četrtek, 25. januar 2018

6. Tektonik etapni ultra trening (65km/2000vm)

 

Tekaški kolega Toni Vencelj si je pred šestimi leti zamislil etapni tekaški dogodek, kot dober ultra zimski trening. Ker je že na prvi izvedbi spoznal svojo bodočo nevesto Katko, se zdaj vse naslednje izvedbe dogajajo kot obletnica njunega prvega srečanja. Tako se je letos zgodil že šesti takšen trening. Energe team se je dogodka letos udeležil prvič, a gotovo ne zadnjič. Tokrat sva zdržala dva dni, naslednje leto mogoče do konca.


Za vikend so se torej obetali trije dnevi teka in ultra druženja. Tektonik ultra nas bo v treh etapah popeljala skozi dvanajst krajev občine Ivančna gorica, po 100 kilometrov dolgi markirani krožni poti Prijetno domače. Pot poteka po gozdnih stezicah in kolovozih, ter redko zavije na asfalt. Dolenjsko res slabo poznam, zato sem tokrat še posebej uživala v opazovanju narave, ki v teh krajih, kako bi rekla, dobesedno valovi.

Vremenska napoved sicer ni bila preveč obetavna. Za petek je bil napovedan močen dež, za soboto pa obilno sneženje. A nima smisla jamrat, treba je trenirat, saj bo leto polno podvigov. In v takšnem vremenu, kilometri v družbi minevajo hitreje. Ko sva se v petek peljala proti Šentvidu pri Stični, je vremenska napoved držala kot pribito. Z neba se je zlival dež, ki je nekje na pol poti prešel v sneženje.



V dvajset petkovih kilometrov nas je zagrizlo trinajst bedakov s Katko na čelu. A kot že tolikokrat, se je tudi tokrat izkazalo, da so vremenske neprilike najhujše, ko jih gledaš po televiziji. Zunaj, v naravi, med tekom slabega vremena ni. Nočno tekanje po prelepih gozdičkih in travnikih, ki jih je počasi belil sneg, je bilo prekrasno. Z neba so padale velike snežinke in v soju naših lučk izgledale kot ognjemet.


Pobeljene veje so se sklanjale nad gozdnimi potmi, nas žgečkale po ličkih in stresale mrzel sneg za naše pregrete vratove. Kilometri so mehko in tiho izginjali pod našimi nogami. Tek po svežem snegu je meni nekaj najlepšega. Nekje med potjo nas je pričakal Toni s toplim čajem, pivom, sadjem in piškotki. V prijetnem klepetu so slabe tri ure minile kot bi mignil. In že smo bili nazaj.

Midva sva se v Šentvid pripeljala s kučo putujučo, ostali udeleženci pa so spali na skupnih ležiščih v Tonijevi telovadnici. Zvečer smo se do poznih ur družili ob sladkih dobrotah in grenkem pivu. Ta ultraška druženja me vedno znova navdušijo iz večih razlogov, od katerih en še posebej izstopa. Na trasi tekme smo pravzaprav konkurenti, pred tekmo in po tekmi, ter na skupnih druženjih pa iskreni prijatelji. Zgodbe, ki smo jih spisali med dolgimi urami boja s sabo in silami narave, so vir neskončnih pogovorov in izvor neštetih šal. Zato smeha in dobre volje nikoli ne zmanjka. Vsebina klepetov niso rezultati, minute, sekunde ali treningi. Beseda se ves čas vrti okrog ekstremnih dogodivščin in je večino časa začinjena s takšnimi ali drugačnimi peripetijami, zaradi katerih se včasih skoraj polulam od smeha. Kilometri teka, litri svežega zraka, ure sončnih žarkov, dež, veter in sneg očitno na ljudi delujejo kot droga. Povzročijo ure smeha in željo po še.

Noč je hitro minila in že smo stali na štartu druge etape. Vreme je presenetilo in namesto snega, ki so ga napovedovali ves teden, je izza oblakov sramežljivo kukalo sonce. Tokrat se nas je zbralo nekaj čez dvajset. Dvakrat toliko pa je bilo kilometrov, ki so na nas čakali tega dne. Tempo se je prav prijetno razvlekel, kot se je razvlekla tudi naša četica. Snega je bilo za vzorec, malo več je bilo blata, večina gozdnih poti in kolovozov pa je bila prav prijetno tekaška.


