sobota, 13. januar 2018

Corsa della Bora 2017 (57km/2400vm)


Burjin tek me je nagovarjal že vse od njegove prve izvedbe. Ker pa se vsako leto dogaja prav na 6.1., četudi ta pade na delovni dan in ker imamo v Energe takrat inventuro, se želja, vse do letos, žal ni uresničila. Letos pa je 6.1. padel na soboto. Torej? Gremo!

Burje letos ni bilo pričakovati, zato pa je kazalo, da nas bo na teku spremljal močan jugo, ki bo z morja seboj prenesel tudi nekaj dežja in spomladanske temperature.

Po tem, ko sem zadnjič javno priznala, da mi je najtežji del teka oblačenje, sem tekaški outfit tokrat izbrala z neverjetno lahkoto. Kot kaže se včasih dogajajo tudi čudeži. In ne samo to, vsega česar nisem obleka, tokrat za spremembo niti nisem, za vsak slučaj, vzela s sabo. Tako sem se, prvič v življenju, na tekmo odpravila z res lahkim nahrbtnikom. 

V petek je v Sistianu prav lepo deževalo. Za dober začetek sva z avtodomom obtičala v blatu na vhodu na uradno parkirišče. Šlo ni ne naprej, ne nazaj. Sicer sem se tolažila, da tukaj pa že morajo imet kakšen traktor, a občutek ni bil najboljši. Sedla sem za volan, Andrej pa je šel porivat tritonsko žival in po nekem čudežu, so kolesa zagrabila in sva za kampiranje rajši šla poiskat košček asfalta. Lahko pa že zdaj povem, da je na omenjenem travnatem parkirišču po tekmi dežural jeep in enega za drugim iz blata vlekel avtomobile sotekmovalcev.

Kljub temu sem bila prav presenečena, ko smo takoj po startu zagazili v prvo blatno strugo. No, saj včasih je boljše, če se česa ne zaveš, preden se začne. Med počasnimi prvimi kilometri, pa sem v miru skupaj zložila podatke o vremenskih pogojih, ki so vključevali veliko dežja, ter geološko podlago imena dolinice, po kateri se bomo podili prvih 20km. Dolina Glinščice je ime po vsej verjetnosti dobila po glini.

Glino pridobivajo iz ilovice, ane?! Od dežja razmočena ilovica v raznoterih oblikah je bila tako naša spremljevalka vse do cilja. Poleg tega, da sem bila blatna do vratu, sem se po progi več drsala, kot tekla. In to ne le na spustih. Drsala sem se tudi na vzponih. S tem, da sem tam morala uporabiti še roke, če sem želela, da smer gibanja vodi navzgor in ne navzdol. Blato iz zemlje in blato iz ilovice, sta si namreč podobna po tem, da si po teku pošprican do vratu, razlikujeta pa se po tem, da v zemljenem blatu sicer drsi, v ilovnatem blatu pa še leti.


Sodeč po vzorcih na zadnjih plateh tekmovalcev, ki sem jih prehitevala na progi, leti lahko tudi na rit. Ker je bitka za mano, se že lahko pohvalim, da tokrat za spremembo nisem padla. Pravzaprav sem prvič v življenju res uživala v čmokanju blata pod nogami. Očitno sem se vdala v usodo, da se vremena za tekmo ne da izbirat, ter da sta dež in blato del te igre. Sem se pa na poti spraševala, kako sem lahko prav jaz, ki sem obsedena s čistočo, pristala v tako svinjskem športu. Andrej je rekel, da je v življenju konec koncev vse balans.

Na enem od vzponov, ko se je blatna strmina postavila tako pokonci, da smo si pri vzponu morali pomagat še z rokami, je tekmovalec pred mano tako opletal s palicami, da sem se resno bala za svoje življenje. Zakaj za boga človek sabo tovori palice, če jih ne zna uporabljat? Zakaj jih je na tem vzponu nosil v rokah in pri tem plezal po vseh štirih? A uporabljal jih bo pa na asfaltu? A tudi blatnega vzpona je bilo enkrat konec. Trasa se je poravnala in vijugala po prelepi planoti. V luži na poti sem si mimogrede oprala blatne roke. Higienski minimum mora bit.


