj zjokam od sreče. Taki občutki me redno popadejo večkrat na vsaki tekmi. Gre za kombinacijo ponižnosti in hvaležnosti. Hvaležnosti telesu, glavi in srcu, ki zmorejo takšne napore. In ponižnosti, da lahko. Da sem ena redkih izbrancev, ki jim je doživeti to izkušnjo. 
 
 
Na Passo Sella se prvič pooblači in opere me prijeten poletni dežek. Ker je bilo do zdaj fino vroče, mi osvežitev prav paše. Lepo je za umret. Razgledov, ki se odpirajo, se ne da opisati z besedami, zato se ne bom niti trudila. Vse brez izjeme pa sem vsrkala vase in jih zaklenila v dušo.

Vzpon iz Selve na Dantercepies se vije skoraj navpično navzgor in ves čas pod gondolo. V tem trenutku me ta prizor nagovarja samo k temu, da si v glavo zašraufam en šrauf. Ker sigurno nekje manjka. Zakaj bi sicer kot budala tekala po teh hribih, če se pa povsod pride tudi z gondolo. Sonce nažiga v glavo. Prečkam pašnik, kjer se pasejo krave. Opažam, da sem se v zadnjem času malo bolj spoprijateljila z njimi. No, vsaj na smrt me jih ni več strah. Mogoče sem pa tudi jaz ena navadna krava.
 
 
Zgornjo postajo gondole zdaj vidim malo nad sabo. A na žalost se kmalu izkaže, da ta še ni zgornja, pač pa srednja. Na srečo sem v stanju skisanih možganov. Pojav, ki sta ga povzročila sonce direktno v glavo in enoličnost vzpona. Zato se ob ugotovitvi, da se ta muka še ne bo končala, sploh ne vznemirim, ampak v ritmu korakam naprej. Kot da so me navili.

Takrat tri ovinke nad seboj zagledam Andreja. Ne morem verjet, da sem mu skoraj za petami. To me zbudi iz melanholije in iz meč potegnem svežo energijo. Dokler se prikotalim do najvišje točke zadnjega vzpona o soncu ni več sledu. Oblaki so vedno bolj črni, veter je močno potegnil in počasi začne še dež.
 
 
"Ni panike, saj je samo še spust. Še malo pa sem v cilju,« pa se spet izkaže za prepotentno misel, ki sem si jo na ultrah že davno prepovedala. Ponavadi namreč pomeni težave. In nič drugače ni bilo niti tokrat. Spuščamo se po planinski poti, ki že sama po sebi zahteva zbrane misli. Dež vedno bolj lije. Oblaki nad mano so vedno bolj črni. Ne tako daleč tudi grmi. Jaz pa na vso moč tečem. In storim drugo napako iz prevzetnosti. Andrej je pred mano na dohvat ruke. Še malo pa mu bom zaklicala: »A se tuki sprehajamo, ali bomo tekli?« In prav v tem trenutku, ko sem vzvišena nad vsem, dobim novo porcijo ponižnosti. Z neba se vsuje sodra. Male ostre kroglice prebadajo golo kožo na rokah in nogah. Še hip nazaj zeleni, se travniki obarvajo v belo. Siva pot se v trenutku spremeni v blaten hudournik.

Izvlečem telefon, da bi slikala ta urnebes. Pa ga ne morem prižgat. Čisto je namreč premočen. Iščem vrečko, v katero bi ga zavila. Hip nepozornosti in že sem na napačni poti. Samo da tega še ne vem. Bredem po ledenih lužah. Nekatere so tako globoke, da se vanje potopim do gležnjev in še čez. Takrat opazim, da ni trakov. »Fak! Fak! Fak! Nazaj ali naprej? Sem na napačni poti ali samo na slabo označenem odseku. Kako sem bila lahko tako neumna?«

Pridem do pašnika, kjer je na mojo srečo tabla, da je prehod prepovedan. Zdaj vsaj vem, da sem res spet zabluzila. Obrnem in kot nora tečem nazaj. Pot sem falila točno tam, kjer sem se ubadala s telefonom. Še enkrat ga izvlečem in zdaj mi dovoli, da naredim fotografijo.
 