Noge so bile na začetku nekam težke. Poznali so se mnogi kilometri, ki so se pod njimi zavrteli v preteklem mesecu. A zdaj že vem, da bo težko le toliko časa, da se telo ogreje na delovno temperaturo. Potem bo, čeprav se sliši protislovno, iz kilometra v kilometer lažje.

Tek naj bi bil organiziran kot samooskrbni, vsake toliko naj bi nas pričakala le čaj in voda. A že na prvi okrepčevalnici se je pokazala gostoljubnost organizatorja. Poleg odličnega čaja in nekaj kratkega za pogret, se je miza šibila od dobrot. Nehote smo se zadržali tako dolgo, da nas je že malo zeblo. Želodčki pa so bili skoraj prepolni za živahen tek. Zato smo tudi nadaljevali v zložnem tempu.


Hudih vzponov ni bilo, zato sem lahko toliko bolj uživala v opazovanju mehke dolenjske pokrajine. Pred mano so se vrstile doline in blago vzpenjajoči se grički odeti v gozdove ali vinograde. Njive so krasile zelene travnike, ki so bili tokrat ponekod belo okrašeni s snegom. Beli hribčki in modro nebo. Kontrast, ki me vedno začara. Tekli smo mimo številnih cerkvic, kozolcev in pritekli do Krke, kjer v ritmu rečnega toka klopotajo mlinska kolesa. Občasno smo naleteli na ljudi, ki smo jih zmotili pri opravilih okrog hiš in začudenih pogledov so nam mahali v pozdrav.

Tu nekje nas je pričakala druga okrepčevalnica, kjer se je miza se bolj šibila pod domačimi dobrotami. In ne samo hrana, tudi topel nasmeh gospodarja in gospodinje, sta hrani dodala posebno aromo. Domači sendviči in skutni štrudelj so bili odlični. Nisem štela koliko kosov sem ga pojedla. Andrej pa je celo vstal od mize, saj se je le tako lahko obvladal pred smrtno dozo hrane. Nekateri so celo omagali in so jih s prizorišča morali odpeljati. Vsaj tako smo dražili tiste, ki so se danes odločili preteči krajši del poti in so tek tukaj zaključili. Še enkrat se je izkazalo, da je definicija samooskrbnega teka zelo raztegljiva. Tokrat je samooskrba od nas zahtevala to, da smo morali vsak zase poskrbeti, da smo hrano dvignili z mize do svojih ust.


Od tu dalje smo, kljub prepolnim trebuščkom, dvignili tekaški tempo. A ne na račun klepeta. Čvekanje in smejanje sta odzvanjala po gozdovih, kjer nas je nosil korak. Poleg zbadanja in norčevanja, pa je padlo tudi nekaj čisto resnih debat in izmenjave ultra tekaških izkušenj.

Malo pred ciljem je Katka dobila klic, da jo njena princeska že čaka pred hišo. Prevzela je vodstvo in v nestrpnem pričakovanju, da objame svojo pikico, dvignila tekaški tempo, mi pa smo ji poslušno sledili. Tako smo po 43 kilometrih v cilj pritekli tako, kot da smo šele začeli.

Najboljše pa je šele sledilo. Druženje ob hrani, pijači in novih zgodbah. Kako, da jih nikoli ne zmanjka? Na žalost sva morala zgodaj domov, ker je naslednji dan rojstni dan praznovala najina ljubica. Na žalost zato, ker sva zamudila zanimiva tekaška predavanja. Ali pa na srečo, ker bi v tem primeru svojemu že zdaj zelo dolgemu spisku tekaških želja, gotovo dodala še kakšno.

Melanholija prvega dne, ko sva se v močnem dežju peljala proti Dolenjski, je bila pozabljena in v vozniški kabini je kar pokalo od pozitivne energije, s katero sva se spet nabila. Kot ponavadi sva bila po dolgem teku dobre volje in nasmejana. Prav čutila sem, kako sem polna hormonov sreče. A zadnjič sem prebrala, da teh občutkov pravzaprav niso krivi endorfini, ki so bili dolgoletni osumljenec. Njihove molekule naj bi bile prevelike, da bi po krvi pripotovale do receptorjev za užitek v možganih. So pa dovolj majhne molekule endokanabinoidov. Asociacija? Mene spomni na kanabis. In to menda z razlogom. Droga, ki jo proizvede telo samo, deluje tako, da smo po treningu polni energije, nasmejani in dobre volje. Kaj bi si človek lahko še drugega želel v tem življenju, polnem delovnih obveznosti in izzivov. 