Reka Glinščica najprej teče po valovitem flišu med bujnim rastlinjem, nato pa se preko slapa prelije na izrazito kraška tla. Tako se na nekaj kilometrih močno spremeni tako tekaška podlaga, kot tudi rastlinje. Iz borovih gozdičkov poraslih s travo, kjer sem oprezala za špargeljnovimi grmički in že načrtovala, kako se sem vrnem aprila, smo pritekli na golo in trdo kraško pokrajino. Tam nekje pa se je na robu nad Trstom odprl prekrasen pogled na tržaški zaliv.

Pod našimi nogami je bila zdaj planinska pot, ki nas je vodila prav po robu klifa nad zalivom. Sledili so prekrasni tekaški odseki po Stradi Napoleonici. Po začetnem blatnem terenu, smo umazane superge zdaj lahko obrisali ob trd kraški kamen. Poglede pa so zdaj lovile od burje prepihane stene. Nekateri vzponi in spusti se lahko primerjajo s tistimi v visokogorju. Vsekakor pa ne smem pozabiti povedati, da so bili na vseh izpostavljenih mestih prisotni gorski reševalci, nevarni odseki pa varovani s fiksnimi vrvmi. Četudi vrvi nisem vedno uporabila, je bilo tolažilno že dejstvo, da so tam in na voljo. Na ta način so bili varovani tudi prehodi čez potoke. Priznam, da mi je bilo to všeč. Oprijem za vrv je obljubljal, da je možno čez potoček priti s suhimi nogami. Če bi te seveda sploh bile suhe. Pa niso bile. Od vsega tistega blata in luž je v supergih kar čmokalo.


Z okrepčevalnic mi je v posebnem spominu ostala mesna ponudba. Suha salama, šunka, hrenovke in dimljen losos. Predvsem ta zadnji, se mi je prav posebej ponujal. A sem se ga vzdržala in se držala preizkušenih pomaranč in banan. Odkar sem se nehala siliti z drugo hrano in tečem na sadje, imam mir s prebavo, pa tudi pojem lahko več.

Saj veste, da tekaških modnih smernic navadno ne komentiram. Kar se tiče oblačil, se ponavadi brigam sama zase in pri tem mi je več ali manj pomembno, da sem oblečena tako, da mi je udobno in da me ne zebe. A tokrat ne morem, da ne omenim, da mi je že v prvih kilometrih v oko padla tekačica, oblečena v kričeče zeleno majčko in ujemajoče tekaške pajke. Ko sem jo počasi dohitevala in ravno razmišljala, ali je ta oprema za na trail ali v cirkus, je pravi šok šele sledil. V modnem presežku je namreč paradiral fante.

Tudi za vse izstope iz cone udobja, so zaslužni italijanski tekači, ki sem jih, oblečene v roza pajke, ali oprtane z roza nahrbtniki, zamenjala za svoje konkurentke in zagrizeno prehitela. Ob tem priznavam, da nisem študirala mode v Milanu in sem zato za te komentarje verjetno res nekompetentna.

Zadnji spust proti plaži bo ostal v posebnem spominu. Navpično navzdol po blatu in skalah. Tempo so od časa do časa zmotili le počasnejši tekači s krajše proge. Nekateri so se umaknili, ko so za seboj zaslišali hitrejšega tekmovalca. Drugi so se delali neumne in trmasto, ter prav počasi grizli spust. Pa nič zato. Nervoza in naglica na takšnem terenu nista najboljša družba. Prehitevati izven poti v tisti strmini ni bilo mogoče. Zato sem občasne upočasnitve v tempu izkoristila za uživanje v razgledih.

Zadnji kilometri po plaži so bili čisti užitek. Skakanje s skale na skalo me je spominjalo na sprehode po obali v našem campu. Potem pa samo še vzponček, še ena blatna drsalnica navzdol in zadnji vzpon, pa smo v cilju. Ne pa ne. Organizator je čisto za konec namreč pripravil še ciljni finiš okrog stadiona. Pa dobro. Mašina je bila ogreta in mimogrede sem tam prehitela še nekaj tekačev.


