ponedeljek, 09. januar 2017

Novoletni KNAP trail 2017 (64km/3300vm)


Knap trail posvečam moji prijateljici Tini, ki je v začetku leta izgubila boj z rakom. S tekom sem se od nje želela posloviti zato, ker je sklenila, da bo tudi ona začela teči, takoj ko se pozdravi. In ker sva se zadnjič videli preko TV ekrana, ko sem ji iz Dnevnika pomahala z Božičkovega teka. In ker mi v ušesih še vedno odzvanja njen zvonki smeh, ko me je včasih poklicala in komentirala zapise na mojem blogu. Rada se je smejala. Zato bo tudi ta zapis za nasmejat. "Tina, tudi ti se smej tam zgoraj!" Do konca je verjela, da bo ozdravela. Iskala je svojo odgovornost in upala, da bo dobila drugo priložnost, da se zares vzljubi. Zato: "Radi se imejmo. Sami sebe. Sledimo klicu duše, ego naj bo le sopotnik."

Kot ponavadi, tudi tokrat pred štartom ni šlo gladko. Vremenarji so napovedali prihod precej mrzlih zimskih dni. Pustimo ob strani napihovanja novinarjev o polarnem mrazu in podobne nebuloze. A tudi napovedanih -14 na štartu in dan, ko se temperature ne bodo dvignile nad -6, sta pri meni zbujala strahospoštovanje. Predvsem ob misli, da bom za tistih 64km in 3300vm po Zasavju potrebovala med deset in enajst ur.
Zato sem spet cincala, ali se ne bi rajši pridružila Andreju na krajši progi, a že kmalu sklenila, da štartam na napovedani razdalji in prepustim močem narave, da povedo svoje. Na progi me bo vsakih deset kilometrov čakala topla koča in možnost odstopa. Zadnjih nekaj dni sem se zato posvečala tihi kontemplaciji na temo ustrezne kombinacije oblačil. V takšnih razmerah je izbira oblačil lahko faktor, ki te popelje do cilja, ali predčasno ustavi.

Že odhod od doma je postregel s prvo preizkušnjo. Iz zračnikov za motorno gretje v avtodomu je med vožnjo namesto toplega, pihal leden zrak. Andrej je besno vrtel šalter za regulacijo gretja, jaz pa sem se zavila v dodatni dve deki. In tako do Lukovice, kjer je Andrej ugotovil, da mora doliti par litrov antifriza. Gretje je spet lepo sodelovalo, jaz pa sem razmišljala, ali je bil to še zadnji test univerzuma, ali sem pripravljena na jutrišnjo preizkušnjo z mrazom.

Pa ni bil zadnji. Test namreč. Zjutraj sem se rutinirano oblekla, namazala, spakirala hrano in rezervna oblačila v nahrbtnik, priklopila meh z vodo, ter se odpravljala po štartno številko. Ko pod nahrbtnikom zagledam celo lužo. Andrej ugotovi, da na priklopu cevke manjka tesnilo. Ga je potegnilo dol, ko sem včeraj cevko oblačila v zimska oblačila. Vsa voda iz meha je tako stekla v nahrbtnik. Najprej zakolnem, potem pa skoraj v jok. Nahrbtnik, dvoje rokavice, dve kapi, buf, vse premočeno, zunaj pa -12. Po čudežu sem vsaj anorak zavila v polivinil vrečko. Andrej mi viteško ponuja svoje rokavice in nahrbtnik, a kako naj grem na pot brez svoje opreme?! Za trenutek sedem v kot in skoraj vidim, kako je tekma zame zaključena, še preden se je začela. A se kmalu zberem. Andreja pošljem po štartno številko, jaz pa zakurblam webasto in na toplem zraku fenam opremo. Petnajst minut in že je vse posušeno, hvala bogu za hitrosušeče materiale, jaz pa tečem proti startu.


Dogodivščine in nove preizkušnje univerzuma za Energe team se zdaj lahko nadaljujejo. Kaj kmalu se pokaže, da ima vsak zaplet svoje sporočilo. Tisti z mehom mi je kot kaže hotel povedat, da bo meh danes odveč. Cevka oblečena v super truper izolirno oblekico tinsulate, ki je pred leti zdržala mraz tudi med vzponom na Mont Blanc, je v Trbovljah zmrznila že na prvem vzponu na Javor. Hvala bogu sem sabo vzela še prazno flaško, ki jo na prvi okrepčevalnici, pri »kraljici ljudskih src« Slavki, napolnim s čajem.

Kmalu po začetku združimo moči z Matejo in Markom. S prijetnim klepetom si krajšamo čas in daljšamo pot. Nekje na kolovozu proti Čemšeniški namreč kar konkretno skrenemo s poti. Zaradi ovinka se trenutno uspemo uvrstiti na častno zadnje mesto. A pot je še dolga, če bomo še kaj skrenili, lahko še daljša, a tudi časa za prehitevanje bo še dovolj.

