nedelja, 09. oktober 2016

Valamar trail 2016 (54km/1650vm)


 
V petek popoldne je Energe team spet na poti v Rabac. Pred nama pa tretji Valamar trail. Tokrat ga čakam napol poklapana, saj se me loteva zoprna viroza. Pljuča imam polna in komaj diham. Bašem se z vsemi mogočimi arcnijami. Kurkuma, cimet, ingver, med, evkaliptusove kapjice, imunal, limona in verjetno še nisem naštela vsega, kar sem spravila v svoje telo. Če me bodo na tekmi testirali za doping, bom verjetno pozitivna.

Vzdušje v tednu pred tekmo je zaznamovala predvsem simpatična debata v ultra krogih, ali bom tokrat uspela prehiteti Andreja. Seme debate je pravzaprav zasejal Andrej sam, ko je izrazil dvom, ali sploh še lahko v cilj pride pred mano. Ne vem, ali so se pobirale tudi stave, vsekakor pa bo na progi zanimivo.

V Rabcu sije sonček. Vzdušje je skoraj poletno. Pogled navzgor na hribčke, ki jih bomo premagovali jutri, ne povzroči višjega utripa. Proga je znana in vse kar čutim je veselje, da se ponovno spopadem z njo.

Pred hotelom Sanifior, kjer delijo startne pakete, se počasi nabira pisana druščina. Omizje se počasi veča. Prihod vsakega od tekaških prijateljev in hkrati konkurentov, je pospremljen z množičnim objemanjem in čestitkami za pretekle podvige. Energija je ultra fajn. Komentiram: »Zdaj se tako objemamo, jutri na progi bomo pa spotikali drug drugega.« Kar je seveda samo hec.
 
 
Kaj vse si je treba povedati. Zgodb kar ne zmanjka. Žurka se preseli k Vencljevemu kombiju, kjer sledi hidracija s Stezičarjem. Nekateri vztrajajo pozno v noč. Midva pa se pospraviva v posteljo. Jaz v upanju, da bom do jutra ozdravela.

Čeprav je vremenska napoved aprilska, se zbudimo se v prekrasen sončen dan. Mene sicer peče grlo, a da ne bi šla na štart, sploh ne razmišljam. Sklenem, da na progi čudežno ozdravim.

Na štartu je živahno. Štarte obožujem. Vem, da se ponavljam, a ne morem mimo tega. Na trail preizkušnjah se tekači večinoma poznamo. Zato je vsaka tekma hkrati tudi druženje. In zato je štart take tekme vse kaj drugega, kot štart velike maratonske preizkušnje. Tukaj do zadnjega trenutka postavamo naokrog, se fotografiramo in na veliko klepetamo. Če kdo še ne ve, brez prestanka klepetamo tudi na progi, če je le kdo blizu in teče v tvojem tempu.
 
 
Prvi vzpon na Labin mine veliko hitreje kot lani. Nekje na sredi hriba Andrej uide naprej. Kljub prehladu v telesu čutim moč. Kmalu po Labinu prvič in na srečo tudi zadnjič zaidem s poti. Lahkotno tekam za skupno nekaj tekačev, z mislimi zabluzim in že sem s poti. Preden ugotovim, da je zmanjkalo zastavic, sem predelala že lep kos dodatnega klanca. Ob spremljavi kletvic jo potegnem navzdol in obrnem še nekaj zablodelih duš. Na glas se pogovorim sama s sabo, da se tega danes ne grem več. Enostavno si prepovem, da bi kot slepa kura letala za vsakim bedakom, ki misli, da je na progi. Od zdaj naprej se zanesem samo še nase.

Srečno prečkam predel, kjer sem lani prvič padla. Saj v resnici to niti ni bil padec, ampak špaga. Letos ni problema. Ker je proga suha, si prihranim baletne vložke. In že smo na obali. To je del, ki se ga veselim zaradi bližine morja. Proga in sonce, ki je že dobilo na moči, tukaj sicer nista prav prijazna, a pogled na obalo odtehta vse. Najrajši bi zavriskala. Čutim moč v svojih nogah, ki poskakujejo s skale na skalo.
 
 
Prvih petnajst kilometrov tečem v skupini nekaj tekačic in ves čas se po malem prehitevamo. Po obali pa si uspem pridobiti nekaj prednosti in na prvi okrepčevalnici izvem, da sem prva ženska na trasi 54km.

Suvereno nadaljujem v svojem tempu. Noge so lahkotne, telo je močno, glava sodeluje. Prehlad se je iz grla preselil v nos, ampak nos si na trailu očistiš v letu. Pri tem velja biti pozoren samo na tiste, ki tečejo za tabo.

Zagrizem v drugi hrib. Noben hujši zalogaj po vseh letošnjih višincih. Pa še malo so letos spremenili progo tod okrog in nam prihranili vzpon čisto na vrh gore Glušići. Spusta z vrha niti malo ne pogrešam, proga je bila tam primerna za kakšen zvin. Letos je speljana veliko bolj tekaško.

Zanka proti Bartićem mine res hitro. Skrbi me samo vročina. Kot sem videla kasneje, se je ogrelo tudi na 28 stopinj, kar je zame kar malo prevroče. Ampak ker sem res veliko pila, tudi to ni bil prehud problem.

Telefon pocinglja, pogledam in vidim Natašino sporočilo, da grize nohte ob online rezultatih in zakaj ji nisem povedala, da nameravam zmagati, ker potem bi pa ona sigurno prišla navijat. Navijanju se je tokrat s težkim srcem odpovedala. Prejšnji vikend je namreč v Berlinu postala maratonka in je menila, da ta vikend pa nima časa za tekaške dogodke, ker jo doma čaka preveč dela. Pa se je motila. A k temu še pridemo.