 
Na zadnjem spustu tečem kot zmešana. Kot kaže ta brzina zaskrbi tudi sotekmovalca pred mano, saj me na lesenih mostičkih dvakrat zaustavi s: »Piano, piano.« Hvala za opozorilo, ker moker les res fino drsi. Zebe me, saj si po vsej zmedi s potjo nisem oblekla niti anoraka. Tako po ledenem dežju tekam v kratkih rokavih in kiklci. Pol ure za tem popolnoma premočena in premražena, a neskončno srečna, prečkam ciljni balon.


Padem direktno v praznino. Dejansko in miselno. Ker se je vreme tako poslabšalo, me v cilju pričaka samo osamljen napovedovalec. Katarza cilja je tako pravzaprav nepopolna. In v tistem drobnem praznem trenutku se v misli prikrade: »Zakaj?«. Ki ga takoj naslednji hip izrine: »Zato, da lahko pišem.« In že tečem naprej, proti kampu, kjer me čakata topel tuš in topel objem.


Poletni Dolomiti so ljubezen na prvi pogled. Ki bo, glede na možnosti, ki jih ponujajo, trajala dolga leta. Na nove dogodivščine!

Za konec pa še kratek filmček s te lepe dogodivščine.

nedelja, 04. september 2016

Peš iz Ljubljane na Triglav (100km/6100vm)


Pred tremi leti sem odkrila zapis legendarnega ultraša Davida Kadunca - Avija o njegovem podvigu »izLjubljane na Triglav«. Še danes čutim kako sem se naježila in si rekla: »Enkrat pa tudi jaz.« Letos pred poletjem sem začutila, da zdaj sem tudi jaz že dovolj natrenirana za kakšen takšen hec. Avi je na Triglav iz Ljubljane sicer prišel v enem dnevu. Jaz sem planirala v dveh. Priti v enem dnevu bi bilo sicer izvedljivo, a tudi pravi izziv.Ta naj mogoče ostane za kdaj v prihodnosti.

Ko sem idejo obelodanila Andreju, je kar malo zaštekal. Ko pa je videl, da zadeva res ni prevelik zalogaj za naju in da se mi še ni čisto do konca odpulilo, se je počasi zagrel tudi on. Energe team je imel tako novo noro idejo.

Največji del priprav je zavzela priprava poti, po kateri naj bi prišla pod vznožje našega očaka. Želela sva se čim bolj izogniti cestam in se v čim večji meri držati planinskih poti, pri tem pa je bilo seveda treba optimizirati vzpone. Preveč si jih seveda nisva želela. Pred odhodom sva imela tako pripravljeno gps sled v (skoraj) diagonali od doma do Triglava.

Opravila sva tudi dve daljši ogledni turi, v katerih sva pretekla dele poti, ki nama niso bili poznani. To se je kasneje izkazalo kot zelo pametna odločitev, saj sva se na ogledih kljub gps sledi kar nekajkrat izgubila. Deli začrtane poti namreč vodijo po precej neobiskanih poteh, zato so te na posameznih odsekih precej zaraščene in jim je kar zahtevno slediti.

V prvem dnevu sva se namenila doseči Bohinjsko jezero in prespati na planini Voje, naslednji dan naju bi tako čakal še vzpon iz doline na Triglav in spust na Pokljuko, kjer naju bo pričakala Nataša.

Pot naju bo vodila iz Ljubljane čez Toško čelo, Katarino, Grmado, Tošč, Pasjo Ravan, Poljane, pod vrhom Blegoša, Zali Log, čez Soriško planino, Nemški rovt, Bohinjsko Bistrico, Staro Fužino, planino Voje, Vodnikovo kočo, Planiko, na vrh našega Triglava.