Z vsakim kilometrom, ko sem se bližala cilju, sem bolj oprezala za tekači v daljavi pred mano. Na krajši progi sta namreč tekli Mojca in Nataša. Če bi ju dohitela, bi ju uščipnila v tazadnjo. Ampak v cilju sem bila zadnja jaz.


V cilju sem izvedela, da so prijatelja so odpeljali v bolnico zaradi poškodbe komolca. Nekaj je bilo tudi padcev in drugih poškodb. Po tekmi so padali komentarji, da je bila trasa brutalna. Meni se je zdela brutalno lepa. Dan pa kljub blatu in megli tako lep, da je bil že skoraj kičast. Ne, vreme pri tem ni imelo prav veliko. Ta lepota je prihajala iz mene. Iz občutkov radosti, ki sem jih doživljala od starta do cilja.

ponedeljek, 01. januar 2018

Rašica trail 2017 (56km/3000vm)


Rašica trail, ali kako se medalja zgodi po nesreči. Ampak naj začnem na začetku. Po lanski udeležbi, je bil Rašica trail seveda tudi na spisku letošnjih želja Energe teama. Ker je res blizu. Ker se je letos obetala zanimivejša proga. Ker se novembra sama od sebe zelo težko spravim na kakšen malo daljši trening. Ker spet pridejo vsi. Ker vsako leto naročijo malo boljše vreme. In zato, ker je to edini trail, kjer na okrepčevalnicah strežejo doma spečeno drobno pecivo. V ogromnih količinah in omamno dobrega.

Bogovi teka me letos ne marajo. Kaj sem zagrešila, sicer ne vem. Ampak zdravje letos noče sodelovati. Od Dalmacije sem sicer končno lahko tečem brez bolečin v peti, pa me poleže skoraj enomesečni prehlad. Večino novembra sem preživela z bolečim grlom, kašljem in smrkavim nosom. Pojedla sem na kile ingverja, cimeta, kurkume, medu in drugih arcnij take sorte. Tudi s tekom sem nehala za celih deset dni, a imunski sistem se kar ni hotel postaviti nazaj na noge. Tako sem še dva dni pred štartom razmišljala, ali je pametno, da sploh grem na tek. Razum in telo sta govorila naj počivam. Duša pa je že takrat vedela, kje bom stala v soboto zjutraj. Na štartu. Seveda.

Že prvi klanec mi je pokazal, da danes ne bo lahko. Zabasani sinusi in zamašen nos so močno otežili dihanje. Strmine pa take, da bi pri dihanju prišla prav še ušesa, če bi bila uporabna v te namene. Noge so se vrtele po svoje v znanem ritmu, dihala pa sem kot slon. Zaradi pomanjkanje dotoka kisika je ponorel še srčni utrip.  

Proga je bila prečudovita. Letos so nas namesto lanskih petih krogov po Rašici gor in dol, čakali trije, ki so povezali Rašico s Šmarno goro v prekrasen 56km in 3000vm krog. Trasa je vključevala vse. Zelo strme in prijetno tekaške vzpone, strme tehnične in uživaško tekaške spuste, ravninski kros po travnikih in gozdnih potkah, ravno prav makadama in kratek asfaltni vložek.

Okrepčevalnice na vrhu Rašice, Šmarne gore in na obratu v Gameljnah, so poleg piškotkov, kokosovih kroglic, skutnega peciva, čokoladnega peciva, palačink, mandarin, banan, juhe, čipsa, kruha z zaseko in kaj jaz vem še česa, saj ni bilo časa, da bi si vse ogledala, kaj šele pojedla, vključevale še srčno navijanje. Z veseljem bi se malo dlje zadržala na kateri od njih, a treba je bilo naprej.