Na kmetiji, kjer sem imela lani pogovor z lajajočim cuckom, so letos zverino zaprli za ograjo. To mi je v veliko olajšanje, kajti lani sem na cilju zvedela, da je enemu od sotekačev mimogrede skrajšal tudi hlače. Spuščena ščeneta so zame najhujši del trailov. Še s kravami se lažje zmenim kako si bomo razdelile pot.

V Labinu me pričaka cela horda navijačic. Tečem skozi val srčnih žensk. Andreja, Helena, Katka in še nekaj obrazov, ki noro navijajo za vse Slovence na progi. No, ne vem. Mogoče celo za čisto vse na progi.

Na travnikih pred Ripendo telefon spet opozori nase. Berem: »Glej, da boš zmagala. Prihajam v Rabac.« A ne no! Nataša me heca. Odpišem: »Ne pozabi pižame.« Vem, da se zdaj razburja. Vedno je namreč huda name, zakaj ji med tekmo še odpisujem na njena sporočila. Po njenem bi namreč morala teči na vse ali nič. "Saj tečem Nataša, saj tečem." Odpisujem samo takrat, ko rinem v klanec in na žalost ne morem hitreje.

Pred mano se zasveti roza pojava. Ker se mi zazdi, da sem s planinske poti skrenila na tekaško modno pisto, je pred mano lahko samo Polona, ki teče na 42km. Počvekava o zadnjih modnih smernicah za tekače in počasi jo pustim za sabo.

Počutje pred zadnjim vzponom je odlično. Kilometri od štiridesetega naprej, so moji najljubši. Do takrat sem že v svojem svetu, glava je že izklopljena, telo ogreto na pravo delovno temperaturo, utrujenosti ali naveličanosti, ki se pojavita v kasnejših kilometrih, pa še ni na vidiku. Takrat se resnično počutim povezana z vesoljem. Takrat sem v svojem elementu. Takrat sem verjetno polna hormona sreče in vse je lepše, kot se zdi.
 
 
S temi mislimi grizem proti zadnjemu vrhu na poti. Vem, da mi bo tam gori zastal dih, kajti odprli se bodo neverjetni pogledi. Zdaj že znani kot tisti, ki »gate trgajo«. Čeprav sem že tolikokrat uživala v njih, me tudi tokrat pustijo brez besed. Še enkrat se zahvalim svojemu telesu, ki si upa in zmore podati na te prekrasne poti.

Organizator je letos sicer izpustil tisti najbolj zoprni spust z vrha, smo pa vrh zato obšli po terenu, ki ga še opisati ne znam. Hodili smo, ker tekat se tu res ni dalo, po njivi polni res globokih lukenj in kamenja. O poti ni bilo ne duha ne sluha. Če ne bi bile zastavice tod posejane res na pogosto, bi bila prepričana, da se je nekdo pošalil in nas speljal s prave poti.

Pa sem tudi ta teren pustila za sabo in že uživam na zadnjem spustu. Navijem mašino in tečem kot nora. Prehitim nekaj sotekačev iz krajše 42km razdalje. Eden izreče poklon, jaz pa se smejem nazaj: »Ker imamo daljšo razdaljo, moramo pač teči hitreje. Saj tisti na 75km bodo tudi kmalu prehitevali nas.« In res, malo pred ciljem mimo mene pade Toni, ki vodi na 75km razdalji.

Ko se spuščam proti Rabcu in tam doli zaslišim zvoke iz cilja, se prvič na tej tekmi ozrem čez ramo in preverim, ali me kakšna od sotekačic že zasleduje. Na tem klancu sem vsako leto tik pred ciljem na vse ali nič prehitela kakšno od konkurentk in zbojim se, da mi letos katera ne vrne.

Zvoki s tenis igrišč me pomirijo. To je to. Samo še malo in že z dvignjenimi rokami tečem v cilj. V ciljnem lijaku izvedem še skok. Kako je bil videti ne vem, je pa močno prijal. In tako priskakljam možičku v objem. Močno me objema, pa ne vem, ali je tako vesel zato, ker sem jaz zmagala, ali zato, ker me je močno prehitel. Tam sta tudi Mojca in Tomaž, novopečena člana tekaške združbe, ki sta se letos krstila na trail terenih.
 
 
Nataše ni. Itak, da se je hecala. Pošljem ji sporočilo, da jo že čakam v cilju in dobim nazaj, da ona je pa tudi že tukaj. Ne morem verjet! Ženska se je iz Ljubljane v Rabac pripeljala na podelitev in pijačo. »Prfuknjena si,« ji rečem. »Ne, ti si prfuknjena,« mi vrne. »Ma bog mi je priča, da si ti bolj,« vztrajam. V bistvu pa na tisti ploščadi, v tistem trenutku, verjetno niti enega normalnega. En za drugim v cilj prihajajo tekaški kompanjoni. Sonček sije in v cilju je prekrasno vzdušje. Navijamo, klepetamo, uživamo. Prekrasen  dan se počasi preveša v noč, mi pa še kar nismo povedali vsega.
 
Alen naju z Ajdo na podelitvi napove kot svoji "manekenki" iz Slovenije. Najini fotografiji z lanske tekme namreč krasita internetno stran Valamar traila http://www.valamartrail.com/en/. Vse možno sem si mislila o svoji prihodnosti. Da bom tekačica in "manekenka" pa niti v sanjah. Upam, da Alen ne bo zamenjal fotografij z bolj svežimi, ker "krono" bom težko predala. Lahko se zbudim iz teh sanj in postanem žaba.
 
 
Marko je pred tekom rekel: »Na tekmo greš premagat samega sebe, če pa ob tem še koga prehitiš, si je pa sam kriv.« Marko, hvala za tole. Sama ne bi mogla povedati boljše.