Ko se ponovno utirimo, se začne prva resna borba z mrazom. Celih 500vm vzpona na Čemšeniško poteka po senčnatem pobočju. Pot je sicer prekrasna in obvezna za ponovit v kakšni sončni pripeki. Danes pa mraz grize v prste in lica, veter šteje rebra. Do vrha zmrzne še čaj v flaški. Kot kaže se bo treba danes napit in najest v okrepčevalnicah.

V koči nas pričaka Srečko. Zmrznjeno vodo iz meha zlijem stran, ledenih kep res ne bom nosila sabo, čaj v flaški mi Srečko zamenja za toplega, flaško pa kot dojenčka zavijem v volnen šal, ki ga sabo nosim za uporabo v večernih urah. Na spustu nas boža sonček. Rada bi rekla, da nas je ogrel, a žal ni bilo tako. Je pa v telesa in glave prinesel novega upanja.

Nekje na poti do Planinske vasi z Markom pustiva za sabo Matejo in Marjeto, ter v smehu prehitiva Majo in Robija. Spust do Trbovelj, kjer bomo približno na polovici današnje preizkušnje, je večinoma sončen in prijeten. Malo bolj živahno je tudi na progi, saj srečujeva tekmovalce s krajših dveh razdalj.

V okrepčevalnici Pri Lipi me objameta in pocrkljata Olga in Borut. Danes je res lušno, saj poznam vse prostovoljce in njihova vzpodbuda mi da še posebne energije.

Na vzponu na Kal me prime lulat. Sklenem, da bom potrpela do koče, da me mraz preveč ne uščipne v tazadnjo. Z Markom grizeva višince v brezkončnem klepetu. Ko se odpre pogled na Kočo na Kalu, se tam zadaj pokaže tudi vrh Mrzlice. Tako blizu je, da bi se ga skoraj lahko dotaknila. Ampak ne še. Najprej morava še dol, pa gor na Gozdnik, pa dol in šele potem se bova lahko povzpela na Mrzlico. Tako pravi trasa. V koči se najeva in napijeva. V navalu opravkov pozabim it na stranišče.


Ponavadi na okrepčevalnicah pojem le za vzorec, kakšno banano sem in tja. Večinoma se zanašam na svoje gele, ki jih tovorim s sabo. Tokrat je mraz ukazal drugače. Na prvi okrepčevalnici sem pojedla dve napolitanki, na drugi štiri, na predzadnji pa skoraj pol škatle. Zalivala sem jih s toplim čajem. Spomin na otroštvo. In nostalgija. Napolitank nisem jedla že celo večnost. Danes so več kot odlične. Geli so tako ali tako zmrznili. Čaj v volneni posteljici pa je uspel ostati v tekočem stanju. Sicer je bil temperature proti ledišču, a sem lahko vseeno sem in tja naredila kakšen požirek.

Z Markom pa sva jo že rezala po spustu proti Gozdniku. Kmalu po tem, ko so se razšle poti vseh treh prog, naju ogovori planinec, ki je ravno obračal avto. Prijazno nama namigne, da če greva za Gozdnik, bo tuki gor krajša pot. Pojasniva mu, da sva na tekmi, da bi progo sicer rada skrajšala, a je treba po pravilih za rdečimi trakci. Kasneje se ustavi in naju poheca, če greva en kos poti kar z njim, z avtom. Seveda kleno odkloniva takšno pomoč. Na naslednjem spustu naju ustavi družinica, češ da greva po napačni poti. Ustaviva se, da jim pojasniva, da sva na tekmovanju in morava slediti rdečim trakovom. Eden takih med klepetom binglja na grmu za njimi. Smelo se podava po hribu navzdol, ko na naslednjem križišču opaziva, da so trakovi izginili. Vrneva se nazaj gor, a trakovi kažejo v dolino in nato izginejo. Kličeva Sreča, ki naju napoti po zgornji cesti. Tečeva, nisva sigurna, ali je to zdaj to, ali smo se prav razumeli kje sva, ko se trakovi spet pojavijo. Kot kaže, smo tudi tokrat na progi imeli opraviti s šaljivcem, ki ima slab smisel za humor. Tudi to je del tekme. Tistih nekaj dodatnih višincev in 10 minut naju ni ubilo. »Še malo dodatnega treninga za isto ceno,« pravim jaz. Marko pa, da upa, da nama Srečko ne zaračuna dodatnih kilometrov. Da sva le nazaj na progi.

Pot se blago vzpenja. Pravi tekaški raj. Hočem v tekaški korak, pa ne gre. Tako sem trda od mraza, da ob vsakem malo hitrejšem premikanju čutim, kot da imam sto kil. Cel december sem se izogibala sladkarijam, da bi bila ravno prav lahkotna za Knapa, zdaj pa tole. Res, da je v nahrbtniku topla jakna, ampak z njeno težo ne moremo razložit razlike od moje kilaže, do tistih stotih, ki jih je čutiti v telesu. Kot kaže so mišice na mrazu izgubile prožnost. Tudi um je tam nekje. Če bi bilo še kaj pameti v njem, bi bila zdaj nekje na toplem.