Katka in Toni ter ostali, ki ste sokrivi, najlepša hvala za prekrasno druženje! 

sobota, 13. januar 2018

Corsa della Bora 2017 (57km/2400vm)


Burjin tek me je nagovarjal že vse od njegove prve izvedbe. Ker pa se vsako leto dogaja prav na 6.1., četudi ta pade na delovni dan in ker imamo v Energe takrat inventuro, se želja, vse do letos, žal ni uresničila. Letos pa je 6.1. padel na soboto. Torej? Gremo!

Burje letos ni bilo pričakovati, zato pa je kazalo, da nas bo na teku spremljal močan jugo, ki bo z morja seboj prenesel tudi nekaj dežja in spomladanske temperature.

Po tem, ko sem zadnjič javno priznala, da mi je najtežji del teka oblačenje, sem tekaški outfit tokrat izbrala z neverjetno lahkoto. Kot kaže se včasih dogajajo tudi čudeži. In ne samo to, vsega česar nisem obleka, tokrat za spremembo niti nisem, za vsak slučaj, vzela s sabo. Tako sem se, prvič v življenju, na tekmo odpravila z res lahkim nahrbtnikom. 

V petek je v Sistianu prav lepo deževalo. Za dober začetek sva z avtodomom obtičala v blatu na vhodu na uradno parkirišče. Šlo ni ne naprej, ne nazaj. Sicer sem se tolažila, da tukaj pa že morajo imet kakšen traktor, a občutek ni bil najboljši. Sedla sem za volan, Andrej pa je šel porivat tritonsko žival in po nekem čudežu, so kolesa zagrabila in sva za kampiranje rajši šla poiskat košček asfalta. Lahko pa že zdaj povem, da je na omenjenem travnatem parkirišču po tekmi dežural jeep in enega za drugim iz blata vlekel avtomobile sotekmovalcev.

Kljub temu sem bila prav presenečena, ko smo takoj po startu zagazili v prvo blatno strugo. No, saj včasih je boljše, če se česa ne zaveš, preden se začne. Med počasnimi prvimi kilometri, pa sem v miru skupaj zložila podatke o vremenskih pogojih, ki so vključevali veliko dežja, ter geološko podlago imena dolinice, po kateri se bomo podili prvih 20km. Dolina Glinščice je ime po vsej verjetnosti dobila po glini.

Glino pridobivajo iz ilovice, ane?! Od dežja razmočena ilovica v raznoterih oblikah je bila tako naša spremljevalka vse do cilja. Poleg tega, da sem bila blatna do vratu, sem se po progi več drsala, kot tekla. In to ne le na spustih. Drsala sem se tudi na vzponih. S tem, da sem tam morala uporabiti še roke, če sem želela, da smer gibanja vodi navzgor in ne navzdol. Blato iz zemlje in blato iz ilovice, sta si namreč podobna po tem, da si po teku pošprican do vratu, razlikujeta pa se po tem, da v zemljenem blatu sicer drsi, v ilovnatem blatu pa še leti.


Sodeč po vzorcih na zadnjih plateh tekmovalcev, ki sem jih prehitevala na progi, leti lahko tudi na rit. Ker je bitka za mano, se že lahko pohvalim, da tokrat za spremembo nisem padla. Pravzaprav sem prvič v življenju res uživala v čmokanju blata pod nogami. Očitno sem se vdala v usodo, da se vremena za tekmo ne da izbirat, ter da sta dež in blato del te igre. Sem se pa na poti spraševala, kako sem lahko prav jaz, ki sem obsedena s čistočo, pristala v tako svinjskem športu. Andrej je rekel, da je v življenju konec koncev vse balans.

