nedelja, 12. november 2017

Vsak ultramaraton ima enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev


Za spremembo me je danes popadlo filozofsko razglabljanje. Povod je bila debata na družabnih omrežjih. Čeprav prežvečena, je spet potegnila tudi mene. Kdo je ultramaratonec? Kaj je ultramaraton? In kdo si s svojim ultramaratonskim rezultatom zasluži pozornost medijev?

Kdo je ultramaratonec, ne vemo. Zato, ker ne vemo, kaj je to ultramaraton. Ker termin še ni jasno definiran. Pa tudi če bo kdaj bil, ga bo v debati vedno možno zlorabiti. Kot se še vedno zlorablja beseda maraton. Saj vemo, o katerih razdaljah se še vedno razpravlja kot o »maratonskih«.  Marsikateri tekač je svoj prvi »maraton« uspešno pretekel na DM teku ali Nočni10ki.

Dokler torej ne vemo, kdo je ultramaratonec, do takrat ne bomo imeli zmagovalca teh debat, imeli pa bomo zmagovalce mnogih »ultramaratonov«, ki to mogoče niti niso in mnoge »ultramaratonce«, ki so samo tekači ali celo pohodniki.

Ko smo ravno pri zlorabi besed, ali veste, da je Superga italianska znamka športnih čevljev? In čeprav nihče od vas ne teče v Supergah, prav vsi za tek obujete »superge«. Ali pa »adidaske«. Ista zgodba.

Da je stvar še bolj zapletena in za razliko od krajših tekov, nosi ultramaraton, poleg rezultata, v sebi še zgodbo. Zgodbo o presežkih vseh vrst. S podaljševanjem razdalje, časa in zahtevnosti podviga, ta zgodba postaja širokim množicam vedno bolj nedosegljiva in zato vedno bolj epska.

Ključno je torej, da pri ultramaratonu ločimo rezultat in zgodbo. Rezultat je en sam. Jasen, merljiv in za vedno zapisan v statistikah. Zgodbe pa so na drugi strani povsem prepuščene domišljiji tistega, ki jih pripoveduje. In prav je tako. Vsak ultramaraton ima zato enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev.

Zapis o rezultatu je novica. Za zgodbo pa potrebujemo nekaj več. Da bi novica o rezultatu postala zgodba, mora biti začinjena vsaj še z naporom in odpovedovanjem, ki sta bila potrebna za uspeh. Ultramaraton pa tudi brez rezultata ponudi neskončno paleto presežkov, iz katerih je mogoče splesti dobro zgodbo.

Problem tako ni v novicah in zgodbah. Je pa lahko v njihovem sporočilu. In tu je odgovornost pisca, da svoje sporočilo poda jasno in nedvoumno. Če piše o rezultatu, lahko uporabi pojme kot so najboljši, najhitrejši, najdaljši le ob jasnih definicijah, klasifikacijah in primerjavah. Objektivnost rezultata je tu najpomembnejši del novice, kajti cilj tistega ultramaratonca, ki teče za rezultat, je biti najboljši.

Ljudje pa se ultramaratonov lotevajo tudi iz drugih vzgibov. Nekateri tečejo za dobro počutje, drugi iščejo svoje meje, tretji tečejo za dobrodelnost, četrti zato, da bi bili opaženi, peti uporabijo tek kot način osebne rasti, naštevala bi lahko do nezavesti. Ampak na vsaki ultri se pišejo zgodbe. In tudi tu naletimo na odgovornost pisca, da se zaveda vsebine zgodbe in jo kot takšno tudi poudari. Morda so to zgodbe o intimnem notranjem doživljanju in čustvih, ki se sprožajo ob dolgotrajnem naporu. Morda zgodbe o ozdravitvi ob pomoči teka. Lahko tudi zgodbe o doživljanju narave, ki se pišejo ob prekrasnih razgledih. Zgodbe o telesu, psihi in duši tekača. Lahko so to zgodbe o najbolj norih podvigih. Vsekakor pa to niso zgodbe o najboljših in najdaljših.

Vsaka taka zgodba se po spletu takšnih in drugačnih naključij lahko znajde tudi v medijih. In takrat bo, zaradi načina, kako mediji funkcionirajo, pridobila pridih senzacionalnosti. Verjetno zato, ker v teh norih časih lahko prodamo samo še nekaj šokantnega. Cilj pisca zdaj ni več objektivnost, temveč doseg čim širšega kroga bralcev. Tega se moramo zavedati. Zato v tem trenutku nastopi odgovornost tekača, ki je vpleten v takšno zgodbo, da je objektiven do samega sebe, da se zaveda, ter to tudi poudarja, ali mediju prodaja svoje dosežene rezultate, ali intimno zgodbo. Nič od tega ni boljše ali slabše. Le ločiti je treba med njima. Pet minut slave bo tako slajše.

In sladek naj bo tudi tek. Za rezultat ali zgodbo.