Datum odhoda sva zaradi vremenskih neprilik prestavila kar dvakrat. Prvič je Triglav zasnežilo, drugič so bile napovedane nevihte. Mogoče se ne sliši kot nekaj katastrofalnega, a za samooskrbni projekt sva potrebovala lepo in stabilno vreme. Na pot sva se namreč odpravila v kratki tekaški majici, hlačah in trail supergah. Oprtala sva si vsak svoj mali tekaški nahrbtnik, v katerem sva imela vsak eno svežo majico, rezervne tekaške hlače, nogavice, kapo, rokavice in anorak. Poleg tega pa še lučko, nekaj malega hrane in seveda veliko tekočine. To pa je več ali manj vse. No, jaz sem imela še zobno ščetko, ki sva si jo zvečer delila. Andrej pa polnilce za tehniko in zemljevide. Kaj več v nahrbtnik ne gre. Zato bi bil v mrazu ali dežju projekt obsojen na neuspeh. Nekako pa sva si želela vso zadevo speljati brez zunanje podpore.
 
 
Na pot sva tako krenila na lep avgustovski torek ob treh zjutraj. Iz postelje proti Triglavu. Nočne ure so tekle po znanem, že stokrat pretečenem terenu. Ko je sonce vstalo izza hribčkov, sva bila ravno preko Tošča. Malo pred Pasjo ravnjo, pa se nama je v daljavi sramežljivo prikazal najin jutrišnji cilj. Že zaradi tega pogleda se je pohod splačalo prestaviti. Dan je bil kot naročen. V jasnem vremenu so se okrog naju širili top razgledi.
 
 
Najbolj me je skrbel spust s Pasje ravni. Pred nekaj dnevi, ko sva tam raziskovala teren, naju je precej neprijazno sprejel ovčarski pes. Res je, da sva precej hitro pritekla in ga verjetno presenetila, vendar je tako grozno renčal in kazal zobe, da si ga nisem želela še enkrat srečati. Tokrat sva pašnik prečkala počasi in tiho, naklonjen je bil tudi veter, ki je pihal v nasprotno smer, tako naju mrcina ni ne slišala, ne zavohala in je mirno spala na dvorišču. Čuvaj pa tak!


V Poljane sva pritekla po petih urah in ravno pravi čas za zajtrk in kavico. Napolnila sva še zaloge pijače, saj je bil pred nama dolg vzpon na Blegoš in kar nekaj ur hoje ter teka do naslednje postojanke. Pot je bila večinoma senčna, kar je v precej vročem in sončnem vremenu prišlo zelo prav. V gozdu so se nama ponujale gozdne jagode, robide in maline. Na senožetih v bližini kmetij sva utrgala kakšno jabolko in hruško. Babi Ani nama je zadnjič povedala, da so tiste, ki visijo na cesto, od vseh nas. Zato nisva imela prav nič slabe vesti. Na vznožju Blegoša sva se osvežila še pri lepo urejenem izviru, kjer ni manjkal niti kozarček.
 
 
Spust se je začel po makedamski cesti in je obetal lep tek. Ponovno sva zagledala tudi našega očaka. Zdaj že malo bliže. V jasnem vremenu bi ga lahko skoraj pobožala. Pred njim pa pogledi na Črno prst in Ratitovec, kraje, kjer sem začetek poletja odtekla Ultra pušeljc trail. S ceste sva kaj kmalu zavila na pot, ki je bila precej zaraščena. Kot kaže ni prav pogosto v uporabi.


V Zali Log sva pritekla 12:01, kar pomeni, da sva na poti devet ur. Gostilna, v kateri sva načrtovala kosilo je bila zaprta. Počitnice pač. Pogled na delovni čas trgovine pa je razkril, da je odprta do 12:00. Na srečo je bila prijazna trgovka še tam in naju pripravljena postreči. Sicer bi bila kriza, naslednja koča je namreč na Sorici, do tam pa lep zalogaj kilometrov in višincev. Usedeva se v senčko za trgovino. Pojeva sladoled in grozdje, ter ju poplakneva z Radlerjem. Kombinacija za v grmovje, ki jo prenese samo ultra želodec.