Na enem od vzponov, ko se je blatna strmina postavila tako pokonci, da smo si pri vzponu morali pomagat še z rokami, je tekmovalec pred mano tako opletal s palicami, da sem se resno bala za svoje življenje. Zakaj za boga človek sabo tovori palice, če jih ne zna uporabljat? Zakaj jih je na tem vzponu nosil v rokah in pri tem plezal po vseh štirih? A uporabljal jih bo pa na asfaltu? A tudi blatnega vzpona je bilo enkrat konec. Trasa se je poravnala in vijugala po prelepi planoti. V luži na poti sem si mimogrede oprala blatne roke. Higienski minimum mora bit.


Reka Glinščica najprej teče po valovitem flišu med bujnim rastlinjem, nato pa se preko slapa prelije na izrazito kraška tla. Tako se na nekaj kilometrih močno spremeni tako tekaška podlaga, kot tudi rastlinje. Iz borovih gozdičkov poraslih s travo, kjer sem oprezala za špargeljnovimi grmički in že načrtovala, kako se sem vrnem aprila, smo pritekli na golo in trdo kraško pokrajino. Tam nekje pa se je na robu nad Trstom odprl prekrasen pogled na tržaški zaliv.

Pod našimi nogami je bila zdaj planinska pot, ki nas je vodila prav po robu klifa nad zalivom. Sledili so prekrasni tekaški odseki po Stradi Napoleonici. Po začetnem blatnem terenu, smo umazane superge zdaj lahko obrisali ob trd kraški kamen. Poglede pa so zdaj lovile od burje prepihane stene. Nekateri vzponi in spusti se lahko primerjajo s tistimi v visokogorju. Vsekakor pa ne smem pozabiti povedati, da so bili na vseh izpostavljenih mestih prisotni gorski reševalci, nevarni odseki pa varovani s fiksnimi vrvmi. Četudi vrvi nisem vedno uporabila, je bilo tolažilno že dejstvo, da so tam in na voljo. Na ta način so bili varovani tudi prehodi čez potoke. Priznam, da mi je bilo to všeč. Oprijem za vrv je obljubljal, da je možno čez potoček priti s suhimi nogami. Če bi te seveda sploh bile suhe. Pa niso bile. Od vsega tistega blata in luž je v supergih kar čmokalo.


Z okrepčevalnic mi je v posebnem spominu ostala mesna ponudba. Suha salama, šunka, hrenovke in dimljen losos. Predvsem ta zadnji, se mi je prav posebej ponujal. A sem se ga vzdržala in se držala preizkušenih pomaranč in banan. Odkar sem se nehala siliti z drugo hrano in tečem na sadje, imam mir s prebavo, pa tudi pojem lahko več.

Saj veste, da tekaških modnih smernic navadno ne komentiram. Kar se tiče oblačil, se ponavadi brigam sama zase in pri tem mi je več ali manj pomembno, da sem oblečena tako, da mi je udobno in da me ne zebe. A tokrat ne morem, da ne omenim, da mi je že v prvih kilometrih v oko padla tekačica, oblečena v kričeče zeleno majčko in ujemajoče tekaške pajke. Ko sem jo počasi dohitevala in ravno razmišljala, ali je ta oprema za na trail ali v cirkus, je pravi šok šele sledil. V modnem presežku je namreč paradiral fante.

Tudi za vse izstope iz cone udobja, so zaslužni italijanski tekači, ki sem jih, oblečene v roza pajke, ali oprtane z roza nahrbtniki, zamenjala za svoje konkurentke in zagrizeno prehitela. Ob tem priznavam, da nisem študirala mode v Milanu in sem zato za te komentarje verjetno res nekompetentna.

Zadnji spust proti plaži bo ostal v posebnem spominu. Navpično navzdol po blatu in skalah. Tempo so od časa do časa zmotili le počasnejši tekači s krajše proge. Nekateri so se umaknili, ko so za seboj zaslišali hitrejšega tekmovalca. Drugi so se delali neumne in trmasto, ter prav počasi grizli spust. Pa nič zato. Nervoza in naglica na takšnem terenu nista najboljša družba. Prehitevati izven poti v tisti strmini ni bilo mogoče. Zato sem občasne upočasnitve v tempu izkoristila za uživanje v razgledih.

Zadnji kilometri po plaži so bili čisti užitek. Skakanje s skale na skalo me je spominjalo na sprehode po obali v našem campu. Potem pa samo še vzponček, še ena blatna drsalnica navzdol in zadnji vzpon, pa smo v cilju. Ne pa ne. Organizator je čisto za konec namreč pripravil še ciljni finiš okrog stadiona. Pa dobro. Mašina je bila ogreta in mimogrede sem tam prehitela še nekaj tekačev.