Dan je bil sicer oblačen, a temperature so bile prijetne. Na vzponih, ko je telo dajalo vse od sebe, so bili kratki rokavi prava odločitev. Proga je bila v prvem krogu še suha. Nekaj spoštovanja sem pokazala le odpadlemu listju, za katerega nikoli ne veš, kaj skriva pod sabo, sicer pa je dobro letelo. Tudi pozna jesen je v gozdu prekrasna. Občudovala sem drevesa porasla z mahom. Spomladi in poleti takšen detajl sploh ne pade v oči, saj je vse zeleno. Tokrat pa je zeleni mah, med vso jesensko rjavo, prav božal oči. V trenutkih utrujenosti sem si v živo predstavljala, kako se spočijem na posteljici iz mahu. V najtežjih trenutkih pa sem v domišljiji v z mahom obrasle votlinice na deblih dreves postavljala božične figurice in oblikovala jaslice.

Na drugem spustu s Šmarne gore nerodno stopim, zdrsnem v blatu in v stegno me zagrabi močan krč. S krči ponavadi res nimam težav, zato mi ni jasno čisto nič. Krč pa ne popusti. Čepim na gozdni potki in sredi belega dne vidim vse zvezde. Nekajkrat poizkusim vstati, a bolečina me prikuje nazaj na tla. Pila sem dovolj, tudi slane tablete, utrujenosti še ne čutim. Verjetno sem v telo dobila premalo kisika, ker nisem mogla dihat, kot bi bilo treba in so se mišice zakisale. Pa saj v bistvu ni važno zakaj. Boli!


Svoje telo ponovno poženem v tekaški korak. Ravno se za silo sprostim in spet. Krč. Tokrat se takoj ustavim, zato ni tako hudo. A seme strahu in nezaupanja vase in v svoje telo, je zasejano. V misli se prikrade ideja o predčasnem odstopu. Rodila se je iz strahu, kako bo v tretjem krogu, če se krči nadaljujejo. Ko se zavem, da v bistvu ne morem odnehati, ključi od avta so pri Andreju, Andrej je na progi, v avtomobilu pa moja suha oblačila. Ker že nekaj časa dežuje, sem premočena, mokri so tudi lasje. Kako bom mokra čakala tri ure? To ne bo ravno koristilo mojemu še ne pozdravljenemu prehladu. Nimam kaj, treba bo v tretji krog. Ko se spomnim na Natašo. Če bo še v cilju, jo prosim, da me odpelje domov. 

Misli se igrajo z idejami. »Bom odstopila, ne bom odstopila. Ali je res tako hudo? Ali res ne bi zmogla teči naprej. Ali bom zmogla odstopit? Je to poraz? Čutim razočaranje sama nad sabo?« Tečem po zadnji ravnici. Telo funkcionira brezhibno. Pa bo sodelovalo tudi na tistih divjih spustih, ki so še pred mano? Vsaj desetkrat si premislim. Sprejeti dejstvo, da prvič v življenju ne bom končala tekme, ni lahko. Cilj je pred mano, jaz pa še vedno ne vem, kaj bom naredila.

Ko zagledam Natašo. In ni nobenih vprašanj več. Samo jasna odločitev. Najavim svoj zaključek, z Natašo oddirjava domov in se prav na hitro vrneva sveži in suhi. V cilju je treba pričakat Andreja in druge borce, ki še norijo po progi. V bifejčku v cilju nas je vedno več. Vedno več je tudi takšnih, ki proge nismo dokončali. Ob izvrstni ciljni enolončnici, štrukeljcih, klepetu in smehu, ni časa za obžalovanje. Pravzaprav sem prav vesela, da sem na toplem, zunaj se je namreč stemnilo in dež pada vedno močneje. Nikomur na progi ne zavidam.

Takrat izvem, da sta progo končali samo dve dekleti, jaz pa sem z enim krogom manj, na tretjem mestu in, da se je organizator odločil, da dobim tudi medaljo. Malo mi je nerodno, še bolj pa čudno, da bom za svoj prvi odstop stala še na stopničkah. Zakaj pa ne?! Tudi tokrat s širokim nasmehom. Medalje se lahko zgodijo tudi na nenavadne načine.


Kdor še ne ve, da komaj čakam čas tekaške penzije, ko bom na tekmah hodila od okrepčevalnice do okrepčevalnice in pojedla vse, čemur se zdaj odpovem za voljo hitrega prihoda v cilj. Namesto izlivov o tekaških užitkih, pa bodo te strani polnili gurmanski. Začinjeni s fajn razgledi. In okušani v nori družbi.