Večino poti kot ponavadi prehodiva kot pravoveren arabski par. Andrej spredaj, jaz pa kakšnih deset metrov za njim. To razdaljo je nemogoče zmanjšati. Če pospešim in se mu začnem približevati, nemudoma pospeši tudi on. Očitno je ta razdalja zelo pomembna. Ker ne želim hiteti čez svoje zmožnosti, se je pridno držim. Klepetava skoraj ne. Razen ko mi Andrej občasno nekaj na vso moč razlaga, jaz pa tako ali tako ne slišim. Verjetno je vesel, da se z vsem strinjam, zato pot mineva v prijetnem vzdušju.

Vzpon na Sorico je bil najhujša muka dneva. Zaradi vročine, ki je pribijala v glavo. Pa še vlekel se je. Zadnji del od vasi Sorica naprej, je bil strm kot hudič, pot pa tako razrita, da sem šla na trenutke dobesedno en korak gor in dva dol. Končno doseževa tudi kočo na Sorici. Po poti sem vizualizirala, kako se bašem s kislim mlekom in žganci, zato sem bila še pa še vesela, ko so jih v koči res imeli. Pa še ajdove štruklje za povrh.
 
 
In že sva se spuščala proti bohinjski strani. Pot je bila zelo razrita od vlak in je bila tekaško kar zahtevna. Noge mi je v gležnju zvijalo na vse strani, pa še kamni so se pod nogami prav neprijetno kotalili. Kljub temu sem ohranila optimizem, ki me je spremljal cel dan. Potovala sva po planu, brez nekih nevšečnosti. Utrujenost se še ni poznala.

Ko sva prišla v Nemški rovt sem mislila, da sva skoraj na cilju. Pa žal ni bilo tako. Zgubila sva gps sled, ker sva kot kaže že nekje višje ubrala neko drugo pot od načrtovane. Znašla sva se na razpotju za vasjo in tudi zemljevid naju ni razsvetlil katero pot naj ubereva. V tistem se mimo pripelje fant na traktorju in naju napoti po poti navzdol, ki je po dobrem kilometru kar zmanjka. Prav nič nama ni jasno. Ko se vzpenjava nazaj na razpotje, je Andrej čisto penast. »Naj mu koklja kravo v vime brcne!« jo pribije, jaz pa se skoraj polulam od smeha. Pa imamo novo kletvico.

Tečeva po cesti skozi Bohinjsko Bistrico in se proti jezeru podava kar po kolesarski stezi. Za nama je dobrih trinajst ur miganja, a po ravnini tečeva kot da sva pravkar začela. Čeprav se dan nagiba proti koncu, je v dolini vroče in sonce še vedno pripeka. Sedem kilometrov do jezera se vleče. Popestrijo ga le prekrasni pogledi, ki se odpirajo proti Triglavu. Zdaj je že tako blizu, da bi ga lahko objela.
 
 
Skok v Bohinjsko jezero je nagrada za premagano pot. Proti Stari Fužini jo mahneva kar čez travnik. Vijugava po potki, med tem ko buljiva vsak v svoj mobi. Čez hribe in doline je bil signal bolj slab in nabralo se je kar nekaj sporočil. Nemška družina, ki prihaja nasproti, se nama smeje, ko skoraj padeva v visoko travo. »Kaj buljite? Pokemone loviva!« jo pribijem prešerno razpoložena.


Po cesti skozi Staro Fužino nama nasproti pridivja terensko vozilo. S polno hitrostjo zapelje v popolnoma svež kravjek. Odskočim v obcestni jarek. Niti predstavljati si ne morem kako bi dišalo, če bi me zadela sveža mina.