Z vsakim kilometrom, ko sem se bližala cilju, sem bolj oprezala za tekači v daljavi pred mano. Na krajši progi sta namreč tekli Mojca in Nataša. Če bi ju dohitela, bi ju uščipnila v tazadnjo. Ampak v cilju sem bila zadnja jaz.


V cilju sem izvedela, da so prijatelja so odpeljali v bolnico zaradi poškodbe komolca. Nekaj je bilo tudi padcev in drugih poškodb. Po tekmi so padali komentarji, da je bila trasa brutalna. Meni se je zdela brutalno lepa. Dan pa kljub blatu in megli tako lep, da je bil že skoraj kičast. Ne, vreme pri tem ni imelo prav veliko. Ta lepota je prihajala iz mene. Iz občutkov radosti, ki sem jih doživljala od starta do cilja.

ponedeljek, 01. januar 2018

Rašica trail 2017 (56km/3000vm)


Rašica trail, ali kako se medalja zgodi po nesreči. Ampak naj začnem na začetku. Po lanski udeležbi, je bil Rašica trail seveda tudi na spisku letošnjih želja Energe teama. Ker je res blizu. Ker se je letos obetala zanimivejša proga. Ker se novembra sama od sebe zelo težko spravim na kakšen malo daljši trening. Ker spet pridejo vsi. Ker vsako leto naročijo malo boljše vreme. In zato, ker je to edini trail, kjer na okrepčevalnicah strežejo doma spečeno drobno pecivo. V ogromnih količinah in omamno dobrega.

Bogovi teka me letos ne marajo. Kaj sem zagrešila, sicer ne vem. Ampak zdravje letos noče sodelovati. Od Dalmacije sem sicer končno lahko tečem brez bolečin v peti, pa me poleže skoraj enomesečni prehlad. Večino novembra sem preživela z bolečim grlom, kašljem in smrkavim nosom. Pojedla sem na kile ingverja, cimeta, kurkume, medu in drugih arcnij take sorte. Tudi s tekom sem nehala za celih deset dni, a imunski sistem se kar ni hotel postaviti nazaj na noge. Tako sem še dva dni pred štartom razmišljala, ali je pametno, da sploh grem na tek. Razum in telo sta govorila naj počivam. Duša pa je že takrat vedela, kje bom stala v soboto zjutraj. Na štartu. Seveda.

Že prvi klanec mi je pokazal, da danes ne bo lahko. Zabasani sinusi in zamašen nos so močno otežili dihanje. Strmine pa take, da bi pri dihanju prišla prav še ušesa, če bi bila uporabna v te namene. Noge so se vrtele po svoje v znanem ritmu, dihala pa sem kot slon. Zaradi pomanjkanje dotoka kisika je ponorel še srčni utrip.  

Proga je bila prečudovita. Letos so nas namesto lanskih petih krogov po Rašici gor in dol, čakali trije, ki so povezali Rašico s Šmarno goro v prekrasen 56km in 3000vm krog. Trasa je vključevala vse. Zelo strme in prijetno tekaške vzpone, strme tehnične in uživaško tekaške spuste, ravninski kros po travnikih in gozdnih potkah, ravno prav makadama in kratek asfaltni vložek.

Okrepčevalnice na vrhu Rašice, Šmarne gore in na obratu v Gameljnah, so poleg piškotkov, kokosovih kroglic, skutnega peciva, čokoladnega peciva, palačink, mandarin, banan, juhe, čipsa, kruha z zaseko in kaj jaz vem še česa, saj ni bilo časa, da bi si vse ogledala, kaj šele pojedla, vključevale še srčno navijanje. Z veseljem bi se malo dlje zadržala na kateri od njih, a treba je bilo naprej.