In že grizeva v Gozdnik, z ljubkovalnim imenom Groznik. Ni bil ne vem kaj grozen. Bil pa je tako strm, da je še zgovorni Marko rajši dihal, kot govoril. Na spustu začneva odštevat kilometre do okrepčevalnice. Marko pravi, da je dehidriran in tudi fajn lačen. Mene pa že 10km tišči lulat. Za grmovje se ne morem okorajžit. Sonček je le še daljni spomin, mraz v grapi pa tako pritiska, da se bojim, da ne pridem več k sebi, če slečem hlače za minutko.

Naslednja okrepčevalnica je Clio sredi ničega, ob njem pa dva taprava knapa. Zavita v debele jakne, s kučmo na glavi, vztrajata na vetru in mrazu. Z lulanjem na toplem torej ne bo nič. Tudi pogled na ponudbo okrepčevalnice ni preveč spodbuden. Čaj v kozarčkih je le še kepa ledu. Ampak gospoda sta pripravljena tudi na tiste, ki bi tekočino rajši konzumirali v tekočem stanju, zato iz avta privlečeta skoraj topel čaj. Pojem pol škatle napolitank, jih poplaknem s čajem, lulanje bo počakalo.

Sporočila cingljajo eno za drugim. Andrej je že davno v cilju in počasi ga začenja skrbeti zame. Rada bi mu odgovorila, da sem odlično. Da z nasmehom borbam proti cilju. A je tudi telefon v mrazu odpovedal sodelovanje.

Z Markom naju čaka samo še zadnja ura resnice, na vzponu in zadnji na strmini na Mrzlico. Ko se pregrizeva čez vse korenine in se mi v lepoti večernega zahoda prikaže koča, na ves glas zavriskam in zapojem. V koči pa vriska Slavka. Koliko prepotenih in zledenelih manijakov je danes že objela in postregla, energije pa še vedno za izvoz. Iz nahrbtnika privlečem toplo jakno, ki sem jo cel dan nosila naokoli. Njena teža mi tudi za hip ni bila odveč, saj me je grela že misel na to, da je tam in jo lahko kadarkoli oblečem. Z nostalgijo pomislim na Natašo, ki še vedno okreva po nesreči. Če bi bila zdrava, bi se danes ta jakna na Mrzlico pripeljala v njenem avtu. Sem prepričana. No, pa nazaj k jakni. Ko jo vzamem iz nahrbtnika, je bolj podobna ledeni kocki. Da jo sploh lahko razgrnem in povrnem v obliko primerno za oblačenje, jo moram najprej odtajat nad pečjo.

Na glavo namestiva lučke, dan se počasi poslavlja in napadeva zadnji spust. Na zadnjih nekaj kilometrih naju malo zezneta še dva mala vzpončka. Kakih 20vm, kar tako, da za slovo še malo globlje zadihaš. Najina mantra je zdaj: »Vidim naslednji trak.« Koncentrirava se samo še na trakove, ki bingljajo z grma. Ne želiva se več zgubljat. Dovolj je bilo. Želiva si samo še toplote cilja. Lučke v Trbovljah se nezadržno približujejo. Ena velika lučka osamljeno sveti tam dol in me čaka. Andrej seveda ni zdržal v koči in mi je s Snežko prišel nasproti.
Z Markom sva po desetih urah in pol, preživetih pri temperaturah pod lediščem, veselo privandrala na toplo. Krasna druščina sva bila. Ujela sva se v tempu, klepetu in tudi tišini, ki sva jo občasno potrebovala vsak zase. Še vedno ne verjamem, da mi je uspelo premagati tudi mraz in veter. No, ne njiju osebno, ampak strah pred njima. Sem se okronala kar za »zasavsko ledeno kraljico«. Knapovska je težka, zato je težek tudi Knap trail, pravi Leon.
Okrog sto nas je bilo, bedakov, ki se nismo dali prestrašiti polarnemu mrazu ali zimi po domače, ampak smo ji pogledali v oči. Iskanje meja, želja po več droge, ali le klic duše po močni izkušnji. Skozi tek vsak dan bolj spoznavam samo sebe in vsak dan bolj spoštujem vse, kar je del nas, del narave, del vesolja in del vsega, kar nas obkroža v tem življenju. Cilji doseženi z naporom so zame tisti, preko katerih se začutim in povežem s svojo dušo. In spoznavam, da so naše omejitve zgolj naša prepričanja. Vse je mogoče. Če si le iskreno želiš.

Tina, v miru se spočij na zvezdici, ki si jo izbrala, potem pa naprej, proti svojim željam.