Skozi Korita Mostnice razmišljam, da moram sem nujno pripeljat Brino. Voda se igra spuščajoč se po globokih tolmunih in skrivnostno spreminja svojo barvo v svetlobi zahajajočega sonca. Ne glede na prekrasno okolico začutim, da zdaj imam pa dovolj za danes. Po petnajstih urah doseževa Kočo na Vojah, kjer imava rezervirano prenočišče. Za nama je 84km in 3700vm vzpona in malo manj spusta.
 
 
Prijazna oskrbnica kar ne more verjeti, da sva res prišla peš iz Ljubljane. Najeva se golaža in odlične pite. Neverjeten luksuz je, da imajo v koči tudi tuš s toplo vodo. Zvrneva se vsak v svojo posteljo, jutri bo treba zgodaj na pot. Moj »berg fuhrer« se zdaj sprosti. Čez dan je bil namreč pod veliko napetostjo, da naju po najkrajši poti spravi pod vznožje Triglava. Jaz sem potovala bolj sproščeno, saj sem bila v njegovih varnih rokah.

Zjutraj napolniva mehove s svežo studenčnico in jo ob petih zjutraj mahneva na pot. Mraz je, vendar naju hoja hitro segreje. Utrujenosti prejšnjega dne ne čutim, telo pa vseeno ne pusti prehitrega tempa. Takoj ko stopim na gas, se mi fino dvigne pulz. Prav. Bomo pa po pameti. Triglav se prikazuje obsijan s prvimi jutranjimi žarki in naju vabi.
 
 
Na Vodniku sva ravno prav za zajtrk. Vse pohvale mladi ekipi, ki mirno postreže množice planincev. Če sva do zdaj hodila po samotnih in slabo uhojenih poteh, sva se pravkar priključila na hribovsko avtocesto.

Ob prelepih pogledih pot na Planiko mine tik tak. Čeprav sonce sije na vso moč ni vroče, saj močno piha severnik. Više kot se vzpenjava, močnejši so sunki vetra. Iz vseh smeri se na Triglav vijejo kolone osvajalcev. Nekateri samozavestno, drugi tudi objestno, prehitevajo kolono. Spet drugi se držijo zajle z vsemi štirimi in vidi se, da jim ni ugodno, ampak vsaj enkrat v življenju je pa ja treba gor. Midva pa zgledava kot Čeha. V kratkih hlačah, kratkih rokavih in supergah. No, vsaj anorak sva vzela.
 
 
Na Malem Triglavu srečava Tjašo. Fajn. Če se že v Ljubljani ne vidimo, pa vsaj na Triglavu. Kar nekaj časa traja, da dojame, da sva prišla iz Ljubljane. Ja, saj oni tudi. »Kaj? A peš?«

V dobrih petih urah in 2400 premaganih vm doseževa vrh. Ne morem verjet! Še enkrat se je potrdilo, da če si človek nečesa iskreno želi, se mu želja tudi uresniči. Dan je takšen, da bi težko rekla, da je lep, ker je že kičast. Vidi se do morja na eni in Glocknerja na drugi strani, vmes pa naša deželica kot na dlani. Gate trga.
 
 
Nazaj grede pred Planiko zagledava Natašo, ki nama na vso moč maha. Glej jo babnico, je kar nasproti prišla. Ni da bi človek zapravil tak lep dan s postavanjem v dolini. Spust proti Pokljuki tako mine v znamenju neprekinjenega babjega čvekanja.

Sem rekla, da ga bom, pa sem ga! Priznam pa, da je bilo potrebne kar nekaj samodiscipline, da sva se čisto zares odpravila. Drugače kot na tekmi. Ko sva prijavljena, pač greva. Za ta podvig pa ni bilo zunanjega poriva, iz postelje je bilo potrebno vstati izključno na pogon notranje motivacije.