Dan je bil sicer oblačen, a temperature so bile prijetne. Na vzponih, ko je telo dajalo vse od sebe, so bili kratki rokavi prava odločitev. Proga je bila v prvem krogu še suha. Nekaj spoštovanja sem pokazala le odpadlemu listju, za katerega nikoli ne veš, kaj skriva pod sabo, sicer pa je dobro letelo. Tudi pozna jesen je v gozdu prekrasna. Občudovala sem drevesa porasla z mahom. Spomladi in poleti takšen detajl sploh ne pade v oči, saj je vse zeleno. Tokrat pa je zeleni mah, med vso jesensko rjavo, prav božal oči. V trenutkih utrujenosti sem si v živo predstavljala, kako se spočijem na posteljici iz mahu. V najtežjih trenutkih pa sem v domišljiji v z mahom obrasle votlinice na deblih dreves postavljala božične figurice in oblikovala jaslice.

Na drugem spustu s Šmarne gore nerodno stopim, zdrsnem v blatu in v stegno me zagrabi močan krč. S krči ponavadi res nimam težav, zato mi ni jasno čisto nič. Krč pa ne popusti. Čepim na gozdni potki in sredi belega dne vidim vse zvezde. Nekajkrat poizkusim vstati, a bolečina me prikuje nazaj na tla. Pila sem dovolj, tudi slane tablete, utrujenosti še ne čutim. Verjetno sem v telo dobila premalo kisika, ker nisem mogla dihat, kot bi bilo treba in so se mišice zakisale. Pa saj v bistvu ni važno zakaj. Boli!


Svoje telo ponovno poženem v tekaški korak. Ravno se za silo sprostim in spet. Krč. Tokrat se takoj ustavim, zato ni tako hudo. A seme strahu in nezaupanja vase in v svoje telo, je zasejano. V misli se prikrade ideja o predčasnem odstopu. Rodila se je iz strahu, kako bo v tretjem krogu, če se krči nadaljujejo. Ko se zavem, da v bistvu ne morem odnehati, ključi od avta so pri Andreju, Andrej je na progi, v avtomobilu pa moja suha oblačila. Ker že nekaj časa dežuje, sem premočena, mokri so tudi lasje. Kako bom mokra čakala tri ure? To ne bo ravno koristilo mojemu še ne pozdravljenemu prehladu. Nimam kaj, treba bo v tretji krog. Ko se spomnim na Natašo. Če bo še v cilju, jo prosim, da me odpelje domov. 

Misli se igrajo z idejami. »Bom odstopila, ne bom odstopila. Ali je res tako hudo? Ali res ne bi zmogla teči naprej. Ali bom zmogla odstopit? Je to poraz? Čutim razočaranje sama nad sabo?« Tečem po zadnji ravnici. Telo funkcionira brezhibno. Pa bo sodelovalo tudi na tistih divjih spustih, ki so še pred mano? Vsaj desetkrat si premislim. Sprejeti dejstvo, da prvič v življenju ne bom končala tekme, ni lahko. Cilj je pred mano, jaz pa še vedno ne vem, kaj bom naredila.

Ko zagledam Natašo. In ni nobenih vprašanj več. Samo jasna odločitev. Najavim svoj zaključek, z Natašo oddirjava domov in se prav na hitro vrneva sveži in suhi. V cilju je treba pričakat Andreja in druge borce, ki še norijo po progi. V bifejčku v cilju nas je vedno več. Vedno več je tudi takšnih, ki proge nismo dokončali. Ob izvrstni ciljni enolončnici, štrukeljcih, klepetu in smehu, ni časa za obžalovanje. Pravzaprav sem prav vesela, da sem na toplem, zunaj se je namreč stemnilo in dež pada vedno močneje. Nikomur na progi ne zavidam.

Takrat izvem, da sta progo končali samo dve dekleti, jaz pa sem z enim krogom manj, na tretjem mestu in, da se je organizator odločil, da dobim tudi medaljo. Malo mi je nerodno, še bolj pa čudno, da bom za svoj prvi odstop stala še na stopničkah. Zakaj pa ne?! Tudi tokrat s širokim nasmehom. Medalje se lahko zgodijo tudi na nenavadne načine.


Kdor še ne ve, da komaj čakam čas tekaške penzije, ko bom na tekmah hodila od okrepčevalnice do okrepčevalnice in pojedla vse, čemur se zdaj odpovem za voljo hitrega prihoda v cilj. Namesto izlivov o tekaških užitkih, pa bodo te strani polnili gurmanski. Začinjeni s fajn razgledi. In okušani v nori družbi.